Jedro

Pritožbeni očitki, da je do dogodka prišlo po izključni krivdi tožnika, ker je bil seznanjen s prepovedjo poseganja na območje valjev, niso utemeljeni. Sodišče je res ugotovilo, da sta toženca tožnika seznanila s tem, da je stroj nevaren in na varnostne predpise, saj je to potrdil tudi tožnik sam, vendar pa to še ne zadošča za to, da bi se razbremenila odgovornosti. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik star 15 let, brez poklica, da je bil radoveden in ga je bilo potrebno opozarjati na prepovedi v zvezi s približevanjem kombajnu, da je bil živahen in tudi neubogljiv. Sodišče je zaslišalo F. D. in se v tem delu oprlo na njegovo izpovedbo. Zgolj v potrditev zgornjih zaključkov sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče opozarja, da je F. D. ob zaslišanju na glavni obravnavi 22. 12. 1988 povedal, da je tožnik zmeraj rinil v bližino stroja. Tožnik je bil dejansko še otrok, splošno znano je, da otroci niso predvidljivi, saj jim manjka življenjskih izkušenj in kritičnosti, zato zgolj dejstvo, da sta ga prvotna toženca opozorila naj se stroju ne približuje, ne zadošča za zaključke, da je do dogodka prišlo po krivdi (delni ali izključni) tožnika. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno obrazložilo v čem je odgovornost ene in druge tožene stranke kot tudi zaključilo, da niso podani ekskulpacijski razlogi iz 177. čl. ZOR kot tudi, da tožencema ni uspela dokazati, da je škoda nastala brez njune krivde. O tem bo podrobneje še obrazloženo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu s p r e m e n i, tako da se tožniku prisodi še odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti v višini 200.000,00 SIT, (skupno 1,000.000,00 SIT) in za strah še 200.000,00 SIT (skupno 300.000,00 SIT).

V preostalem delu se v tem delu pritožba tožeče stranke z a v r n e , v celoti pa se z a v r n e pritožba tožene stranke in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbama tožeče in toženih strank se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu r a z v e l j a v i za znesek 4.414.449,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2003 dalje do plačila in za plačevanje mesečne rente v znesku 25.082,10 SIT od 1. 9. 2003 dalje do plačila in v odločitvi o stroških postopka in se v tem delu vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je bil ob škodnem dogodku star 15 let. V času škodnega dogodka je bil kmečki delavec, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je končal osnovno šolo in bil brez poklica. Na dan škodnega dogodka so s kombajnom pobirali koruzo in ko je hotel izmed valjev kombajna izvleči koruznico, mu je med valje potegnilo desno roko in mu jo poškodovalo. Dobil je zmečkanino desne roke z odstranitvijo desnice v zapestju. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da sta prvotna toženca tožniku odškodninsko odgovorna, F. D. kot lastnik kombajna po načelu objektivne odgovornosti, njegov sin D. D. pa kot tisti, ki je kombajn vozil. Tožniku je priznalo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem od zahtevanih 1,000.000,00 SIT 800.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT od zahtevanih 500.000,00 SIT, za psihične bolečine zaradi skaženosti 600.000,00 SIT od zahtevanih 1,000.000,00 SIT in vso zahtevano odškodnino za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3,000.000,00 SIT. Prisodilo mu je tudi zapadlo rento v znesku 1,922.340,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 9. 2003 dalje in pa tožencem naložilo plačevanje mesečne rente v znesku 25.082,10 SIT od 1. 9. 2003 dalje. Zavrnilo je zahtevek za 2,492.109,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške. Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili. Tožeča stranka izpodbija odločitev glede višine prisojene odškodnine, tožena stranka pa izpodbija tako odločitev sodišča prve stopnje o temelju odškodninske odgovornosti kot tudi glede prisojene odškodnine. Tožeča stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in izpodbija sodbo v zavrnilnem delu za 2,492.109,00 SIT in glede odločitve o pravdnih stroških. V kratki pritožbi navaja, da bi mu sodišče moralo priznati vso zahtevano odškodnino in se sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe, ki jih ne bo ponavljal. Sodišče mu je iz naslova strahu, skaženosti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo prenizko odškodnino, najbolj očitno nesorazmerje pa je pri prisoji pravične denarne odškodnine za strah. Utrpel je izredno hudo poškodbo, zato ga je bilo upravičeno strah celo za svoje življenje. Ob zdravljenju je strah prenašal vsakodnevno, saj je izgubil desno roko v zapestju. Tožnik tudi ni več sposoben za nobeno delo, ki ga mora opravljati z obema rokama, ne glede na to, ali gre za lažja ali težja dela in je v celoti odvisen od tuje pomoči. Zato je odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bistveno prenizka. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in na novo odloči o stroških. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A). V pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je podana njena odškodninska odgovornost. Tožnik je sam kriv za nesrečo, saj je do škodnega dogodka že nekaj časa delal pri tožencih, od obeh prvotnih tožencev je prejel jasna navodila in tudi sodišče je ugotovilo, da je bil seznanjen z prepovedjo poseganja v območje valjev. Samo tožnik je zatrjeval, da mu je F. D. naročil, da izmed valjev odstrani koruznico, medtem ko priče tega niso potrdile. Sodišče je tudi brez podrobnejše obrazložitve zaključilo, da sta izpovedbi prič J. D. in M. neverodostojni. Proti tožencema ni bil uveden kazenski postopek, kar pomeni, da nista odgovorna. Sodišče tudi ni utemeljeno verjelo tožniku. Tožniku ni uspelo dokazati, da mu je F. D. dal navodilo, da mora izmed valjev očistiti koruznico. Koruznice izmed valjev ni bilo treba čistiti, saj se je čistila sama. Sodišče tudi ni neposredno ugotovilo delovanja kombajna in okoliščine, da do valjev ni mogoče seči direktno. Tožnikova višina ob škodnem dogodku namreč ni mogla zadoščati za direkten doseg valjev, saj se je tožnik moral povzpeti in skočiti v področje valjev, kar izhaja tudi iz fotografij. Sodišče bi to okoliščino lahko ugotovilo le z ogledom stroja. Tudi izvedenec Klešin je v mnenju navedel, da so valji kombajna montirani visoko in niso dosegljivi, ne da bi se povzpel in potisnil prste med valje. F. D. v kritičnem trenutku sploh ni pomislil na to, da bo tožnik šel na področje valjev in niso bili prepričani, da se je napotil na potrebo. D. D. ni mogel vedeti, da se je tožnik povzpel na stroj, saj ga ni mogel videti. D. F. mu tudi ni naročil, da očisti koruznico, celo prepovedal mu je, da se približuje stroju. Od D. F. ni bilo mogoče zahtevati, da bi moral zasledovati delavce, saj jih je zadosti opozoril. Tožnik je bil v 16. letu starosti, zavestno se je odločil za delo v S., zato je bilo od njega pričakovati vsaj minimalno disciplino in da bo upošteval navodila delodajalca. Vendar pa tožnik očitno zavestno ni upošteval napotkov tožene stranke. Sodišče se je nepravilno oprlo predvsem na to, kar je izpovedal tožnik, ni pa verjelo izpovedbam tožencev niti pričam. Zato menijo, da njihova odškodninska odgovornost ne obstaja. Sodišče pa bi tudi moralo zavrniti rentni zahtevek, prvič zato, ker za škodni dogodek niso odgovorni, drugič pa zato, ker nezmožnost za delo ali zmanjšana zmožnost sama zase ni podlaga za prisojo materialne škode v obliki denarne rente. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik telesno poškodoval v 16. letu starosti in da naj bi pred nezgodo v obdobju enega leta in pol opravljal sezonsko delo le dva meseca. Iz tega pa ni mogoče sklepati, da bi tudi v nadaljnjem življenju opravljal sezonska dela. Sodišče bi moralo svojo odločitev utemeljiti na trdnejših izhodiščih, vendar je sodišče prve stopnje brez kakršnekoli podlage naštelo vrsto sezonskih opravil, ki bi jih tožnik opravljal, pa jih ni opravljal niti pred škodnim dogodkom. Tožnik je tudi sam povedal, da je sposoben za nekatera kmečka opravila, česar sodišče ni upoštevalo. Na to kaže tudi okoliščina, da je takšno delo opravljal tudi na kmetiji last P.. Tožnik tudi ni dokazal, da bi od škodnega dogodka iskal kakršnokoli redno zaposlitev in je vprašanje ali bi jo glede na situacijo, ki vlada v njegovi državi sploh našel. Zato je sodišče pri prisoji odškodninske rente svojo odločitev utemeljevalo na zelo šibkih izhodiščih, ki jih ne potrjujejo s strani tožnika predloženi dokazi, oz. tožnik dokazov sploh ni predložil. Zato bi moralo sodišče rentni zahtevek v celoti zavrniti. Sodišče pa je tožniku prisodilo tudi previsoko odškodnino za vse oblike škode. Pri odločanju o višini rente je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožniku prisodilo rento v višini 1,922.340,60 SIT, to je seštevek mesečnih rent za čas od 6. 11. 1984 do 30. 9. 2002 in od 1. 9. 2003 dalje v višini 25.082,10 SIT. Kako je sodišče prišlo do takšnega izračuna zapadlih rent, jim ni znano, saj so razlogi v tem delu nerazumljivi in nejasni in v nasprotju z izrekom sodbe, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče pa bi moralo upoštevati tudi slab gmotni položaj toženk, čeprav se doslej niso sklicevale na določilo 191. čl. ZOR. Sodišče toženk ni zaslišalo in je tudi zaradi tega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, določila čl. 177 ZOR o oprostitvi odgovornosti, oz. 192. čl. ZOR. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožba tožnika je utemeljena v delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o prisoji pravične denarne odškodnine za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in za strah, v preostalem delu pa ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena v delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine o primerni višini rente. V tem delu je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, podana je tudi absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o renti v celoti razveljaviti. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10.12.1999, opr. št. P 835/96 delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in naložilo toženim strankam pod točko I-1 plačilo odškodnine v znesku 8.914.449,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.500.000,00 SIT od 10.12.1999 dalje in od zneska 4.414.449,00 SIT od 9.07.1999 dalje in plačevanje mesečne rente v višini 25.082,10 SIT. Toženim strankam je pod I-2 naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke. Pod I-3 je zavrnilo zahtevek za plačilo 4.411.805,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mesečne rente v višini 25.082,10 SIT. Na pritožbo tožene stranke je višje sodišče s sklepom z dne 10.05. 2001, opr. št. Cp 1185/2000 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve v delu pod I-1 in 2 in v tem delu vrnilo sodišču v ponovno obravnavanje. Tako je postal zavrnilni del sodbe pravnomočen. Glede odločitve sodišča prve stopnje o temelju odškodninske odgovornosti: Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti izhaja, da sodišče v novem sojenju ni moglo zaslišati vseh prič in izvedencev glede na to, da sta F. in D. D., prvotni pravdni stranki, pokojna in da je izvedenec K. zaradi prometne nezgode v domu in ni sposoben, da dopolni izvedeniško mnenje. Sodišče je nadalje štelo, da ni potrebno postaviti novega izvedenca za ugotovitev načina nastanka dogodka, saj je na podlagi izpovedb prvotnih tožencev in tožnika ugotovilo, da so vsi trije in J. D. in P. M. v kritičnem času delali pri spravilu koruze. D. D. je opravljal traktor s kombajnom, ostali pa so hodili za njim in ročno pobirali koruzo. Tožnik je bil delavec F. D., traktor in kombajn sta bila last F. D.. Tožnik je bil v času škodnega dogodka star 15 let, končal je osnovno šolo in bil brez poklica. D. D. je tožniku s stroja prebral navodila in mu jih prevedel, tudi opozorilo, da je med obratovanjem stroja prepovedano posegati med valje. Tako je sodišče zaključilo, da je bil tožnik seznanjen s prepovedjo poseganja v območje med valje. Tožnik je ves čas tega postopka zatrjeval, da mu je F. D. pred škodnim dogodkom naročil, da izmed valjev odstrani koruznico in da kombajn takrat ni deloval. F. D. je to zanikal, njegovo izpovedbo pa sta potrdila njegova žena J. D., ki je povedala, da sta ovire odstranjevala s sinom D.. D. D. je povedal, da ni slišal, da bi oče naročil tožniku, naj pobira koruznico, slišal pa je, da mu je nekaj dni pred dogodkom izrecno prepovedal, da se približuje kombajnu. P. M. je ob prvem zaslišanju povedal, da je F. D. naročil tožniku, da odstrani koruznico iz valjev, ob ponovnem zaslišanju pa je takšno izpovedbo spremenil in navedel, da tega ni slišal. Zato sodišče tej priči ni verjelo, saj je spreminjala izpovedbo. Sodišče je tudi izpovedbo J. D., toženčeve žene in sedanje toženke, ocenilo kot pristransko in zaključilo, da trditvam F. D. ni potrdil niti D. D., ki je povedal, da tega ni slišal, da pa tudi ob delovanju stroja tega ni mogoče, saj ni mogoče dajati navodil, ker je prevelik hrup. Sodišče je tako verjelo tožniku in štelo, da toženci niso dokazali, da naročila F. D. ni bilo. Nadalje se je sodišče oprlo na izvedenca strojne stroke K., ki je obrazložil delovanje stroja in ki je povedal, da se s pomočjo kardanske gredi in jermenskega prenosa s traktorja aktivira delovni položaj stroja za obiranje koruze in da je kombajn višji od traktorskega središča, zato upravljalec ne vidi, kaj se dogaja za obiralnikom. V razlogih sodbe je še navedlo, da je izvedenec J. povedal, da je tožnik v času nesreče opravljal delo z največjo stopnjo nevarnosti in da do takšnega dogodka pride zaradi nespoštovanja predpisov iz varstva pri delu in pomanjkljivega odrejanja navodil ter neusklajenosti delovnih nalog. Do nezgode ne bi prišlo, če bi F. D. kot lastnik stroja vodil in kontroliral delo po predpisih varstva pri delu in če bi se D.D. pred vklopom kardana prepričal, da ni v bližini nobene osebe in dal pred vklopom zvočni signal in če tožnik z roko ne bi segel v nevarno območje stroja. Sodišče ni upoštevalo izvedenčevih ugotovitev o krivdi udeležencev glede na to, da takšno ugotavljanje ni stvar izvedenca, pač pa sodišča. Sodišče je tako na podlagi izvedencev J. in J. zaključilo, da je mogoče, da se med valji zagozdi koruznica in jo je treba očistiti, saj nihče ni postavil ugotovitve, da stroja med obratovanjem ni treba čistiti, v praksi pa je obstajala verjetnost, da se je koruznica zagozdila. Tožnik je bil visok 163 cm in je pri tej višini mogoče seči na višino 180 cm ne da bi se povzpel na valj. Tožnik je bil ob nezgodi star 15 let in bi mu zato F. in D. D. morala posvečati posebno skrbnost v skladu s takrat veljavnim 138. členom Zakona o delovnih razmerjih. Pri pobiranju koruze je bil najbližje kombajnu. F. D. je videl, da se je tožnik odstranjeval v smeri proti zadnjemu delu kombajna in bi moral spremljati njegovo ravnanje. Vedel je, da je tožnik radoveden in da ga je bilo potrebno opozarjati na prepovedi. Trditvam F. D. o tem, da je mislil, da gre tožnik na WC takrat, ko se je oddaljeval od skupine, sodišče ni verjelo. Po oceni sodišča je tožnik ali izpolnjeval navodilo F. D., ali pa hotel samoiniciativno odstraniti koruzo. V trenutku, ko je z roko prijel za koruznico, je D. D., ki dogajanja za strojem ni videl, vključil kombajn preko kardanske osi in je tožnikovo roko potegnilo med valje. Odgovornost F. D. je sodišče videlo v tem, ker ni dovolj pozorno nadzoroval tožnikovega dela in tudi ni dovolj skrbno koordiniral delo D. D., zato mu je očitalo opustitev pri vodenju dela, kar je povzročilo, da je tožnik opravljal zelo nevarno delo pri katerem se je poškodoval. D. D. pa bi se moral pred vključitvijo stroja prepričati, ali je v bližini kakšna oseba. Sodišče je še navedlo, da tožnikovo ravnanje ni bilo nepredvidljivo in nepričakovano, saj je bil živahen in neubogljiv in da tudi tožnikovo delo ni bilo nepotrebno, pač pa neusklajeno z D. D. Zato obstaja odgovornost obeh prvotnih tožencev na podlagi določb čl. 174, 176 in 177 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Njuna odgovornost je objektivna zaradi vpletenosti njunega kombajna kot nevarne stvari in krivdna zaradi zaradi opustitve dolžne skrbnosti pri organizaciji in izvajanju dela v skupini delavcev, med katerimi je bil tudi nepremišljen in zaletav, živahen in radoveden 15. letni tožnik. Sodišče je še zaključilo, da je njuna odgovornost solidarna. Sodišče je štelo, da se toženca nista rešila odgovornosti in ni verjelo očitkom tožencev, da je tožnik zavestno, iz preračunljivosti in premoženjskih nagibov vtaknil roko med že vrteče valje kombajna. Pravna podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti prvotnih tožencev je v 154. čl. ZOR. Ta ureja krivdno odgovornost - tisti, ki drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Krivda je podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (158. čl. ZOR). Ne glede na krivdo pa se odgovarja, kadar gre za nevarno stvar ali nevarno dejavnost (II. odst. 154. čl. ZOR). Takrat se šteje, da izvira škoda iz te stvari oz. iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Za škodo odgovarja njen imetnik, za nevarno dejavnost pa tisti, ki se z njo ukvarja (174. čl. ZOR). Za imetnika se šteje lastnik stvari pa tudi oseba, ki ima pravico razpolaganja oz. kateri je stvar dana v začasno uporabo (II. odstavek). Imetnik pa je prost odgovornosti v primerih, ki so določeni v 177. čl. ZOR in sicer če dokaže: da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, deloma pa je prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Pritožbeni očitki, da je do dogodka prišlo po izključni krivdi tožnika, ker je bil seznanjen s prepovedjo poseganja na območje valjev, niso utemeljeni. Sodišče je res ugotovilo, da sta toženca tožnika seznanila s tem, da je stroj nevaren in na varnostne predpise, saj je to potrdil tudi tožnik sam, vendar pa to še ne zadošča za to, da bi se razbremenila odgovornosti. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik star 15 let, brez poklica, da je bil radoveden in ga je bilo potrebno opozarjati na prepovedi v zvezi s približevanjem kombajnu, da je bil živahen in tudi neubogljiv. Sodišče je zaslišalo F. D. in se v tem delu oprlo na njegovo izpovedbo. Zgolj v potrditev zgornjih zaključkov sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče opozarja, da je F. D. ob zaslišanju na glavni obravnavi 22. 12. 1988 povedal, da je tožnik zmeraj rinil v bližino stroja. Tožnik je bil dejansko še otrok, splošno znano je, da otroci niso predvidljivi, saj jim manjka življenjskih izkušenj in kritičnosti, zato zgolj dejstvo, da sta ga prvotna toženca opozorila naj se stroju ne približuje, ne zadošča za zaključke, da je do dogodka prišlo po krivdi (delni ali izključni) tožnika. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno obrazložilo v čem je odgovornost ene in druge tožene stranke kot tudi zaključilo, da niso podani ekskulpacijski razlogi iz 177. čl. ZOR kot tudi, da tožencema ni uspela dokazati, da je škoda nastala brez njune krivde. O tem bo podrobneje še obrazloženo. Pritožbeni očitki, da se je sodišče oprlo samo na izpovedbo tožnika, ki je ni potrdila nobena od zaslišanih prič, niso utemeljeni. Na kraju dogodka so bili takrat prisotni poleg tožnika in obeh prvotnih tožencev še toženčeva žena D. D. in pa P. M.. Priča P. M. je ob prvem zaslišanju povedal, da je F. D. tožniku naročil, da odstrani koruznico iz valjev, v ponovnem obravnavanju, po razveljavitvi prve sodbe, pa je spremenil izjavo in povedal, da tega ni slišal. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno navedlo, da spremenjenemu pričanju ni verjelo in pritožbeno sodišče v takšno dokazno oceno ne dvomi. Ta priča je bila prvič zaslišana 6.12.1989 in je povedala, da je takrat, ko so stali za strojem in pili F. D. tožniku naročil, da odstrani koruznico iz zadnje strani delovnega stroja. Iz tega zapisnika izhaja, da je ta priča kar dvakrat potrdila to dejstvo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je ob prvem zaslišanju govorila resnico. Trditve pritožnikov, da glede na to, da M. policistu V. ni povedal, da bi bilo tožniku naloženo, da odstrani koruznico, M. ni govoril resnice, niso utemeljene. Zgolj dejstvo, da je priča V. to povedal, ne more omajati verodostojnosti te priče ob prvem zaslišanju. Glede na to pa niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je tožnikova izpovedba v tem delu ostala osamljena. Ker je sodišče torej verjelo tožniku in tej priči, seveda ni moglo verjeti obema prvotnima tožencema in sedanji toženki, pri katerih je tožnik delal in ki so seveda imeli interes, da dogodek prikažejo kot samovoljno ravnanje tožnika, katerega niso mogli pričakovati in ga ne preprečiti. Tudi okoliščina, da zoper toženca ni bil uveden kazenski postopek ni odločilna za oceno dokazov v tem postopku. Sodišče izpovedbe tožnika ni ocenjevalo pristransko, saj je njegovo izpovedbo potrdil ob prvem zaslišanju M., iz skrbne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, pa je sodišče pravilno zaključilo, zakaj je prišlo do nezgode in pravilno ocenilo dokaze. Zato očitki pritožbe, da tožniku ni uspelo dokazati, da mu je F. D. naročil, da očisti koruznico, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe tudi obrazložilo, zakaj ni verjelo zatrjevanju tožencev o tem, da je tožnik namerno potisnil roke med valje in se namerno poškodoval. Pritožbeno sodišče v zaključke sodišča prve stopnje v tem delu ne dvomi. V kolikor bi držalo, da je tožnik dva dni pred dogodkom nameraval poriniti roko v muljčar, pa mu je to preprečil F. D. pa to pomeni, da bi morala biti prvotna toženca še veliko bolj pozorna na tožnikovo ravnanje, saj sta lahko, še tem bolj takšno ravnanje predvidevala. Tudi glede pritožbenih trditev o tem, da je F. D. menil, da gre tožnik na WC je sodišče v razlogih sodbe navedlo, da temu ni verjeti in to tudi obrazložilo. Glede pritožbenih trditev o tem, da koruznice sploh ni bilo treba čistiti med valji, je sodišče v razlogih sodbe prepričljivo obrazložilo, da se je koruznica ustavila v stroju, pri tem pa se je oprlo na izpovedbo priče V. in poročila komandirja oddelka M. kot tudi na ostale dokaze, ki jih je pravilno ocenilo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je glede na tožnikovo višino mogoče z roko seči na višino okoli 180 cm, kjer so se nahajali valji. Štelo je, da se za potegnitev koruznice izmed 3. in 4. valja ni bilo potrebno povzpeti na kombajn, vendar pa je navedlo, da ta okoliščina ni bistvena. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ki se tudi v tem delu pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, to dejstvo ni bilo bistveno, zato niso utemeljeni očitki pritožbe, da sodišče prve stopnje ni neposredno ugotovilo delovanja kombajna in da se je moral tožnik povzpeti preko stroja v področje valjev. Četudi bi to bilo res, to dejstvo ne zmanjšuje odgovornosti tožencev. Trditve, da F. D. niti ni pomislil, da bo tožnik skočil v področje valja in da tudi D. D. ni vedel in ni mogel vedeti, da se bo povzpel na področje valjev, zato ne moreta biti odgovorna, niso utemeljene. ZOR v 158. čl. določa, da je krivda podana kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Pri malomarnosti zadošča že manjša stopnja, nepazljivost. ZOR sicer nima definicije, izhaja pa iz definicije iz kazenskega postopka - za malomarnost gre, če se je storilec zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala, ali če se ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah primera in po svojih osebnih lastnostih moral in mogel zavedati. Pri ekskulpaciji objektivne odgovornosti je pomembna že najmilejša stopnja krivde, lahka malomarnost. Izhodišče za presojo krivde je določeno v 18. čl., ki nalaga, da morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika, oz. skrbnost dobrega gospodarja). Pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti pa morajo ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo vse okoliščine iz katerih izhaja, da bi morala biti prvotna toženca pozorna na tožnikovo ravnanje. Navedlo je tudi, da D. D. ni videl in tudi ni mogel videti dogajanja za strojem, vendar bi se takrat, ko je vključil kardan moral prepričati, če je v bližini kakšna oseba, saj je vedel, da je pri delu pomagal tudi živahen, nepredvidljiv 15 - letni tožnik. F. D. pa je očitalo tudi, da ni pravilno in z vso skrbnostjo koordiniral dela in ni dovolj pozorno nadzoroval tožnikovega ravnanja. Opustil je varnostni ukrep pri vodenju stroja kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in v razlogih sodbe to tudi obrazložilo. Oba toženca sta namreč vedela kakšen je tožnik, zato tožnikovo ravnanje ni bilo nepričakovano in neodvrnljivo (razlogi na 9 strani sodbe). Pritožbeno sodišče verjame pritožnikoma, da oba prvotna toženca takrat nista pomislila, da bo do tega prišlo, vendar pa ju to še ne razbremeni odgovornosti, saj bi ob skrbnosti na to morala biti pozorna in bi morala paziti na tožnika. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo in povzelo ter dokazno ocenilo mnenje izvedencev, predvsem izvedenca J.. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da od delodajalca ni mogoče zahtevati, da cel delovnik zasleduje svoje delavce. Zakon o varstvu pri delu je nalagal delodajalcem, da morajo posvečati posebno skrbnost mladoletnim osebam, kar pomeni, da sta bila toženca dolžna biti na mladoletnega tožnika bolj pozorna kot pa na polnoletne osebe. Posebna pozornost zahteva večjo skrbnost. Ne zadošča zgolj opozarjanje, ampak tudi spremljanje, še posebno ko gre za usklajeno delo traktorja in kombajna, ki je kot stroj nevaren. Toženca pa nista dokazala, da tožnik zavestno ni upošteval napotkov tožencev, saj jima je takrat pomagal pri delu. Sodišče prve stopnje je obrazložilo tako elemente objektivne odgovornosti, glede na to, da je stroj - kombajn v konkretni situaciji predstavljal nevarno stvar, kot tudi elemente krivdne odgovornosti obeh prvotnih tožencev. Obrazložilo je, da tožencem ni uspelo dokazati ekskulpacijskih razlogov iz 177. čl. ZOR niti da je škoda nastala brez njune krivde. Zato je glede temelja odškodninske odgovornosti popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v tem delu pa pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti. Glede prisojene višine odškodnine: Glede odškodnine za fizične bolečine, neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, skaženosti, straha in psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti: V tem delu je delno utemeljena pritožba tožnikov, pritožba tožencev pa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, delno pa nepravilno uporabilo materialno pravo, določbe čl. 200 in 203 ZOR. Tožnik je v starosti 15 let utrpel hudo telesno poškodbo - zmečkanino desne roke z odstranitvijo desnice v zapestju. Glede na težo poškodbe, bolečinsko obdobje, neugodnosti v času zdravljenja in bodoče bolečine, ki bodo trajne, je po mnenju pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina 1,000.000,00 SIT in ne 800.000,00 SIT kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Pri tem pritožbeno sodišče posebej poudarja dejstva, da so tožniku odrezalo desnico, da bo vse življenje prenašal bolečine in da je od škodnega dogodka preteklo že 19 let, pa tožnik še ni sprejel odškodnine. Prenizka pa je tudi odškodnina za strah in sodišče ni pravilno ovrednotilo časa trajanja in stopnjo strahu. Ugotovilo je, da se je ob dogodku hudo prestrašil in da je njegov primarni strah trajal 24 ur, medtem ko je strah za izid zdravljenja poškodovane desnice trajal okoli 7 tednov. Sodišče se je pri tem oprlo na mnenje izvedenca, vendar pa je zaključilo, da je le primarni strah dosegel takšno intenzivnost, da je bilo tožnikovo ravnovesje kratkotrajno porušeno, saj mu je bilo že po operaciji znano, da je ostal brez desnice in da njegove življenje ni več v nevarnosti. Zato je štelo, da je tožniku nastala pravno priznana škoda le za kratkotrajni primarni strah. Sodišče je napačno štelo, da pri tožniku sekundarni strah ni podan in da to ni pravno priznana škoda. Pravdne stranke dejanskega stanja v tem delu ne izpodbijajo. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče zaključuje, da sta pri tožniku podani obe obliki strahu, tako primarnega kot tudi sekundarnega, saj ga je utemeljeno skrbelo za izid zdravljenja, kot tudi za posledice poškodbe. Zato je primerna odškodnina za to obliko škode 300.000,00 SIT. V tem delu je sodišče nepravilno uporabilo določbo člena 200 ZOR. Ni pa utemeljena pritožba tožeče stranke v delu, ko meni, da bi mu moralo sodišče priznati vso zahtevano odškodnino za strah, kot tudi ni utemeljena pavšalna pritožba tožene stranke, da je tako priznana odškodnina previsoka. Sodišče je tožniku priznalo vso zahtevano odškodnino za psihične bolečine za skaženost in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. V tem delu je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Zato so pritožbena izvajanja tožene stranke, da je odškodnina previsoka in da sodišče preveč poudarja tožnikove nezmožnosti zaposlitve zaradi posledic, neutemeljena. Pritožnik je pri starosti 15 let izgubil desnico, zaradi tega se mu je življenje zelo spremenilo, vse življenje se bo moral prilagajati temu dejstvu, moral se je naučiti pisati z levico, težko opravlja cel kup opravil kot npr. že vsakdanjo zapenjanje gumbov, oblačenje. Sposoben je le za enoročna dela, zato je postal invalid III. kategorije, pri njemu pa je podana 60 % telesna okvara. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obširno opisalo tožnikovo psihično trpljenje zaradi vseh teh omejitev že pri vsakdanjem življenju, zato je odškodnina v višini 3,000.000,00 SIT prej prenizka kot pa previsoka, pritožba tožene stranke v tem delu pa ni utemeljena. Tudi pritožbena izvajanja tožene stranke, da je odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem previsoka in utemeljevanje, da je bil v bolnici le 4 dni in da tudi bolečinsko obdobje ni bilo dolgo, niso utemeljena, saj je pritožbeno sodišče že obrazložilo, zakaj šteje, da je prisojena odškodnina prenizka in jo je zato tudi zvišalo. Sodišče prve stopnje pa je toženi stranki tudi pravilno pojasnilo, da ni moglo uporabiti določbe 191 čl. ZOR o zmanjšanju odškodnine, saj toženci takšnega ugovora niso podali.2. Glede prisojene odškodnine iz naslova zapadle rente in glede plačevanja rente od 1.9.2003 dalje: V tem delu je pritožba tožene stranke utemeljena, saj je sodišče prve stopnje nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, podana pa je tudi absolutno bistvena kršitev, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Pravna podlaga za odločanje o zahtevku je II. odst. 195. člena ZOR. Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Izguba zaslužka je premoženjska škoda in se kaže kot razlika med dohodkom, ki bi ga oškodovani prejemal, če ne bi bilo poškodbe in tistim, kar prejema. Tako je sodišče dolžno najprej ugotoviti, da oškodovani škodo sploh trdi, nato pa njeno višino v konkretnem primeru. Pri tem ne gre za matematično natančnost trenutnega stanja, ampak se upošteva zaslužek, ki bi ga oškodovani imel v rednem teku dogodkov. Tudi kadar je bil oškodovanec pred nastankom škode zaposlen, lahko nastane škoda zaradi zgubljenih možnosti napredovanja in s tem premoženjska škoda zaradi izgubljene možnosti, da bi pridobil višji dohodek. Vsekakor pa je treba od izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo odšteti dohodek, ki ga delavec ustvari ali bi ga lahko ustvaril v mejah preostale delovne sposobnosti. Denarna renta je oblika reparacije škode in je oškodovanec do nje opravičen le, če trpi škodo. Vendar pa je pravica do pravične denarne odškodnine procesno omejena z zatrjevano dejansko podlago tožbenega zahtevka. Tožnik je glede rente le navedel, da zahteva izgubo na dohodku od 31.12.1984 do 5.2.1990 po 10.000,00 SIT in od 6.2.1990 mesečno rento 4.000,00 SIT. V tožbi je postavil samo zahtevek, ki ga je kasneje zvišal, ne da bi obrazložil ali mu je ta škoda nastala in v kakšni višini. V pripravljalnem spisu z dne 15.4.1991 je navedel, da je invalid III. kategorije in od 3.11.1986 zmožen le za enoročna dela in da je po tabeli zavarovalnice 60 % invalid. Tožnik je na glavni obravnavi glede tega zahtevka izpovedal: Po nesreči ni bil nikoli zaposlen. Živi na kmetiji staršev in dela kolikor zmore, doma sta tudi brat in sestra, ki sta brez poklica, kmetija meri 2,75 hektarov. 1997 se je poročil, z ženo živi v stari hiši, ima zdravstveno zavarovanje kot kmet, žena je brez zaposlitve. Lahko opravlja določena dela, napoji živino, jo odžene na pašo, pazi nanjo, daje hrano kokošim in svinjam. Iskal je službo kot vratar in pomoč pri centru za socialno delo in so mu povsod rekli, da naj se najprej konča ta pravda. Preživlja se tako, da mu sosed vsak mesec posodi 150 DEM, zaradi poškodbe ne opravlja več sezonskih del. Pred nezgodo je opravljal sezonska dela pri kmetih, periodično, po potrebi tako, da je delal dva meseca skupaj, nato pa se vrnil domov in živel doma, delal pa je le poleti. Navedel je še, da ko bo končana pravda si bo poiskal zaposlitev ter da ima protezo za roko. Lahko vozi traktor, ne more pa orati. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, ko je določalo o renti navedlo, da tožnik ni popolnoma delovno sposoben in da iz njegove izpovedbe sodišče zaključuje, da ni v celoti zmožen opravljati dela kmečkega delavca ter da lahko opravlja samo tista dela, kjer desnica ni pomembna. Pri tem ni ovrednotilo tožnikove izpovedbe, koliko in kako si lahko pomaga s protezo, ki jo ima. Navedlo je še, da je tožnik pred nezgodo dva in pol meseca v letu in pol opravljal sezonska kmečka dela in da od nesreče teh del ne more več opravljati. Zmožen je opravljati določena dela v kmetijstvu in mu je sodišče verjelo, da od poškodbe dalje ni našel zaposlitve. Tako je sodišče zaključilo, da če ne bi bilo škodnega dogodka, bi glede na svojo usposobljenost opravljal kmečka sezonska dela in morebiti gozdarska dela pozimi ter da bi ta dela opravljal največ šest mesecev v letu. Spomladi bi opravljal ročna poljska dela, in sicer dva meseca in pol, poleti okopavanje, žetev, prav tako dva in pol meseca, jeseni pa spravilo pridelkov in grozdja, v gozdu pa bi delal en mesec. Sodišče je še navedlo, da bi delal le polovico časa tudi v Bosni, zato ni važno ali bi dobil dovoljenje za delo v S.. Sodišče ni sprejelo mnenja izvedenca kmetijske stroke O. o tem, da je bil tožnik prikrajšan za dohodek kmečkega delavca in tudi ni sprejelo mnenja izvedenca G., sprejelo pa je njegovo ugotovitev, da je plača delavca v kmetijstvu v zadnjih 15. letih znašala 20 % do 30 % več kot zajamčeni osebni dohodek. Zato se je pri določanju višine mesečnega zaslužka oprlo na mnenje izvedenca. Tako je sodišče opravilo izračun, pri tem pa upoštevalo znesek, ki ga je tožniku nakazoval P. in kar se pritožbeno ne izpodbija, nato pa zaključilo kot izhaja iz izreka sodbe. Pritožniki pravilno opozarjajo na to, da je sodišče v tem delu nepravilno ugotovilo dejansko stanje, in da je odločalo brez tožbenih trditev tožeče stranke. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da je delal jeseni v gozdu, povedal je le, da je dva in pol meseca v letu opravljal sezonsko delo in da je delal le poleti. Zato so zaključki sodišča in na podlagi teh zaključkov opravljen obračun, napravljeni brez trditvene podlage. Res je, da je bil tožnik ob nezgodi star šele 15 let in še neoblikovana osebnost, vendar mora sodišče, ko dela prognozo o tem, kaj vse bi tožnik delal, če se ne bi poškodoval, izhajati iz njegovih trditev in le te skrbno oceniti. Sodišče bi moralo glede na to, da je v času vložitve tožbe veljal prejšnji ZPP, tožečo stranko pozvati, da v tem delu tožbo dopolni, nato pa bi moralo odločati le na podlagi trditev tožeče stranke. Zato so obširna navajanja v sodbi le fikcija sodišča, na kar pritožniki pravilno opozarjajo. Sodišče tudi ni ovrednotilo tožnikove izpovedbe o tem, da bi lahko opravljal določena dela, da jih tudi opravlja, da pa predvsem čaka na rešitev te zadeve. Po eni strani se je oprlo na tožnikovo izpovedbo, po drugi strani pa mimo dokazov štelo, da bi tožnik delal 6 mesecev, čeprav je sam povedal, da pozimi ni nikoli delal. Sodišče si je brez tožnikovih trditev ali izpovedbe izmislilo kaj vse bi tožnik delal, ni pa pri tem upoštevalo, da določena opravila lahko dela. Poleg tega tudi ni dokazno ocenilo izpovedbe priče Panteliča, ki je povedal, da tam kjer tožnik živi sploh ni možno dobiti dela. Pavšalno je zaključilo, da bi lahko imel sezonsko zaposlitev v istem obsegu in v višini kot v S. tudi v B.. Sodišče je tudi nepravilno izhajalo iz mnenja izvedenca, ki je obračunal plačilo kmečkega delavca v S.. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnik trpi škodo v Bosni, ker tam živi in dela in ker je tam živel tudi pred poškodbo, zato bi moralo ocenjevati škodo po razmerah v kraju, kjer tožnik živi, saj je na tem področju prikrajšan. Pravilni pa so tudi očitki pritožbe, da ni jasno, kako je sodišče prišlo do izračuna rente in so razlogi sodbe v tem nerazumljivi in nejasni ter je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovnem odločanju o denarni renti upoštevati vse zgoraj navedeno in ob pravilni uporabi določb ZPP in ZOR, ob dopolnjeni trditveni podlagi, odločati o tem, kakšna je primerna višina rente. Pri tem pa bo moralo upoštevati, da gre za kolizijsko pravo, glede na to, da je tožnik državljan druge države. Sodišče prve stopnje je glede odločitve o renti nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, podana je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 339/II-točka 14 ZPP-A, zato je bilo potrebno sodbo v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje. Glede na to pa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški pravdnega postopka.