Jedro

Čeprav toženec v zemljiški knjigi ni vknjižen kot etažni lastnik stanovanja (sobe) v objektu S., se zaradi tega ne more razbremeniti svoje zakonske obveznosti plačevanja prispevkov v rezervni sklad. Z nakupom stanovanja (sobe) je prevzel vse pravice in obveznosti etažnega lastnika. Zato je dolžan plačevati tudi prispevke v rezervni sklad.

Toženec je dolžan povrniti tožnikom le tiste stroške začasne zastopnice, ki jih bo prvo sodišče priznalo, ne pa celoten znesek predujma, ki ga je tožeča stranka založila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v 3. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 26299/2010 z dne 2. 3. 2010 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa in nadaljevalo postopek kot po tožbi (1. točka izreka). Tožencu je naložilo, da plača tožeči stranki 98,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2010 do plačila in izvršilne stroške v znesku 43,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2010 do plačila (2. točka izreka). Tožencu je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 100,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je napačno stališče prvega sodišča, da je toženec dolžan plačati vtoževani prispevek v rezervni sklad, čeprav v zemljiški knjigi ni vpisan kot etažni lastnik. Lastninska pravica na nepremičnini se na podlagi pravnega posla pridobi le z vpisom v zemljiško knjigo, kot določa 49. člen SPZ. Ker toženec še ni lastnik nobenega posamičnega dela v stavbi, ni dolžan plačevati prispevkov v rezervni sklad. Prvo sodišče je presojalo veljavnost pogodbe o upravljanju glede na potrdilo Občine Kranj o vpisu v register upravnikov, ne pa ob uporabi in presoji zakonskih pogojev po določbah Stanovanjskega zakona. Vpis upravnika v register upravnikov ni konstitutivne, temveč zgolj evidenčne narave. Upravni organ ni pristojen za presojo veljavnosti pogodbe o opravljanju storitev upravljanja. Navedeno potrdilo Občine Kranj še ne pomeni, da je pogodba o upravljanju bila veljavno sklenjena in da je D., d.d., upravičen zastopati etažne lastnike kot upravnik tudi v tej pravdi. Veljavnost pogodbe o upravljanju in upravičenost upravnika za zastopanje je dolžno ugotoviti sodišče za vsak posamični postopek. Sodišče ni ugotavljalo zakonskih pogojev, saj ni uporabilo določb SZ-1. Toženec ni dolžan poravnati tožeči stranki 100,00 EUR založenega predujma, temveč kvečjemu tolikšen znesek stroškov, kot bo odmerjen in plačan začasni zastopnici toženca. Kar bo od založenega predujma ostalo, bo sodišče vrnilo tožečim strankam, vrnjeni znesek pa ne predstavlja stroškov postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno odločilo o glavni stvari. Čeprav toženec v zemljiški knjigi ni vknjižen kot etažni lastnik stanovanja (sobe) v objektu S., se zaradi tega ne more razbremeniti svoje zakonske obveznosti plačevanja prispevkov v rezervni sklad. Z nakupom stanovanja (sobe) je prevzel vse pravice in obveznosti etažnega lastnika. Zato je dolžan plačevati tudi prispevke v rezervni sklad. Za obstoj te obveznosti določba 49. člena SPZ ni relevantna.

6. Tožniki kot etažni lastniki so predložili potrdilo o vpisu podjetja D., p.o., v register upravnikov (očitno je po statusnem preoblikovanju njegov pravni naslednik D., d.d., kar v pritožbenem postopku ni sporno) ter pogodbo o upravljanju (priloga A4), iz katere izhaja, da je bil tedaj upravnik stavbe D., p.o. Navedeno potrdilo samo po sebi res ne izkazuje veljavnosti sklenitve pogodbe o upravljanju. Ostale predložene listine (navedena pogodba s podpisi etažnih lastnikov, priloga A45 – seznam stanovanj oziroma etažnih lastnikov z njihovimi deleži) pa glede na takrat veljavni Stanovanjski zakon potrjujejo materialnopravno pravilnost zaključka prvega sodišča o veljavnosti sklenjene pogodbe oziroma določitve upravnika. D., d.d., je zato kot upravnik zakoniti zastopnik tožnikov v tej pravdi (118. člen SPZ).

7. Toženec utemeljeno graja stroškovno odločitev prvega sodišča. Toženec je sicer dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), med katere sodijo tudi stroški tožeče stranke za postavitev začasne zastopnice toženca, pri čemer pa bi moralo prvo sodišče te stroške odmeriti po višini. Toženec je namreč dolžan povrniti tožnikom le tiste stroške začasne zastopnice, ki jih bo prvo sodišče priznalo, ne pa celoten znesek predujma, ki ga je tožeča stranka založila.

8. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno glede odločitve o glavni stvari, ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (353. člen ZPP), v stroškovnem delu pa je pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). Glede na dosedanjo obrazložitev posebni napotki niso potrebni.

9. Toženec ni uspel s pritožbo glede glavne stvari, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).