Jedro

Glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov, navedenih v izvršilnem naslovu velja, da so do dneva glavne obravnave oziroma do izdaje sodbe (v konkretnem primeru do 7.6.2002), pravnomočno ugotovljene in zato dolžnik višini zamudnih obresti, nateklih do tega dne, v izvršilnem postopku ne more več ugovarjati s sklicevanjem na prej omenjeno ustavno odločbo, saj bi sicer izvršilno sodišče res poseglo v pravnomočen izvršilni naslov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje v drugi alineji 1. točke izreka spremeni tako, da se glasi: „- zakonske zamudne obresti od glavnice od 13.1.1994 do 7.6.2002“; v preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Nadaljnji upnikovi stroški izvršilnega postopka se odmerijo na 148,23 EUR.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru dolžnic proti sklepu o izvršbi, s katerim je bila proti njima dovoljena izvršba za plačilo zneska 5.675.792,79 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2005 dalje (gre za glavnico s kapitaliziranimi obrestmi). Ob obravnavanju ugovora je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so zakonske zamudne obresti od glavnice 415.000,00 SIT, ki je bila dolžnicama naložena v plačilo s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu opr.št. P 1, na dan 1.1.2002 že večkrat presegle glavnico, saj znašajo od 13.1.1994, ko so pričele teči, pa do 1.1.2002 kar 11.487,83 EUR, oziroma 2.752.945,69 SIT. Zato je izvršbo ustavilo v delu, kolikor se vodi za izterjavo zakonskih zamudnih obresti po 1.1.2002 (druga alineja 1. točke izreka sklepa).

Proti taki odločitvi se pritožuje upnik po pooblaščencu. Opozarja, da je v izvršbi zahteval le tisto, kar mu pripada po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Piranu opr.št. P 1 z dne 7.6.2002. S tem, ko je sodišče njegov zahtevek omejilo, je spremenilo obseg pravic, ki mu je bil priznan s to pravnomočno sodbo in s tem preseglo pristojnost, ki jo ima kot izvršilno sodišče. Poleg tega je tudi preseglo okvire ugovornih navedb dolžnice, saj ti nista ugovarjali dejstvu, da naj bi obresti prenehale teči, ko dosežejo glavnico. Ker je bil njun ugovor vložen 23.5.2005, torej skoraj leto in pol po pričetku veljavnosti Obligacijskega zakonika (OZ), sta dolžnici vsekakor imeli možnost ugovarjati teku obresti. Poleg tega pa se sodišče ni opredelilo do navedb upnika v postopku, ko je opozoril na 44. člen Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS), ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, le takrat, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Povsem jasno je, da odločba Ustavnega sodišča ne sme posegati v sodne odločbe, ki so postale pravnomočne že pred sprejemom ustavne odločbe. Pa tudi če bi sodišče stalo na drugačnem stališču, pritožba meni, da bi moralo sodišče priznati upniku vsaj tiste obresti, ki so zapadle do dneva odločbe Ustavnega sodišča. Poleg tega izpodbijanemu sklepu ni bil priložen izračun obresti, kar predstavlja kršitev določb postopka. Tudi o stroških postopka je sodišče odločilo pavšalno in ni obrazložilo razlogov za to, da vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega in pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavanem primeru je bila izvršba dovoljena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je dolžnicama nalagala plačilo glavnice v višini 415.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1994 dalje. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila sodba Okrajnega sodišča v Piranu pod opr.št. P 1 izdana 7.6.2002, torej v času, ko je že veljal 376. člen OZ, ki je določil, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Vendar pa je šele ustavna odločba U-I-300/2004 z dne 2.3.2006 z delno razveljavitvijo 1060. člena OZ omogočila uporabo tega določila tudi za pravna razmerja, ki izvirajo izpred 1.1.2002, torej omogočila uveljavljanje pravila ne ultra alterum tantum, vendar šele za čas po 1.1.2002. Sodba sodišča prve stopnje, ki predstavlja izvršilni naslov, je bila sicer res izdana pred navedeno ustavno odločbo, vendar pritožba zmotno meni, da zaradi 44. člena ZUstS navedenega pravila za obravnavani primer ni mogoče uporabiti. Razlaga 44. člena ZUstS je v sodni praksi enotna: ko odloča o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti izvršilno sodišče, mora to sodišče upoštevati vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti, vključno z razveljavljeno določbo 1060. člena OZ. Ustavno sodišče je namreč v odločbi Up 699/05 z dne 22.5.2007 zavzelo jasno stališče, da o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti v primeru, ko pravnomočna sodba dolžniku poleg plačila glavnice nalaga tudi plačilo zamudnih obresti od določenega dne dalje do plačila, pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče. Prenehanje teka obresti na podlagi samega zakona je moralo izvršilno sodišče upoštevati ne glede na to, da dolžnici v svojem ugovoru takšnega materialnopravnega ugovora nista podali. Na pravilno uporabo materialnega prava mora namreč sodišče paziti že po uradni dolžnosti (primerjaj odločbo VS RS II Ips 266/2007).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zakonske zamudne obresti omejilo do 1.1.2002, ker je ugotovilo, da so na ta dan že večkrat presegle glavnico, pri čemer je sledilo razveljavitveni odločbi pritožbenega sodišča. Poudarek te odločbe pa je bil na obveznosti nadaljnjega upoštevanja odločbe Ustavnega sodišča opr.št. U I 300/04, pri čemer ni bil posebej izpostavljen datum izvršilnega naslova. Glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov, navedenih v izvršilnem naslovu, namreč po enotni sodni praksi, ki se je v zadnjem obdobju izoblikovala, velja, da so do dneva glavne obravnave oziroma do izdaje sodbe (v konkretnem primeru do 7.6.2002), pravnomočno ugotovljene in zato dolžnik višini zamudnih obresti, nateklih do tega dne, v izvršilnem postopku ne more več ugovarjati s sklicevanjem na prej omenjeno ustavno odločbo, saj bi sicer izvršilno sodišče res poseglo v pravnomočen izvršilni naslov.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnika ugodilo le v toliko, da tečejo zakonske zamudne obresti od glavnice od 13.1.1994 dalje ne le do 1.1.2002, kot je to odločilo sodišče prve stopnje, temveč do 7.6.2002. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka je po oceni pritožbenega sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena. Dejstvo je namreč, da sta dolžnici v ugovornem in pritožbenem postopku deloma uspeli, saj se upnik ves čas zavzema za tek zamudnih obresti tudi po 1.1.2002 oziroma po 7.6.2002, kar pomeni najmanj še nadaljnjih 7 let. Izračun obresti, opravljen z računalniško aplikacijo, namenjeno izračunu zakonskih zamudnih obresti, pokaže, da so obresti od zapadlosti pa do 1.1.2002 znašale 2.752.945,00 SIT (kolikor je upoštevalo sodišče prve stopnje), na dan 7.6.2002 pa 2.962.717,00 SIT, kar pomeni, da je upnik uspel doseči zavrnitev ugovora dolžnic za nadaljnjih 209.772,00 SIT ali za 875 EUR. Zato je upravičen do sorazmernega dela pritožbenih stroškov. Priglasil je 84,80 EUR za sestavo pritožbe in 63,43 EUR sodne takse, kar mu je pritožbeno sodišče, upoštevajoč Taksno in Odvetniško tarifo, priznalo.