Jedro

Pravdni stranki lahko ves čas postopka navajata pravna stališča, prekluzija velja le za navajanje dejstev in dokazov ter uveljavljanje ugovorov pobota in zastaranja, nastopi pa po prvem naroku (prvi odstavek 286. člena ZPP).

Tožnica z motenjsko tožbo (33. člen SPZ) zahteva prenehanje prekinitve dobave vode do stanovanjske hiše, v kateri živi z družino, ter prepoved nadaljnjih takih ali podobnih motilnih ravnanj. Enako zahteva v predlogu za izdajo začasne odredbe. Gre za ti. regulacijsko začasno odredbo. Prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe je, da upnik (v pravdi tožnik) za verjetno izkaže, da vtoževana terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

Tožnica v konkretnem primeru ni izkazala, da gre za nesorazmeren poseg v njeno lastninsko pravico, zato ne gre za motilno dejanje.

Odlok v tretjem odstavku 42. člena določa, da mora upravljalec uporabnika, ki ne poravna računa za porabljeno vodo, opomniti in mu določiti dodaten rok plačila 15 dni ter ga opozoriti na posledice neplačila; po izteku roka za plačilo pa prekine dobavo vode brez dodatnega opozorila. Kdaj se prekine dobavo vode, določa tudi 45. člen Odloka: med drugim, če uporabnik ne poravna stroškov po izdanem računu, niti po prejemu opomina pred prekinitvijo dobave vode v roku, ki je na njem naveden.

Da je Odlok nezakonit ali neustaven, tožnica ne zatrjuje argumentirano. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-156/98 ne izhaja, da so določbe odlokov, ki pooblaščajo dobavitelja vode, da v primeru neplačila za opravljene storitve prekine dobavo vode, neustavne.

Postopki izvršbe niso enakovredno nadomestilo ukrepu prekinitve oskrbe z vodo. V izvršbi dobavitelji v primeru neprostovoljnega plačila sicer ponavadi pridejo (vsaj delno) do poplačila, vendar gre za zamuden postopek, povezan s stroški. Izvršba tudi ne zagotavlja, da bo tožnica v bodoče plačevala svoje obveznosti v taki meri kot ukrep prenehanja dobave pitne vode. Če ji voda ne bo dobavljena, dolg tožnice vsaj naraščal ne bo. Ukrepa prekinitve dobave vode tako ni mogoče nadomestiti s sprožanjem izvršilnih postopkov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi, dne 11. 10. 2021 izdana začasna odredba se razveljavi in se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) dne 11. 10. 2021 izdalo začasno odredbo, s katero je toženemu komunalnemu podjetju (v nadaljevanju toženec) naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da na lastne stroške izvede ponovni priklop vode na odjemnem mestu št. 000 na naslovu Ulica 6, in mu prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji kakorkoli posegati v posest tožnice na nepremičnini ID znak: parcela 100 oziroma izvrševati kakršnakoli ravnanja, ki bi tožnici onemogočala, ovirala ali oteževala dobavo vode na odjemnem mestu. Kot izvršilno sredstvo je določilo kazen 5.000 EUR, ki se bo v primeru kršitve izdane začasne odredbe zviševala, vse dokler seštevek kazni ne doseže 500.000 EUR. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor, ki ga je toženec 14. 10. 2021 podal zoper navedeno začasno odredbo.

2. V pritožbi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in sklep o izdaji začasne odredbe razveljavi ter predlog zavrne, podredno naj razveljavi izpodbijani sklep. Izpostavlja, da tožnica že več let ne plačuje oziroma zelo neredno plačuje svoje obveznosti in je bilo potrebnih že več izvršilnih postopkov za zagotovitev vsaj delnih plačil. Tudi sklenjenega sporazuma o obročnem plačilu se tožnica ni držala, niti ni reagirala na opozorilo, da po sklenjenem sporazumu ni plačala vseh obrokov v celoti. V času odklopa sta bila v teku dva izvršilna postopka, v enem še ni plačan znesek 147,17 EUR z obrestmi, v drugem pa 669,92 EUR z obrestmi ter 117,20 EUR izvršilnih stroškov. Dolg tožnice pa se še povišuje, saj ni plačala računov za december 2021 in januar 2022. Tako je protispisno stališče sodišča prve stopnje, da bo tožnica stroške sproti plačevala. Tožnici so poslali opomin pred odklopom vode, datum odklopa je bil večkrat prestavljen in podaljšan rok za plačilo, vendar tožnica svojih obveznosti še vedno ni poravnavala v celoti, niti ni zaprosila za podaljšanje roka in ponoven odlog odklopa. Odklop vode tožnici ni bilo protipravno ravnanje, temeljilo je na tretjem odstavku 42. člena in 45. členu Odloka o oskrbi s pitno vodo v občini Moravče (v nadaljevanju Odlok). Pri sklicevanju na odločbo US RS Up-156/98 je sodišče spregledalo bistvo odločitve. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je prekinitev dobave vode, če je v skladu z načelom sorazmernosti, primeren ukrep. Nesorazmernost ukrepa je ustavno sodišče ugotovilo iz drugih razlogov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v tej zadevi. Stališče, da je vsak odklop vode nesorazmeren in predstavlja prekomeren poseg v lastninsko pravico, je zmotno. Ker ima tožnica individualizirano odmero porabljene vode, ki je ni plačala, je poseg dopusten, primeren, učinkovit in nujen, ni ga mogoče nadomestiti z milejšim sredstvom. V izpodbijanem sklepu je tako zmotno uporabljeno materialno pravo, saj verjetnost terjatve, ki je osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe, ni podana.

Tudi drugih elementov za izdajo začasne odredbe ni. Tožnica ne izpolnjuje svojih obveznosti. Če bi odklop vode v konkretnih okoliščinah šteli za protipravno ravnanje, bi lahko vsak dolžnik odklanjal plačilo vode. In če znaten del oseb ne bi izpolnjeval svojih obveznosti v zvezi z zagotovljeno oskrbo s pitno vodo, bi to lahko onemogočilo nemoteno delovanje javne službe. Sodišče je nekritično sledilo navedbam tožnice. Dokler veljajo, je treba odloke v celoti spoštovati, zato v konkretnem primeru odklopa vode ni mogoče opredeliti za protipravno ravnanje. Ker je tožnica sama ponovno odprla vodo, ji ni nastala težko nadomestljiva ali nenadomestljiva škoda.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da pritožba predstavlja ponovitev, deloma pa tudi dopolnitev trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep vsebinsko izčrpno argumentiralo in pravilno ocenilo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe. Zmotna je argumentacija toženca glede odločbe Up-156/98. Smisel odločbe je, da je pri vsakršni omejitvi ustavnih pravic potrebno opraviti test sorazmernosti. Sodišče prve stopnje je ta test opravilo in pravilno ugotovilo, da je bil ukrep nesorazmeren s težo posegov v pravico do zasebne lastnine. Prekinitev dobave vode v stanovanje bistveno spreminja razmere, v katerih oseba živi, življenje brez vode ni le oteženo, ampak praktično nemogoče. Golo dejstvo, da se je dobavitelj vode s prekinitvijo morda izognil sodnemu postopku za izterjavo dolga, ne odtehta tako hudega posega v ustavno pravico do lastnine, kot je prekinitev dobave vode v stanovanje. Prekinitev dobave vode zgolj zaradi tega, da bi dobavitelj lažje prišel do poplačila zapadlih terjatev, je prekomeren ukrep. Ker so v zvezi z neplačanimi računi že v teku izvršilni postopki, nesorazmernost posega še toliko bolj ni bila podana. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je poseg v zasebno lastnino uporabnika, ob upoštevanju višine še preostalega dolga, ki ne more ogroziti dejavnosti izvajalke javne gospodarske službe, nesorazmeren in s tem protipraven.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V zvezi z očitki v odgovoru na pritožbo, da tožena stranka nedopustno širi trditveno podlago, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da lahko pravdni stranki ves čas postopka navajata pravna stališča, prekluzija velja le za navajanje dejstev in dokazov ter uveljavljanje ugovorov pobota in zastaranja, nastopi pa po prvem naroku (prvi odstavek 286. člena ZPP). Tožnica ne konkretizira, katera dejstva in dokaze naj bi tožena stranka v pritožbi navajala prvič. V resnici toženec v pritožbi le dodatno argumentira svoja materialnopravna stališča; relevantno dejansko stanje niti ni sporno. Razen tega sodišče prvega naroka še ni razpisalo.

6. Utemeljeno pritožba opozarja na materialnopravno zmotno presojo v izpodbijanem sklepu. Tožnica z motenjsko tožbo (33. člen Stvarnopravnega zakonika) zahteva prenehanje prekinitve dobave vode do stanovanjske hiše, v kateri živi z družino, ter prepoved nadaljnjih takih ali podobnih motilnih ravnanj. Enako zahteva v predlogu za izdajo začasne odredbe. Gre za ti. regulacijsko začasno odredbo. Prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe je, da upnik (v pravdi tožnik) za verjetno izkaže, da vtoževana terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

7. Nesporno je, da tožnica tožencu dolguje plačilo za dobavo vode. Tudi višini dolga tožnica ne oporeka, neplačilo dolga utemeljuje s slabim finančnim stanjem. Neprerekane so tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča: - da je toženec tožnici 7. 7. 2021 poslal opomin pred odklopom vode zaradi neplačanih komunalnih storitev v znesku 2.819,57 EUR, - da je tožnica zaprosila za obročno plačilo dolga in del dolga plačala, tako da je na dan 9. 9. 2021 dolg znašal še 716,11 EUR, - da je toženec tožnico ponovno pozval, naj plača dolg najkasneje do 27. 9. 2021 ter jo opozoril, da ji bo sicer 28. 9. 2021 prekinil dobavo in ker tožnica dolga ni plačala, so 28. 9. 2021 prekinili dobavo vode do stanovanjske hiše. 8. Glede na navedena nesporna dejstva je podlaga za prekinitev dobave vode tožnici v določilih Odloka, ki ga je sprejel občinski svet Občine Moravče, na podlagi veljavne zakonodaje (Zakona o varstvu okolja, Zakona o urejanju prostora, Zakona o graditvi objektov). Odlok v tretjem odstavku 42. člena določa, da mora upravljalec uporabnika, ki ne poravna računa za porabljeno vodo, opomniti in mu določiti dodaten rok plačila 15 dni ter ga opozoriti na posledice neplačila; po izteku roka za plačilo pa prekine dobavo vode brez dodatnega opozorila. Kdaj se prekine dobavo vode, določa tudi 45. člen Odloka: med drugim, če uporabnik ne poravna stroškov po izdanem računu, niti po prejemu opomina pred prekinitvijo dobave vode v roku, ki je na njem naveden.

9. Da je Odlok nezakonit ali neustaven, tožnica ne zatrjuje argumentirano. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-156/98 ne izhaja, da so določbe odlokov, ki pooblaščajo dobavitelja vode, da v primeru neplačila za opravljene storitve prekine dobavo vode, neustavne. Ustavno sodišče je obrazložilo, da to, kar morajo za dobavo vode plačati dobavitelju uporabniki, omogoča trajno in nemoteno oskrbo z vodo, kot javno dobrino. Res je sicer, da samo dolg, ki ga ima tožnica za oskrbo z vodo, ni tako velik, da bi ogrozil dejavnost toženca, ki je izvajalec javne gospodarske službe, vendar pa je treba upoštevati tudi ustavno načelo enakosti: če bi se dopustilo tožnici, da dolga zaradi slabega finančnega stanja ne plača, bi moralo to veljati za vse uporabnike storitev toženca, katerih finančno stanje je slabo. Samo slabo finančno stanje nikakor ni razlog za neplačilo dolga, tudi ne, ko gre za dobavo javnih dobrin s strani dobaviteljev, ki imajo kontrahirno dolžnost. Osebam v slabem finančnem stanju je dolžna država in lokalne skupnosti zagotoviti socialne transferje, ne pa odpustiti jim dolg (razen v za to predpisanem sodnem postopku).

10. Postopki izvršbe niso enakovredno nadomestilo ukrepu prekinitve oskrbe z vodo. V izvršbi dobavitelji v primeru neprostovoljnega plačila sicer ponavadi pridejo (vsaj delno) do poplačila, vendar gre za zamuden postopek, povezan s stroški. Izvršba tudi ne zagotavlja, da bo tožnica v bodoče plačevala svoje obveznosti v taki meri kot ukrep prenehanja dobave pitne vode. Če ji voda ne bo dobavljena, dolg tožnice vsaj naraščal ne bo. Ukrepa prekinitve dobave vode tako ni mogoče nadomestiti s sprožanjem izvršilnih postopkov.

11. Ustavno sodišče je presodilo, da prenehanje dobave vode ni sorazmeren ukrep v primeru lastnikov stanovanj, ki niso bili dolžniki dobavitelja vode, pa jim je ta dobavo vode ukinil zaradi drugih lastnikov v isti stavbi, ki računov niso poravnali. Obrazložilo je, da dokler neposredni uporabniki posameznih stanovanjskih enot nimajo razumnih možnosti za ureditev individualizirane odmere porabljene vode, je prekinitev dobave vode zgolj zaradi tega, da bi dobavitelj lažje prišel do poplačila zapadlih terjatev, prekomeren ukrep in zato v nasprotju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Zmotno je stališče, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, da je praktično vsaka prekinitev dobave vode nesorazmerna in zato protipravna.

12. Protipravnost prekinitve dobave vode je Ustavno sodišče RS ugotovilo v bistveno drugačnih okoliščinah, kot so okoliščine obravnavanega primera. Tudi v zadevah, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, ni šlo za primerljive zadeve. V zadevi VSM I Cp 989/2016 je tožeča stranka večji del izstavljenih računov poravnala, ni plačevala le tistih delov računov, ki jim je obrazloženo nasprotovala. V zadevi VSC Cp 308/2019 ni šlo za prekinitev dobave vode.

13. Ker je višje sodišče ugotovilo, da tožnica v konkretnem primeru ni izkazala, da gre za nesorazmeren poseg v njeno lastninsko pravico, ne gre za motilno dejanje. Ob pravilni uporabi materialnega prava že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost terjatve, ni podan, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP1 spremenilo izpodbijani sklep tako, da je ugodilo ugovoru toženca zoper izdano začasno odredbo in to razveljavilo ter zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe. Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP na ostale navedbe pritožbe in odgovora nanjo ni odgovarjalo.

14. Izrek o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stroški, ki nastanejo v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), o teh pa sodišče odloči v končni odločbi (šesti odstavek 163. člena ZPP), med postopkom pa le, če pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari (ti. separatni stroški).

1 ZPP se uporablja skladno s 15. členom ZIZ.