Jedro

Pri presoji soodgovornosti je treba upoštevati, da je kolo z motorjem v razmerju do osebnega avtomobila v podrejenem položaju.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "II. Tožena stranka A. je dolžna plačati tožeči stranki B. 13.294,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2012 dalje do izpolnitve obveznosti ter zakonske zamudne obresti od zneska 181,30 EUR od 13. 10. 2014 dalje do izpolnitve obveznosti, vse v roku 15 dni.

III. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.320,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe dalje do izpolnitve obveznosti."

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne, v celoti pa se zavrne pritožba tožene stranke ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 1.525,67 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku za premoženjsko in nepremoženjsko škodo (še) 6.017,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.843,55 EUR od 5. 5. 2012 dalje do plačila in od zneska 173,94 EUR od 13. 10. 2014 dalje do plačila (točka II), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka III), toženki pa je še naložilo, da je dolžna plačati tožniku pravdne stroške v višini 1.756,85 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe sodišča prve stopnje (točka IV).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče upoštevalo navedbe toženke, ki jih je dala po prvem naroku v nasprotju z določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) z argumentacijo, da dopustitev teh navedb ne bi zavlekla reševanja spora. S takšno argumentacijo sodišča se tožnik ne strinja. Toženka je na naroku 15. 12. 2014 dala navedbe in zatrjevala, da odgovarja na navedbe tožnika iz vloge z dne 23. 10. 2014, sodišče pa ni upoštevalo, da je pravdnima strankama na naroku 13. 10. 2014 določilo rok, in sicer toženki za odgovor na prvo pripravljalno vlogo tožnika z dne 10. 10. 2014, tožniku pa za odgovor na ta odgovor toženke, ki ga je tožnik dal 23. 10. 2014. Toženka navaja, da so bile navedbe na naroku 15. 12. 2014 dane kot odgovor na omenjeno vlogo, kar pa ne drži, ker je tožnik že v prvi pripravljalni vlogi dal navedbe v zvezi z vozili, ki se po kolesarski stezi lahko vozijo. Gre za vozila, ki so našteta v 103. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), ki določa, da je po kolesarski stezi dovoljena vožnja kolesarjem in kolesom s pomožnim motorjem. Tožnik je pojasnil, da sta po definiciji kolo in kolo s pomožnim motorjem vozili, s katerima se lahko doseže hitrost največ 25 km/h. Toženka v vlogah ni navedla podatkov o prostornini motorja in kakšno hitrost lahko razvije motor, ki ga je vozil tožnik. Te navedbe je dala šele na naroku 15. 12. 2014, zato velja prekluzija za te navedbe. Ker je sodišče upoštevalo te navedbe, je storilo bistveno kršitev postopka. Glede temelja tožbenega zahtevka tožnik pojasnjuje, da izvedenec ni obrazložil, na kakšen način je prišel do ugotovitve, da je zavarovanec toženke pred zaustavitvijo vozila vozil s hitrostjo 15 km/h. V nadaljevanju pritožba povzema izvedensko mnenje1 . Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da je zavarovanec toženke moral pospešiti hitro in impulzivno, da je na razdalji 2,5 metrov dosegel hitrost 15 km/h. Izvedenec je ugotovil, da je moral voznik prevoziti 7 metrov, manever zaviranja pa je izvajal 4,5 metra, kar pomeni, da je v 2,5 metrih pospešil svoj avtomobil s stoječega na 15 km/h. Izvedenec je v mnenju ugotovil, da bi tožnik lahko preprečil nezgodo, če bi vozil s hitrostjo 24 km/h, na zaslišanju pa je izpovedal, da bi nesrečo lahko preprečil, če bi vozil s hitrostjo 25 km/h, kar pa ne drži. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da je tožnik opazil vozilo 9 metrov pred mestom trka, da je treba pri poti ustavljanja upoštevati še reakcijski čas, ki je bil pri hitrosti 25 km/h 6,95 metra, pot dejanskega zaviranja pa je bila 3,51 metra, kar pomeni, da je bila pot ustavljanja 10,46 metra. To pa pomeni, da če bi tožnik vozil 25 km/h in je na razdalji 9 metrov opazil vozilo zavarovanca toženke, ne bi mogel pravočasno ustaviti vozila. Navedba izvedenca v mnenju, da bi v primeru, če bi tožnik vozil s hitrostjo 24 km/h, nesrečo lahko preprečil, je zmotna, ker splošen izračun zavorne poti pokaže, da je pri hitrosti 24 km/h pot ustavljanja 9,9 metrov, kar pomeni, da v kolikor je tožnik opazil zavarovanca toženke na razdalji 9 metrov, nesreče ne bi mogel preprečiti. Po internih izračunih se tako izkaže, da bi tožnik lahko preprečil nesrečo, če bi vozil s hitrostjo 22 km/h, ker je pot ustavljanja 8,8 metra. Tožnik je zatrjeval, da kolesa s pomožnim motorjem lahko dosežejo hitrost največ 25 km/h, kar pomeni, da bi zavarovanec toženke tudi v takšno vozilo trčil. Zavarovanec toženke se ni prepričal, ali lahko zavije in prečka kolesarsko stezo brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, zato v prometni situaciji ni bil zadosti skrben. Nepravilna je ugotovitev izvedenca, da je tožnik vozil s hitrostjo 30 km/h. Te ugotovitve strokovno ni obrazložil. Sodišče bi moralo upoštevati, da je motorno vozilo v primerjavi s kolesom z motorjem bolj nevarno sredstvo. V podobnih primerih je sodna praksa2 določila odgovornost zavarovanca toženke v višini 70 %. Sodišče je zmotno določilo višino nepremoženjske škode, ker ni upoštevalo, da je bil tožnik ob nesreči star 17 let, da je bil v varstvu staršev in da je tožnika ločitev od staršev zelo prizadela. Tožnik je imel zaradi poškodb hude telesne bolečine, tri mesece je moral opravljati vse fiziološke potrebe v postelji, potreboval je oporo staršev. Za sanacijo poškodbe sta bili potrebni dve operaciji in dolgotrajno bivanje v bolnišnici. Priznana odškodnina iz naslova telesnih bolečin ne predstavlja pravične odškodnine, enako velja za priznano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih sposobnosti. Sodišče ni upoštevalo tožnikove mladosti, da bo posledice trpel vse življenje, da čuti bolečine ob naporih, obremenitvah, hitrih gibih, vremenskih spremembah, da vseskozi razmišlja o poškodbi noge in da se boji, da se bo znova poškodoval. Tudi iz naslova priznane odškodnine za strah sodišče ni upoštevalo, da je povzročitelj povzročil nesrečo z bolj nevarnim sredstvom, ko se je zaletel v tožnika, ki je bil nezaščiten na kolesu z motorjem. Strah je bil intenziven in dolgotrajen. Glede premoženjske škode je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova prevoznih stroškov staršev, ki so tožnika obiskovali v bolnišnici. Starša sta imela zahtevka do zavarovalnice, katerima sta se odpovedala v korist tožnika. Tožnik je do povračila teh potnih stroškov upravičen tudi v okviru priznanja stroškov za nego in pomoč s strani družinskih članov. Zmotno je sodišče določilo odškodnino iz naslova nege in tuje pomoči. Tožnik je potreboval tujo pomoč 20 dni v trajanju 10 ur dnevno, nadaljnje tri mesece pa je potreboval pomoč po 4 ure dnevno, saj je bil mobilen le s pomočjo bergel. Pomoč je potreboval pri oblačenju, osebni higieni, premikanju, prevozih in kuhanju. Vse tri mesece po prihodu iz bolnišnice je potreboval pomoč po 4 ure dnevno, v nadaljnjih desetih mesecih zdravljenja pa pomoč po 2 uri dnevno. Urna postavka tuje pomoči je 6,00 EUR3 . Sodišče je zmotno priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od plačanega zneska 4.400,00 EUR le do 26. 9. 2012, saj je ta denarni znesek pooblaščenka tožnika prejela na bančni račun šele 1. 10. 2012, kar dokazuje izpisek iz fiduciranega računa. Enako velja tudi za zahtevane zakonske zamudne obresti od plačanega zneska 495,21 EUR, ki ga je pooblaščenka tožnika prejela na bančni račun 17. 10. 2012. 3. Toženka se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje priznalo tožniku odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti zaradi zdravljenja ter za duševne bolečine zaradi skaženosti. Trdi, da je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo in storilo bistvene kršitve pravdnega postopka. Toženka povzema ugotovitve sodišča glede tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja ter se sklicuje na sodno prakso4 . Zatrjuje, da bi bila za to vrsto nepremoženjske škode primerna odškodnina 10.500,00 EUR. Izpodbija tudi priznano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, tako po temelju kot tudi po višini in se pri tem sklicuje na mnenje izvedenca, ki je pojasnil, da pri tožniku ne gre za skaženost in da ga brazgotine psihično ne ovirajo. Sodišče je mimo mnenja izvedenca ugotovilo, da brazgotine, ki jih ima tožnik, predstavljajo skaženost. Toženka se sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 2821/2008, v kateri je bila v bistveno hujšem primeru priznana oškodovancu odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.500,00 EUR.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke in predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Toženka je po prvem naroku na glavni obravnavi 15. 12. 2014 navedla, "da je kolo z motorjem, ki ga je uporabljal tožnik, motorno vozilo z dvema kolesoma, pri katerem znaša prostornina motorja 50 ccm in na ravnini lahko razvije hitrost do 45 km/h, zato vožnja takšnega motornega kolesa po kolesarski stezi ni bila dovoljena."5 Tožnik v pritožbi zatrjuje, da teh navedb sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati zaradi prekluzije (prvi odstavek 286. člena ZPP). Pritožba pri tem spregleda, da je tožnik že v tožbi in tudi v kasnejših vlogah večkrat priznal, da je kot voznik kolesa z motorjem storil prekršek, ki pa po njegovem mnenju ne predstavlja soodgovornosti za nesrečo. V kasnejših vlogah pa se je skliceval na 103. člen ZVCP-1 in pojasnjeval, da je po kolesarski poti dovoljena vožnja kolesom in kolesom s pomožnim motorjem, katerih hitrost je največ 25 km/h. Sodišče prve stopnje je zato te trditve toženke na naroku 15. 12. 2014 pravilno v postopku upoštevalo, kot pravočasne in dovoljene, saj bi tudi v primeru, če bi ugotovilo, da so ta dejstva sporna, moralo po prvem naroku opraviti materialnoprocesno vodstvo (glej 285. člen ZPP), kar pomeni, da bi toženka tudi po prvem naroku lahko ta dejstva navajala.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne kršitev, na katere opozarjata pritožbi. Pritožbeno sodišče posebej izpostavlja, da je preizkusilo sodbo le v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, preverilo pa je po uradni dolžnosti, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (glej drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Izvedenec cestnoprometne stroke je v mnenju, dopolnitvi in na zaslišanju predstavil predpostavke, na podlagi katerih je analiziral dinamiko voženj (obeh) udeležencev prometne nesreče. Upošteval je številne faktorje: npr. zavorne sledi kolesa z motorjem, časovne reakcije voznikov pred trkom, mesto in način trčenja in številne druge. Ob upoštevanju teh faktorjev je ugotovil, da je tožnik pred zaviranjem vozil s hitrostjo 30 km/h, zavarovanec toženke pa s hitrostjo 15 km/h, ob trčenju pa je tožnik vozil s hitrostjo 16 km/h, zavarovanec toženke pa s hitrostjo 10 km/h. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede izračunov izvedenca, ki jih pritožba z internimi računi ne more izpodbiti. Izvedensko mnenje je strokovno in ni pomanjkljivo, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi. V postopku pred sodiščem prve stopnje je izvedenec podrobno pojasnil, na podlagi katerih predpostavk je ugotovil, da je tožnik po kolesarski stezi vozil s hitrostjo 30 km/h, s kakšno hitrostjo bi morala voziti voznika, da bi preprečila trčenje, kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje v sodbi, zato pritožba protispisno zatrjuje, da izvedenec svojih ugotovitev ni strokovno pojasnil. 9. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja in se pri tem sklicuje na sodno prakso, da je kolo z motorjem nevarna stvar. Ker gre v konkretnem primeru za nesrečo, ki sta jo povzročili motorni vozili tožnika in zavarovanca toženke, krivda za nesrečo pa je obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika). Kriterij za porazdelitev odgovornosti so protipravna ravnanja posameznega voznika, ki so v vzročni zvezi z nesrečo6 . Odločilno breme odgovornosti za nesrečo je na vozniku, ki je ustvaril nevarno situacijo. Pri presoji soodgovornosti tožnika je pritožbeno sodišče upoštevalo, glede na okoliščine konkretnega primera in glede na primerljivo sodno prakso, da je kolo z motorjem v razmerju do osebnega avtomobila v podrejenem položaju7 , kar je upoštevalo tudi pri odškodnini, ki jo tožnik uveljavlja za strah.

10. Tožnik je vozil po kolesarski stezi s kolesom z motorjem, ki ni namenjena prometu te vrste vozil (25. člen ZVCP-1). Vožnja s kolesom z motorjem po kolesarski stezi torej ni (bila) dovoljena. Tožnik je iz vozišča, ki je namenjena vožnji koles z motorjem, v nasprotju s prometnimi predpisi, zapeljal na označeno kolesarsko stezo, da je lahko vozil mimo ustavljene kolone, bližal pa se je tudi prehodu za pešce. Tožnik bi moral obvoziti kolono stoječih vozil po vozišču, ki je namenjeno kategoriji vozila, ki ga je upravljal (četrti odstavek 40.člena ZVCP-1). Glede na stanje na cestišču, bi tožnik moral zapeljati na levo stran smernega vozišča (na desni strani mu je to preprečevala kolesarska steza), kar bi omogočilo voznikoma, da bi se opazovala, ker bi bila v vidnem polju. Tožnik bi se v tem primeru z levim bokom kolesa z motorjem že nahajal na nasprotnem smernem vozišču in v taki situaciji bi se moral zavarovanec toženke umakniti tožniku v desno, da bi lahko preprečil trčenje. Vožnja tožnika mimo ustavljene kolone v danih razmerah, ali po levi strani v smeri vožnje tožnika, ali po kolesarski stezi, ni bila dovoljena, ker je bila nevarna za druge udeležence v prometu. Tožnik pri vožnji po kolesarski stezi ni bil pozoren na prometno situacijo, da je voznik vozila v koloni dal prednost zavarovancu toženke, ki je čakal, da se vozišče na nasprotnem voznem pasu sprosti, da bi lahko zavil levo. Glede na opisana ravnanja tožnika in prometno situacijo je mogoč sklep, da v primeru, če tožnik ne bi zapeljal na kolesarsko stezo, do prometne nesreče ne bi prišlo. Vendar pa enako velja tudi za zavarovanca toženke, ki bi se moral približevati kolesarski stezi s hitrostjo, ki bi mu omogočala pregled nad prometno situacijo iz nasprotne strani po kolesarski stezi in posledično varno zavijanje oziroma prečkanje kolesarske steze. To pa pomeni, da bi tudi zavarovanec toženke ob upoštevanju prometnih predpisov lahko preprečil nesrečo. Ob upoštevanju predvidljivosti nastanka prometne nesreče je odgovornost voznikov podobna. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je kolo z motorjem v podrejenem položaju do avtomobila, hkrati pa tudi, da je tožnik znatno prekoračil hitrost, ki je dovoljena po kolesarski stezi, pa tudi hitrost zavarovanca toženke (15 km/h), ki kljub dejstvu, da je šlo za kratko razdaljo od začetka zavijanja do mesta trčenja, predstavlja sorazmerno majhno hitrost, zato je tudi ob upoštevanju sodne prakse8 odločilo, da sta deleža odgovornosti udeležencev prometne nesreče enaka.

11. Sodišče prve stopnje je vrsto, obseg in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu pravilno dokazno ocenilo na podlagi izvedenskega mnenja, zdravstvene dokumentacije ter izpovedbe tožnika in prič. Pritožbi teh dejanskih ugotovitev ne izpodbijata (razen pritožba toženke glede obstoja skaženosti), zato jih pritožbeno sodišče ne povzema in se na te ugotovitve sodišča prve stopnje sklicuje v izogib ponavljanju. Sodišče prve stopnje je podrobno (objektivno) opisalo tri brazgotine, ki jih ima tožnik na stegnu oziroma nad levim kolkom, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča (v nasprotju z mnenjem izvedenca) predstavljajo skaženost. Velikost brazgotin in njihov položaj tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja skaženost. Zaradi skaženosti ima tožnik duševne bolečine, ki so bile potrjene tudi z zaslišanjem prič. Pravdni stranki sta v pritožbah predstavili in navedli sodne odločbe, na katerih utemeljujeta pritožbene navedbe, da je bila tožniku prisojena nepremoženjska škoda v nasprotju s sodno prakso. Ko se te odločbe primerjajo, se izkaže, da se medsebojno po višini izključujejo, tako iz razloga, ker po višini odstopajo od povprečja, kakor tudi iz razloga, ker niso primerljive z obravnavanim primerom. Pritožbeno sodišče se zato sklicuje na sodno prakso in sicer: VS00247, VS002649 in VS0022919 , ki pokaže, da je sodišče prve stopnje priznalo tožniku nekoliko prenizko odškodnino za strah, še posebej glede na izkazan intenziven primarni strah ob sami nesreči10 in glede na dolgotrajnost zdravljenja, ki je bilo povezano s številnimi nevšečnostmi, kar je pri tožniku povzročalo intenziven strah za izid zdravljenja. V enakem deležu pa je sodišče prve stopnje priznalo tožniku previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tudi v odločbah, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, so posamezna odstopanja pri priznanju višine odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa vendar skupni imenovalec pokaže, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, kjer se posebej izpostavlja tožnikova mladost, ločitev od staršev v času zdravljenja, obsežne nevšečnosti tekom zdravljenja, dolgotrajna rehabilitacija po operacijah, zmanjšane življenjske aktivnosti na delovnem mestu in v prostem času ter s tem povezane duševne bolečine, določilo pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo.

12. Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je upravičen do stroškov prevoza, ki sta jih imela starša, ki sta ga obiskovala v bolnišnici. Ta strošek staršema ne daje pravice do odškodninskih zahtevkov iz naslova prevoznih stroškov, zato tudi nista mogla prenesti terjatve na tožnika. Strošek tuje pomoči je bil tožniku priznan kot posebna postavka, ki jo tožnik tudi neutemeljeno izpodbija s pritožbo. Urne postavke, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, niso izkazane, ker je obseg tuje pomoči sodišče prve stopnje določilo na podlagi izvedenskega mnenja. Tudi izvedenec je upošteval, da je obseg urnih postavk pri tožniku nižji, ker gre za mlajšega oškodovanca, ob tem, da so za takrat mladoletnega tožnika že pred škodnim dogodkom skrbeli njegovi starši. Iz teh razlogov je tudi urna postavka določena v višini, kot jo priznava sodna praksa11 .

13. Tožnik je glede na soprispevek k škodnemu dogodku upravičen do povrnitve nepremoženjske škode v višini 16.750,00 EUR in do premoženjske škode v višini 1.442,78 EUR. Toženka je plačala tožniku iz naslova nepremoženjske škode 4.400,00 EUR (valorizirani znesek je po izračunu sodišča prve stopnje 4.426,40 EUR), zato mu mora plačati še 12.350,00 EUR. Za premoženjsko škodo je toženka plačala tožniku ob upoštevanju valorizacije znesek 498,18 EUR, zato je dolžna plačati tožniku iz tega naslova še 944,60 EUR. Toženka je dolžna plačati tožniku za premoženjsko in nepremoženjsko škodo še 13.294,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2012, ko je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, kot je bil določen v odškodninskem zahtevku.

14. Toženka je tožniku plačala za nepremoženjsko škodo 4.400,00 EUR in za premoženjsko škodo 495,21 EUR. Pooblaščenka je denarna zneska prejela na bančni račun 1. 10. 2012 oziroma 17. 10. 2012, zato je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od teh denarnih zneskov od 5. 5. 2012, ko je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do datuma, ko je pooblaščenka ta zneska prejela na bančni račun. Za navedeno obdobje znašajo od zneska 4.400,00 EUR zakonske zamudne obresti 161,21 EUR, od zneska 495,21 pa 20,09 EUR. Od kapitaliziranih obresti (181,30 EUR) je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od 13. 10. 2014, ko je tak zahtevek postavil v postopku pred sodiščem prve stopnje.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik uspel v pravdi s 30 % po temelju in s 77 % po višini, skupaj s 53 %, ter da so mu nastali pravdni stroški v višini 4.278,24 EUR, toženi pa v višini 1.086,40 EUR. Ker je uspeh tožnika po temelju po spremembi sodbe sodišča prve stopnje 50 %, je tožnik glede na 63,5 % uspeh upravičen do povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 2.716,68 EUR, tožena pa v višini 396,53 EUR. Po pobotanju teh stroškov je toženka dolžna plačati tožniku 2.320,15 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

16. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo pritožbene stroške in sicer: nagrado za postopek 1.177,60 EUR, za fotokopije 2,10 EUR, za poštne storitve 20,00 EUR, za DDV 263,93 EUR in za takso za pritožbo 939,00 EUR, skupaj 2.402,63 EUR. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni. Glede na uspeh v celotnem postopku pred sodiščem prve in druge stopnje (63,5 %) je toženka dolžna plačati tožniku pritožbene stroške v višini 1.525,67 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do izpolnitve obveznosti. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Pritožba tožnika je delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Glej podrobneje v tem delu pritožbene navedbe na strani 239 sodnega spisa. 2 Pritožba se sklicuje na odločbo II Cp 1128/99, brez oznake sodišča. V IUS-INFO portalu odločba pod to oznako ni v zvezi s pravno problematiko, ki jo v tem delu izpostavlja pritožba. 3 Pritožba se v tem delu sklicuje na odločbe: Pdp 1362/2014, III P 2457/2010, P 3147/2010-III, III P 3117/2013. 4 Sklicuje se na odločbi VSRS II Ips 921/2007 in II Ips 606/2003 in na sodbo VSL I Cp 3732/2010. 5 Glej stran 53 sodnega spisa. 6 Glej primere iz sodne prakse - mag. Dunja Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Sodna praksa - deljena odgovornost (drugi odstavek) str. 886 - 888. 7 Glej VSS II Ips 244/94; v tem primeru je motorist prekoračil hitrost, ta prekoračitev je bila v zvezi s trčenjem s tovornjakom, odgovornost pa je bila razdeljena v razmerju 15 : 85 v korist imetnika kolesa z motorjem. Vrhovno sodišče je v odločbi zapisalo, da je kolo z motorjem v razmerju do težkega in nevarnega tovornega vozila v podrejenem položaju in da je bila pri presoji o deležu tožnikove soodgovornosti prezrta pomembna okoliščina, ki sledi iz obsega obratovanja v trčenju udeleženih vozil. Glej mag. Dunja Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 883 in 888. 8 Glej primere iz sodne prakse, posebej odločbo VSS II Ips 235/95 - mag. Dunja Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Sodna praksa - deljena odgovornost (drugi odstavek) str. 886 - 888. 9 Glej IUS-INFO portal - nepremoženjska škoda. 10 Glej tudi 9. tč. na strani 7 te obrazložitve. 11 Glej odločbi VS RS II Ips 298/2010 in II Ips 129/2012.