Jedro

Po splošnih pravilih OZ ima pogodbena stranka v primeru kršitve pravico zahtevati izpolnitev in povrnitev škode (239. člen). Razkorak med višino zahtevka, izračunanega na podlagi Splošnih pogojev (3.471 EUR), in višino toženčeve obveznosti, ki jo dolguje po sodbi in ki je ugotovljena ob upoštevanju splošnih pravil za kršitev pogodbe (273 EUR), utemeljuje sklepanje, da si je tožnica s Splošnimi pogoji izgovorila nesorazmerno visoko nadomestilo. Ob dejstvu, da gre za enostransko določen pogoj (pogodbeni stranki se o njem nista pogajali) in da vodi k znatno višji obveznosti potrošnika, kot bi jo imel po splošnih pravilih OZ, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določba Splošnih pogojev povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank in je zato nična.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugodilo zahtevku za plačilo 273 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka za prostovoljno plačilo (I. točka izreka), (2) zavrnilo zahtevek v presežku (za plačilo 3.198 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in (3) odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 39,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka za prostovoljno plačilo (III. točka izreka).

2.Tožnica v pritožbi zoper II. in III. točko izreka navedene sodbe uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo nadomesti z novo zamudno sodbo, s katero se ugodi zahtevku, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, a v okviru trditev strank. Takih trditev v zadevi ni bilo. Splošni pogoji so bili javno objavljeni. So jasni, določni in razumljivi. V sodbi ni razlogov, ki utemeljujejo sklepanje, da je podano neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Najemnik je tisti, ki se odloči, kdaj bo zaključil pogodbeno razmerje. Ne glede na to, da za sklenitev najemne pogodbe za razpoložljivo parkirno mesto ni potrebno strokovno predznanje, so bili splošni pogoji objavljeni na običajen način tako, da se z njimi lahko seznani vsak povprečno skrben voznik. Napačno je stališče, da se najemno razmerje zaključi z realnim dejanjem. Toženec se je potem, ko je imel na razpolago vse informacije o pogojih najemnega razmerja s tožnico, zavestno odločil za sklenitev najemne pogodbe in prekinitev po opravi treh zaporednih aktivnih ravnanj (predložitev parkirne kartice na avtomatu ali blagajni parkirne hiše, plačilo najemnine, zapustitev parkirne hiše). S ponovnim uvozom je pokazal, da je pričakoval, da mu tožnica ves čas zagotavlja parkirno mesto.

Ustaljeno je stališče sodne prakse, da ob korektno opravljeni pojasnilni dolžnosti in določenosti glavnega predmeta pogodbe nadaljnja presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev odpade. Stališče v izpodbijani sodbi odstopa od tega stališča, ne da bi bil odstop obrazložen.

Ničnost je skrajna sankcija. V sodbi niso navedeni razlogi, zaradi katerih pogodbenih pogojev ni mogoče razlagati v korist potrošnika. Poleg tega sodišče ni ovrednotilo vseh pomembnih okoliščin primera, tj. da so bili splošni pogoji objavljeni in se je toženec lahko z njimi seznanil, da je vp rimeru nestrinjanja imel možnosti odpeljati iz parkirne hiše brez plačila parkirnine in sklenitve najemne pogodbe, da je bil poleg splošnih pogojev potrošnik opozorjen tudi s simboli, da je toženec v parkirno hišo prišel dvakrat. Enostranski odstop od pogodbe je dopusten le v primeru, ko najemnik izvozi iz parkirne hiše na nepravilen način, obračun najemnine pa je vnaprej znan.

Toženčevo ravnanje je nepošteno in zlonamerno in zato ne more biti deležno varstva.

Sodišče ni podalo razlogov za zavrnitev dokaza z zaslišanjem priče A. A., vodje parkirne hiše.

V zvezi z ugotavljanjem toženčeve volje se odpira več analogij: z uporabo sobe v hotelu, kjer realno dejanje odhoda iz hotela (ob veliki verjetnosti, da gost s seboj vzame elektronski ključ, pusti sobo razmetano in v kopalnici zobno ščetko) ne pomeni prekinitve najema. Stališče, da je toženec z izvozom izrazil voljo prekiniti najemno pogodbo, lahko odpre Pandorino skrinjico odločitvam, da je npr. najemnik vozila za krajši čas oproščen plačila najemnine že ob zapustitvi vozila na katerikoli lokaciji, ali da je starš s prepustitvijo otroka drugemu staršu oproščen plačila preživnine.

3.Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je zatrjevala, da je toženec 15. 10. 2021 ob 20.29 uri zapeljal v parkirno hišo in jo zapustil ob 20.49 uri tako, da je zapeljal takoj za drugim vozilom, ne da bi plačal, in da je enako storil 29. 10. 2021, ko je bil v garaži med 15.02 uro in 17.43 uro. Opirajoč se na 3. odst. 2. točke splošnih pogojev za uporabo parkirne hiše je s tožbo zahtevala plačilo najemnine za 89 dni (za vsak dan v višini dnevnega maksimuma) v skupnem znesku 3.471 EUR in stroške, ki so ji nastali v zvezi z uveljavljanjem pogodbenih upravičenj, v višini 228 EUR. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo zahtevku za plačilo sedem dnevnih najemov (7 x 39 EUR = 273 EUR), stroške pa ovrednotilo kot del pravdnih stroškov in o njih odločilo ob upoštevanju uspeha v pravdi.

6.Izpodbijana sodba temelji na presoji, - da je bila najemna pogodba sklenjena z realnim dejanjem in da je na enak način tudi prenehala, - da prenehanja najemnega razmerja ni mogoče pogojevati s plačilom, - da od trenutka, ko je bila tožnica seznanjena, da je toženec zapustil parkirno hišo, ni bilo več razloga za hranjenje parkirnega mesta za toženca (morebiten izpad dohodka si je tožnica povzročila sama), - da je bila tožnica s prvim izstopom seznanjena 19. 10. 2021 in je zato upravičena do cene najema za 5 dni, - da v zvezi z drugim toženčevim izstopom iz parkirne hiše ni navedla, kdaj se je seznanila z njim, niti da bi bil obseg dela v tistih dneh povečan, in je zato (glede na zatrjevano dnevno preverjanje) upravičena do cene najema za 2 dni. Uporabo pogodbenega pogoja iz 3. odst. 2. točke Splošnih pogojev in hišnega reda za uporabo Parkirne hiše B. (v nadaljevanju Splošni pogoji), na katerega se je opirala tožnica, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zavzelo je stališče, da od potrošnika zahteva plačilo nesorazmerno visokega nadomestila, s čimer ustvarja znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ter je zato nepošten (12. točka 3. odst. v zvezi s 1. odst. 24. čl. Zakona o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju ZVPot) in posledično ničen (23. čl. ZVPot).

7.Neutemeljen je očitek o opustitvi dokaza z zaslišanjem priče. Ker toženec ni odgovoril na tožbo, je sodišče - po ugotovitvi, da so podane vse zakonske predpostavke (318. čl. ZPP) - izdalo zamudno sodbo, ki izključuje izvedbo dokaznega postopka. Razlogov za neizvedbo predlaganih dokazov zato sodišču ni bilo treba podati.

8.Neutemeljen je očitek, da sodišče ni imelo podlage za presojo o ničnosti splošnih pogojev. Določba 92. čl. OZ, ki sodišču nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, resda ni izjema od razpravnega načela, a je sodišče imelo pred sabo določbo Splošnih pogojev, na katero je tožnica opirala svoj zahtevek. V tem položaju je bilo dolžno presoditi, ali je ta določba bodisi na podlagi OZ bodisi na podlagi ZVPot nična.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek o neobrazloženem odstopu od ustaljenega stališča sodne prakse. Po 1. odst. 22. čl. ZVPot se za pogodbene pogoje štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki splošnih pogojev poslovanja, za vse te pogoje pa je v primeru njihove nepoštenosti določena sankcija ničnosti (23. čl. ZVPot). Presoja nepoštenosti torej ni omejena na nejasne pogodbene pogoje.

10.Sporna določba Splošnih pogojev se glasi: "V primeru dnevnih uporabnikov šteje, da najem enega od razpoložljivih parkirnih mest traja do plačila parkirnine, potem mora dnevni uporabnik v 15-ih minutah zapustiti PH. PH ves ta čas hrani za uporabnika parkirno mesto. Če dnevni uporabnik zapusti PH, ne da bi izpolnil svojo obveznost plačila parkirnine po ceniku, to ne pomeni prekinitve trajanja najema. Uporabnik je s tem prekršil svojo osnovno pogodbeno obveznost. Iz tega naslova je zavezan za plačilo parkirnine od trenutka vstopa v PH … do njenega plačila … Družba C. d.o.o. lahko poleg parkirnine … zaračuna tudi pogodbeno kazen v višini 500 EUR za vsako kršitev … PH ni dolžna preverjati, ali je vozilo, za katerega najemno razmerje ni zaključeno v skladu s temi splošnimi pogoji, dejansko v PH."

11.Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti stališča, da je najemna pogodba prenehala z realnim dejanjem, tj. toženčevo zapustitvijo parkirne hiše. Sporna določba Splošnih pogojev ureja razmerje med tožnico in dnevnimi uporabniki parkirne hiše, hkrati pa prenehanje pogodbenega razmerja pogojuje s plačilom najemnine. To kaže, da je tožnica kratkotrajno (urno oziroma dnevno) najemno razmerje preoblikovala v najemno razmerje za nedoločen čas, hkrati pa Splošni pogoji pojasnijo, da je do preoblikovanja prišlo zaradi kršitve pogodbe. V teh delih določba odstopa od splošnih pravil obligacijskega prava. Kot prvo odstopa od splošnih pravil OZ o najemni pogodbi, po katerih trajanje najemne pogodbe ni pogojeno s plačilom najemnine (614. čl. OZ). Poleg tega določa drugačno sankcijo za kršitev pogodbe. Po splošnih pravilih OZ ima pogodbena stranka v primeru kršitve pravico zahtevati izpolnitev in povrnitev škode (239. čl.).

Razkorak med višino zahtevka, izračunanega na podlagi Splošnih pogojev (3.471 EUR), in višino toženčeve obveznosti, ki jo dolguje po sodbi in ki je ugotovljena ob upoštevanju splošnih pravil za kršitev pogodbe (273 EUR), utemeljuje sklepanje, da si je tožnica s Splošnimi pogoji izgovorila nesorazmerno visoko nadomestilo. Ob dejstvu, da gre za enostransko določen pogoj (pogodbeni stranki se o njem nista pogajali) in da vodi k znatno višji obveznosti potrošnika, kot bi jo imel po splošnih pravilih OZ, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določba Splošnih pogojev povzroča znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank in je zato nična. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba in ki temeljijo na toženčevi vnaprejšnji seznanjenosti s pogodbenim pogojem, ne odpravljajo njegove nepoštenosti. Upoštevanje teh okoliščin bi potrošnika postavilo pred izbiro "vzemi ali pusti" in bi bilo zato v nasprotju s ciljem ZVPot (ki v slovenski pravni red prenaša Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah), tj. zagotovitvijo lojalnega in poštenega poslovanja s potrošniki ob upoštevanju njihovih zakonitih interesov. Drugačnega zaključka ne utemeljuje niti dejstvo, da je toženec ravnal nepošteno in svoje dejanje ponovil. Kršitve dolžnosti poštenega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti (5. čl. OZ) ni dopustno kaznovati na način, ki ni skladen s pravom.

12.Pritožnica ni ponudila nobene razlage, ki bi vodila k sklepu, da pogodbeni pogoj ni ničen. Očitek, da sodišče ni podalo razlogov o možnosti razlage v korist potrošnika, je tako ostal neobrazložen.

13.Dvoma o pravilnosti presoje o nepoštenosti pogodbenega pogoja ne vzbujajo niti pritožbene vzporednice z več drugimi možnimi spornimi razmerji. Primerljivost položajev ni prepričljivo izkazana.

14.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. Zakona o pravdnem postopku).

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da tožnica s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

-------------------------------

1Del določbe splošnih pogojev o pogodbeni kazni za odločitev o zadevi ni pomemben, zato se pritožbeno sodišče o tem ne izreka.

2Enako o vsebini navedenega zakonskega pojma tudi sodba VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 33. in 34. točka obrazložitve.

3V nadaljevanju Direktiva 13/93.

4Glej šestnajsto alinejo uvodnih določb Direktive 13/93.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 318 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 88, 92, 121, 239

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.