Jedro

Izdaja sodbe brez glavne obravnave sama zase ni revizijski razlog. Ta razlog je podan le, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave v nasprotju z določbami ZUS-1. Odločitev sodišča brez glavne obravnave ni v nasprotju z ZUS-1, če stranka navaja nova dejstva in nove dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.7.2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo ... z dne 2.2.2001, s katero je ta odločil, da ima A.A. osebne stike s svojim mld. sinom vsako drugo soboto v mesecu od 10 do 17 ure tako, da oče pride po otroka na njegov dom in ga ob določeni uri pripelje nazaj, mati B.B. pa je dolžna omogočiti in dopustiti stike.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke ter z razlogi za odločitev. Sklicuje se na 1. odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89 in Uradni list RS, št. 64/01)), ter na podatke v upravnih spisih, in sicer na poročilo strokovne komisije z dne 19.12.2000 in na zapisnik o glavni obravnavi z dne 31.1.2001, opravljeni na centru za socialno delo. Na tej podlagi je tudi po presoji sodišča pravilen sklep tožene stranke o nujnosti in koristnosti stikov otroka z očetom, saj gre za zagotavljanje objektivnega interesa otroka, ki se s stiki zasleduje in je predvsem v ohranjanju medsebojne pripadnosti med očetom in otrokom, saj je to ena izmed predpostavk za otrokov skladen osebnostni razvoj, ki temelji na normalnem odnosu otroka z očetom. Po presoji sodišča na odločitev v tej zadevi ne more vplivati zatrjevanje tožnice v tožbi, da bi vzpostavitev stikov in s tem povezan stres, ki bi ga doživel otrok ob stikih, negativno vplivala na njegovo zdravstveno stanje - občasni napadi tahikardije. Dolžnost matere je namreč, da otroka na stike pripravi, torej vnaprej prepreči zatrjevano stresno situacijo, ter o otrokovem zdravstvenem stanju pouči tudi otrokovega očeta.

Tožnica je zoper prvostopno sodbo vložila pritožbo zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb postopka, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Navaja, da se v postopku ni ugotavljalo, kako bodo stiki vplivali na mld. otroka. Tožnici v postopku ni bila dana možnost predlagati dokaze, zato je pričakovala, da bo vsaj sodišče razpisalo obravnavo, saj je v tožbi podrobno opisala neprimeren odnos očeta do mld. sina in tudi predložila dokaz o otrokovi bolezni. Ni sprejemljivo, da se dovolijo stiki očetu, ko je vnaprej pričakovati, da bodo ti negativno vplivali na otroka. Navaja, da je oče živel skupaj z otrokom do šestega meseca otrokove starosti, nato je odšel in se je ponovno oglasil, ko je bil otrok star tri leta. Takrat ga je brutalno pretepel, zaradi česar je bil otrok dolgo prestrašen. Po tem dogodku se ni več oglasil, čeprav njegovim obiskom ni nihče nasprotoval. Vendar ne gre le za negativen vpliv na otrokovo duševnost. Otrok je bil zdravljen zaradi obolenja srca, kar izhaja iz izvida Kliničnega centra v Ljubljani, ki ga je priložila tožbi. Ker sodišče ni opravilo glavne obravnave, prilaga pritožbi izvid kliničnega psihologa z dne 15.3.2005, iz katerega izhaja, da otrok odklanja stike z očetom ter da teh stikov trenutno ne zmore.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

A.A. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu zavrača pritožbene navedbe kot neresnične.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V 2. odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1.1.2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus uveljavljanih revizijskih razlogov.

V obravnavani zadevi gre za odločanje o osebnih stikih med mld. otrokom in očetom. Materialno pravna podlaga za odločanje je določba 1. odstavka 106. člena ZZZDR, ki se glede na določbo 39. člena ZZZDR-C uporablja za postopke, začete do uveljavitve tega zakona, to je do 1.5.2004, ter določba 3. točke 9. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP). Po navedeni določbi ZZZDR ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo glede na koristi otroka odloči drugače. Po navedeni določbi KOP je treba spoštovati pravice otroka, ki je ločen od enega ali obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike ali neposredno zvezo z obema razen, če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. Glede na navedeno pravno podlago se pri odločanju o stikih roditelja z otrokom upošteva predvsem otrokova korist, ki je pri določitvi stikov glavno vodilo. Da so stiki mld. C.C. z njegovim očetom, kot so določeni s prvostopno določbo, v korist mld. otroka, je bilo v postopku ugotovljeno na podlagi izpovedb obeh staršev na obravnavi, pri centru za socialno delo ter na podlagi mnenja strokovne komisije.

Revidentka tej ugotovitvi nasprotuje zaradi razlogov, ki jih je navajala že v upravnem postopku in v tožbi, to je dosedanje neprimerno ravnanje otrokovega očeta ter zaradi otrokove bolezni, kar je navajala šele v tožbi. Uveljavlja torej zmotno ugotovljeno dejansko stanje, to pa ni dovoljen revizijski razlog ( 2. odstavek 85. člena ZUS-1). Po presoji pritožbenega sodišča tudi uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve pravil postopka, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, ni podan.

ZUS-1 v 1. odstavku 107. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe tega zakona, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Po določbi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS. Po 2. odstavku 75. člena je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne odločbe tega zakona oziroma Zakona o pravdnem postopku ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Izdaja sodbe brez glavne obravnave sama zase torej ni revizijski razlog. Ta je podan le, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave v nasprotju z določbami ZUS-1, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po presoji revizijskega sodišča pa sodišče prve stopnje, s tem ko ni opravilo glavne obravnave, ni ravnalo v nasprotju z določbami ZUS-1. Ta namreč v 59. členu določa, v katerih primerih lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, tudi če je, tako kot v tem primeru, dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno. Za tak primer gre, če stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Po določbi 52. člena ZUS-1 se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlog le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, na podlagi glavne obravnave, opravljene pred centrom za socialno delo ter na podlagi mnenja strokovne komisije, iz katerega izhaja, da so stiki, kot so določeni s prvostopno odločbo, najprimernejši. Iz navedenega mnenja izhaja, da je komisija upoštevala konkretne okoliščine, tudi dosedanji odnos očeta do otroka. V zvezi s tem tožnica ne navaja nobenih okoliščin in ne predlaga nobenih dokazov, ki bi kazali na drugačno dejansko stanje. Glede na navedeno in glede na to, da tožnica, ki je bila v upravnem postopku zaslišana, šele v tožbi navaja otrokovo bolezen in kot dokaz prilaga izvid z dne 14.6.2004, kar je novo dejstvo in nov dokaz, uveljavljana kršitev določb postopka iz 2. odstavka 75. člena ZUS ni podana.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS- 1 zavrnilo kot neutemeljeno.