Jedro

Ker je bila ugotovljena neustavnost določbe 42. člena ZVojD, kolikor ne omogoča uveljavljanja ugovora vesti tudi po opravljenem naboru, dokler traja dolžnost sodelovanja pri obrambi države, ne more biti ta določba podlaga za zavrženje prošnje za civilno služenje, zato ker je bila prošnja vložena po opravljenem naboru.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Komisije za ugovor vesti Vlade Republike Slovenije z dne 27.5.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu komisije prve stopnje z dne 13.1.1994, s katerim je bila zavržena njegova prošnja za priznanje pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je pravilna ugotovitev, da je tožnik opravil nabor že 29.5.1989, ko civilno služenje ni bilo zakonsko urejeno. Zakon o vojaški dolžnosti (v nadaljevanju: ZVojD, Uradni list RS, št. 18/91) pa je omogočil uveljavljanje pravice do ugovora vesti le tistim državljanom, ki so oziroma bodo imeli nabor po 5.5.1991, ko je bil ta zakon uveljavljen. Zato je odločitev organa prve stopnje pravilna.

Tožnik v tožbi navaja, da je nabor res opravil že 29.5.1989. Ugovora vesti vojaški dolžnosti takrat ni uveljavljal, ker civilno služenje še ni bilo zakonsko urejeno. Služenje vojaškega roka mu je bilo odloženo, zato meni, da ima sedaj pravico do civilnega služenja, ker zaradi verskega prepričanja ne more sprejeti zadolžitev v oboroženih silah Republike Slovenije. Pravica do ugovora vesti je ustavna pravica in tudi po veljavni zakonodaji imajo naborniki pravico do civilnega služenja, zato meni, da je bil zakon napačno uporabljen. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožnik utemeljeno opozarja, da je pravica do ugovora vesti ustavna pravica, ki je v 46. členu ustave Republike Slovenije opredeljena kot ena izmed človekovih pravic. Po navedeni določbi je ugovor vesti dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb. ZVojD, ki je bil sprejet aprila 1991, torej pred sedaj veljavno ustavo, je omogočil uveljavljanje ugovora vesti vojaški dolžnosti le nabornikom ob pozivu na nabor (42. člen). Za navedeno določbo 42. člena zakona, na podlagi katere je bila zavržena tožnikova vloga, pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je v neskladju z ustavo, kolikor ne omogoča uveljavljanja ugovora vesti tudi po opravljenem naboru, dokler traja dolžnost sodelovanja pri obrambi države (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-48/94 z dne 25.5.1995, Uradni list RS, št. 37/95).

Glede na to, da je bila ugotovljena neustavnost navedene določbe zakona, ki omogoča uveljavljanje ugovora vesti vojaški dolžnosti le nabornikom in ne tudi vojakom med služenjem vojaškega roka in vojaškim obveznikom v rezervi, prav na tej neustavni podlagi pa temelji izpodbijana odločba, je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče navedeno določbo ZUS smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.