Jedro

Namen instituta upravitelja zapuščine je, da to nalogo opravlja oseba, ki uživa zaupanje ostalih dedičev, je nepristranska in vredna zaupanja in ki bo sposobna nepristransko zastopati interese vseh dedičev.

Izrek

I. Pritožbi z dne 6. 9. 2022 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Dopolnitev pritožbe z dne 7. 2. 2023 se zavrže.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje za upraviteljico v izreku navedenih nepremičnin in premičnin, ki se nahajajo v stanovanjski hiši ter stavbi na naslovu X. 1, določilo dedinjo A. A. 2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje dedinja B. B. Predlaga spremembo sklepa tako, da sodišče v celoti ugodi njenemu predlogu za določitev upravitelja zapuščine. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče povsem nekritično sledilo predlogu A. A. ter jo določilo za upraviteljico zapuščine, kljub temu, da je pritožnica temu nasprotovala. Pritožnica je obvestila sodišče prve stopnje, da je v pravdnem postopku, kamor je bila napotena, sodnica v okviru odprtega sojenja navedla, da oporoka, ki jo je v spis vložila A. A., ne izpolnjuje pogojev za veljavno oporoko. Že v vlogi z dne 17. 7. 2022 je pritožnica natančno pojasnila, zakaj A. A. ni primerna za upravitelja zapuščine, in sicer, ker je, med drugim: - sestavila oporoko, ki je zapustnik nikdar ni podpisal; - izkoristila slabo zdravstveno stanje zapustnika; - na sporno oporoko dopisala imena več ljudi in naredila dodatne črte s podpisi, ter je nekatere podpisnike pod pretvezo, da podpisujejo nekaj drugega, pripravila do tega, da so podpisali oporoko, čeprav zapustnik ni bil navzoč oziroma je bil celo mrtev. Vsa navedena dejstva kažejo na to, da A. A. osebnostno ni primerna za upravitelja zapuščine, saj ji pritožnica ne zaupa. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu določiti naloge upravitelja zapuščine.

3. Na podlagi 366. a člena ZPP je o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica.

4. Dedinja C. C. je vložila dopolnitev pritožbe, v kateri navaja, da je po vložitvi pritožbe izvedela za novo dejstvo, ki v času vložitve še ni obstajalo.

5. Dopolnitev pritožbe je bila vložena po izteku pritožbenega roka. Ker je pritožbeni rok prekluzivni zakonski rok, je višje sodišče dopolnitev pritožbe na podlagi 352. člena v zvezi s 346. in 343. členom ZPP kot prepozno zavrglo (352. člen). Pritožbeno sodišče pritožnici še pojasnjuje, da tudi sicer lahko upošteva le tisto dejansko stanje, kakršno je bilo ob izdaji prvostopenjskega sklepa, zato so dejstva, ki so nastopila po izdaji sklepa zaradi časovne meje pravnomočnosti nerelevantna.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pokojni D. D. živel v zunajzakonski zvezi z A. A. Zapustil je hčer B. B. Zapustnik je napravil oporoko, v kateri je zapustil parcelo 63/1 k. o. ... svoji zunajzakonski partnerki A. A., ostale parcele pa bratu izvenzakonske partnerke E. E. V oporoki je določil, naj B. B. pripada nujni delež, v katerega naj se vračuna vrednost daril, ki jih ji je naklonil za časa svojega življenja.

8. Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta dedinji A. A. in B. B. predlagali postavitev upravitelja tistega dela premoženja zapustnika, ki obsega nepremičnine in opremo v stanovanjski hiši na naslovu X. 1. Vsaka izmed dedinj je predlagala, da se za upravitelja zapuščine določi njo, dedinja B. B. pa je podrejeno predlagala, da sodišče za upravitelja zapuščine postavi nevtralno osebo, bodisi izmed odvetnikov ali osebo iz pristojnega centra za socialno delo.

9. Drugi odstavek 145. člena Zakona o dedovanju2 določa, da v primeru, če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih za upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja.

10. Ni sporno, da je bilo zaradi nesporazumov med dedinjama potrebno postaviti upravitelja zapuščine, saj sta upravitelja zapuščine predlagali obe dedinji. Sporno pa je, katero osebo naj sodišče postavi za upravitelja.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da upravljanje zapuščine pomeni imeti zapuščinske predmete v posesti, jih uporabljati, uživati njihove plodove in skrbeti za ohranitev substance zapuščinskih predmetov, kar vključuje tudi nujno vzdrževanje. To je pravica dedičev, ki nastane že v trenutku zapustnikove smrti. Do delitve zapuščine so dediči enovita skupnost, ki sme o vseh vprašanjih uprave zapuščine odločati le s soglasjem vseh. Skupno upravljanje in razpolaganje z dediščino pomeni, da odločitve glede uprave in razpolaganja z dediščino prejemajo dediči skupno in ne le eden izmed njih (prvi odstavek 145. člena ZD).

12. Ni sporno, da dedinja A. A. preprečuje zapustnikovi hčeri B. B. kakršenkoli vpliv na upravljanje zapuščine, prav tako je tudi nesporno dejstvo, da ima A. A. v posesti stanovanjsko hišo na naslovu X. 1 ter premičnine, ki se nahajajo v navedeni nepremičnini ter po smrti zapustnika pritožnici ne dovoli vstopiti v te prostore. Iz podatkov zapuščinskega postopka še izhaja, da dedinja B. B. dedinji A. A. odreka dedno pravico.

13. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da bo A. A. v največji možni meri lahko poskrbela za izvršitev potrebnih nalog v okviru upravljanja z nepremičninami ter premičninami, saj je to počela že do sedaj, ker v stanovanjski hiši živi. Vendar pa pritožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja dejstvo, da se sodišče ni opredelilo do konkretiziranega razloga pritožnice, da A. A., ki jo je sodišče postavilo za upraviteljico, ni osebnostno primerna za upraviteljico zapuščine ter do dokazov, ki jih je v utemeljitev svojih navedb predložila pritožnica. Sodišče je bilo tako že pred izdajo izpodbijanega sklepa seznanjeno z zapisnikom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2022 iz postopka II P 378/2021, ki teče zaradi razveljavitve sporne oporoke ter ugotovitve dedne nevrednosti A. A., kjer je razpravljajoča sodnica v okviru odprtega sojenja po izvedbi dokazov strankam pojasnila, da je zahtevek na razveljavitev oporoke utemeljen, ker je dokazni postopek pokazal, da nekatere priče oporoke niso podpisale v prisotnosti zapustnika oziroma so nekatere priče oporoko podpisale celo po njegovi smrti. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb pritožnice, da ji sodedinja odklanja pravico do uporabe nepremičnine in ji ne želi izročiti ključev, medtem ko sama zaseda in uporablja celotno nepremičnino in tudi premičnine.

14. Odločitve, ki ji pritožnica nasprotuje, tako ni bilo mogoče preizkusiti, zaradi česar je sklep obremenjen s kršitvijo po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

15. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje navedene nepravilnosti odpravi in v zadevi ponovno odloči. 16. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je upravitelj zapuščine sicer lahko eden od dedičev, vendar pa je namen inštituta upravitelja zapuščine, da naj to nalogo opravlja oseba, ki uživa zaupanje ostalih dedičev, je nepristranski in vreden zaupanja in ki bo sposoben nepristransko zastopati interese vseh dedičev. V konkretnem primeru sta dedinji v sporu glede veljavnosti oporoke ter dedne nevrednosti. Poleg navedenega je ravnanje dedinje A. A. v razmerju do zapustnikove hčere B. B. samovoljno, saj ji preprečuje upravljanje in soposest, zato se je pri pritožbenem sodišču tudi sicer pojavil dvom, ali je dedinja, ki jo je določil izpodbijani sklep za upravitelja zapuščine, primerna oseba.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju ZD.