Jedro

Sodišči sta sicer utemeljeno šteli, da je SZ v 117. in naslednjih členih omogočil lastninjenje in privatizacijo zasedenih stanovanj in da je za primer smrti imetnika stanovanjske pravice določil razmerja v 147. členu SZ. Tako je odločalo tudi vrhovno sodišče, vendar le v primerih, ko je imetnik stanovanjske pravice umrl, preden je podal zahtevo za odkup stanovanja, ali v primerih, ko še ni potekel 30 dnevni rok od vložitve zahteve za odkup, ki ga je zakonodajalec v zadnjem odstavku 117. člena SZ določil tistemu, ki mora prodati stanovanje, da preveri, če so podani pogoji za odkup in pripravi pogodbo.

Če je bilo stanovanje zasedeno v času, ko bi ga tožena stranka morala prodati in ni bilo utemeljenih ovir za njegovo prodajo, potem tožena stranka ne more imeti koristi zaradi naključja (smrti imetnika stanovanjske pravice), ki se je primerilo potem, ko sama ni izpolnilna svoje zakonske in pogajalske dolžnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod I. zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji mora tožena stranka prodati dvosobno stanovanje s solastniškim deležem na skupnih prostorih zgradbe v Ljubljani, za 556.331,00 SIT, kar mora tožnica plačati v 60 dneh po sklenitvi pogodbe. Pod II. je zavrnilno tudi podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka omogočiti odkup drugega primernega stanovanja na območju Občine Ljubljana Center. Pod III. je še odločilo, da mora tožnica toženi stranki povrniti pravdne stroške. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je pokojna M. K., ki je bila imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju, 15.11.1991 vložila zahtevo za odkup, toda ker je 4.7.1992 umrla in v tem času tožena stranka z njo še ni sklenila kupoprodajne pogodbe, se je stanovanje izpraznilo. Stanovanjski zakon (SZ, Uradni list RS, št. 18/91 do 23/96) ne predvideva lastninjenja izpraznjenih stanovanj. Ker tožnica, ki je edina dedinja po pokojni M. K., ni živela v spornem stanovanju, ne izpolnjuje pogojev po 147. členu SZ, ki ureja razmerja v primeru smrti imetnika stanovanjske pravice, je sodišče njeno zahtevo za odkup stanovanja zavrnilo. Po tožničini pritožbi je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi, ki je z odločitvijo pritožbenega sodišča postala pravnomočna, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne ugotovitve materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) ter predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Graja stališče nižjih sodišč, da nima pravice do odkupa, ker je njena mati umrla v času, ko je tekel postopek za odkup stanovanja. Po njenem je bistveno, da je mati vložila zahtevo za odkup stanovanja in sprožila postopek. Zato meni, da lahko tožnica, ki je njena edina dedinja, nadaljuje postopek s tem, da stopi v vlogo matere. Razlogi sodišč bi bili razumljivi le, če mati ne bi bila sprožila postopka. Tako pa je stališče, da tožnica nima pravice do odkupa, ker ji mati ni dala pisne privolitve za odkup, povsem irelevantno, saj je tožnica podedovala materino nepremoženjsko pravico do odkupa stanovanja. Zato je v pravdi pomembno le vprašanje, če je tožničina mati ob vložitvi zahteve za odkup, izpolnjevala v zakonu predvidene pogoje. Dodaja, da je tožena stranka drugim stanovalcem v hiši prodala stanovanja in da je vedela za materino bolezen, zaradi česar je odlašala s prodajo stanovanja. Le-to bi sedaj želel kupiti sosed, ki bi rad povečal svoje že odkupljeno stanovanje.

V času, ko je tožeča stranka vložila revizijo, je začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), toda nižji sodišči in revizijsko sodišče so nadaljevali postopek po prejšnjih pravilih ZPP 1977, ker je v prvem odstavku 498. člena ZPP tako določeno. Glede na to, je bila revizija po 390. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta sicer utemeljeno šteli, da je SZ v 117. in naslednjih členih omogočil lastninjenje in privatizacijo zasedenih stanovanj in da je za primer smrti imetnika stanovanjske pravice določil razmerja v 147. členu SZ. Tako je odločalo tudi vrhovno sodišče, vendar le v primerih, ko je imetnik stanovanjske pravice umrl, preden je podal zahtevo za odkup stanovanja, ali v primerih, ko še ni potekel 30 dnevni rok od vložitve zahteve za odkup, ki ga je zakonodajalec v zadnjem odstavku 117. člena SZ določil tistemu, ki mora prodati stanovanje, da preveri, če so podani pogoji za odkup in pripravi pogodbo.

V konkretnem primeru pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili drugačno dejansko stanje, saj je pokojna M. K. vložila zahtevo za odkup stanovanja že 15.11.1991 in bi v primeru, če bi tožena stranka ravnala v skladu z zakonom, pred koncem leta 1991 že lahko kupila sporno stanovanje. V tem primeru bi postala lastnica spornega stanovanja in po njeni smrti 4.7.1992 bi stanovanje spadalo v zapuščino.

Da je 30 dnevni rok pomemben za določitev vrednosti točke, ki vpliva na ceno stanovanja, izhaja iz številnih sodnih odločb in je ustaljena sodna praksa. Ta rok so upoštevala sodišča tudi v drugih primerih, med njimi tudi pri razreševanju razmerij v primeru smrti imetnika stanovanjske pravice po izteku 30 dnevnega roka (glej na primer sodbo II Ips 204/97, objavljeno v Zbirki odločb civilnega sodišča VS RS 1988, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, stran 298). Če je bilo stanovanje zasedeno v času, ko bi ga tožena stranka morala prodati in ni bilo utemeljenih ovir za njegovo prodajo, potem tožena stranka ne more imeti koristi zaradi naključja, ki se je primerilo potem, ko sama ni izpolnilna svoje zakonske in pogajalske dolžnosti.

Glede na to ima revizija prav, ko pravi, da je pomembno le vprašanje, če je tožničina mati kot imetnica stanovanjske pravice do izteka 30 dnevnega roka od vložitve zahteve za odkup stanovanja izpolnjevala v zakonu predvidene pogoje. Tega sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotnega pravnega nadziranja nista ugotavljali, zato ni pogojev za predlagano spremembo sodbe, marveč je bilo treba po drugem odstavku 395. člena ZPP 1977 razveljaviti obe sodbi nižjih sodišč. Ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo tisto dejansko stanje, ki je pravno pomembno za odločitev, ali bi morala tožena stranka prodati sporno stanovanje M. K., naj ugotovi tudi, kdo je njen dedič in odloči o dolžnosti prodaje stanovanja in pogojih.

Ko bo sodišče prve stopnje odločalo o pravdnih stroških, naj upošteva tudi stroške v zvezi z revizijo, ker mu je revizijsko sodišče to zaupalo (tretji odstavek 166. člena ZPP 1977).