20. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 18/2004 z dne 21. 4. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 593/2001 z dne 8. 10. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. K 70/98 z dne 26. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen osmih mesecev zapora. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitvi 22. in 29. člena Ustave. Navaja, da kazenski postopek ni bil pošten, saj se je razpravljajoči senat seznanil z njegovo izjavo, podano policiji, ki bi morala biti iz spisa izločena najkasneje po končani preiskavi. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da kazenski postopek, ki je tekel zoper njega, ni bil pošten. Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Pošteno sojenje zagotavljajo določbe Ustave, zlasti 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen. Ustavnopravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave) so specialna v razmerju do pravic iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave.

4.Z navedbo, da se je razpravljajoči senat seznanil z listinami, ki bi morale biti izločene iz spisa, pritožnik uveljavlja kršitev pravice do nepristranskega sojenja. Po prvem odstavku 23. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. S tem Ustava zagotavlja pravico do nepristranskega sodnika. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je nepristranskost sodnika zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko.

5.Stališče Vrhovnega sodišča, da bi moral pritožnik pravočasno, v zakonskih rokih, zahtevati izločitev po njegovem mnenju pristranskega sodnika v skladu s 6. točko 39. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), je Ustavno sodišče že presojalo v odločbi št. Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06). Ustavno sodišče je ugotovilo, da stališče Vrhovnega sodišča, da bi moral pritožnik uveljavljati kršitev pravice do nepristranskega sojenja po 6. točki 39. člena ZKP do konca glavne obravnave, samo po sebi ni nesprejemljivo. Po oceni Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče zadostilo kriterijem za presojo kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave s tem, ko je opravilo presojo, ali je pritožnik očitano kršitev sploh zatrjeval oziroma mogel zatrjevati, ne pa tudi, ali je uspel dokazati vpliv te kršitve na zakonitost sojenja.

6.Pritožnik je v konkretnem primeru kršitev pravice do nepristranskega sojenja prvič uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je v sodbi ugotovilo, da je pritožnik pri zahtevi za izločitev sodnika prekludiran, zato je opravilo le presojo ali je pritožnik očitano kršitev sploh zatrjeval oziroma mogel zatrjevati in se ni spuščalo v vsebinsko presojo zatrjevane kršitve. Ob upoštevanju argumentov, navedenih v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-346/04, tudi v tem primeru po oceni Ustavnega sodišča ne gre za kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer