Jedro

Za prenos (dela) premoženja po 433.členu OZ, ki vzpostavlja solidarno odgovornost prejemnika premoženja za terjatve upnikov iz pravnih razmerij, povezanih s prenesenim premoženjem, ni potrebna pisna pogodba. Zadošča dejanski prevzem premoženjske celote ali njenega dela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 400/2017 z dne 29. 3. 2018 izreklo: ″I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 49216/2017 z dne 1. 6. 2017 se v zahtevku tožeče stranke, da je tožena stranka G. d.o.o. dolžna plačati tožeči stranki D. d.o.o. znesek 17.275,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2014 dalje do plačila in izvršilne stroške ter nadaljnje pravdne stroške; se v celoti razveljavi in se zahtevek zavrne kot neutemeljen.″

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da tožeča stranka vtožuje terjatev 17.275,10 EUR z zapadlostjo 1.9.2014 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jo izkazuje na podlagi IOP izpiska; (-) da tožeča stranka navaja, da je za G. N. d.o.o. izvajala dela na objektu Šolski center R. na podlagi naročila za dobavo in montažo požarnih vrat z dne 6. 11. 2013 ter naročila za dobavo in montažo drsnih požarnih vrat z dne 10. 1. 2014 in je svoje delo v celoti opravila, za opravljeno delo pa izstavila tudi računa št. 049/2014 in 050/2014 na podlagi katerih je G. N. d.o.o. tožeči stranki dolgoval še znesek 17.275,10 EUR, kar je ugotovljeno tudi s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 158/2015; (-) da tožeča stranka pojasnjuje, da je praktično takoj po zaključku obravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju G. N. d.o.o. spremenil firmo v P. d.o.o., po prejemu sodbe je bil nad družbo začet tudi stečajni postopek, pred pričetkom stečaja pa je G. N. d.o.o. svoje premoženje prenesel na toženo stranko; (-) da tožeča stranka nadalje navaja, da tožena stranka svojo dejavnost sedaj opravlja v istih prostorih, z istimi zaposlenimi in istimi sredstvi, kot jo je prej G. N. d.o.o. in še vedno izdeluje iste izdelke, pod isto blagovno znamko in jih oglašuje na isti internetni strani, še celo iz kataloga je črtala le besedo "N.", tako da se dejavnost torej nadaljuje z isto blagovno znamko in istimi poslovnimi partnerji, kot je to prej opravljal G. N. d.o.o.; (-) da tožeča stranka za pravno podlago svojega tožbenega zahtevka šteje 433. člen Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju OZ), ki določa, da tisti, na katerega preide kakšna premoženjska celota ali njen posamezni del odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma na ta del (433. čl. OZ) in tožena stranka tako za dolgove družbe G. N. d.o.o. odgovarja poleg nje in solidarno z njo; (-) da tožena stranka trdi, da je tožba nesklepčna, saj se tožeča stranka sklicuje na 433. člen OZ, vendar za svoje pavšalne navedbe, ki so v tem, da naj bi družba G. N. d.o.o. svoje premoženje prenesla na toženo stranko, ki naj bi sedaj opravljala svojo dejavnost v istih prostorih, z istimi zaposlenimi in istimi sredstvi, kot poprej G. N. d.o.o. in izdeluje iste izdelke, pod isto blagovno znamko in jih oglašuje na isti internetni strani, ne predloži drugega dokaza kot izpisek iz AJPESA in predlaga zaslišanje direktorja tožeče stranke, morala pa bi po stališču tožene stranke predložiti najmanj dokazila o tem, katera osnovna sredstva G. N. d.o.o. so bila predmet prenosa, predložiti pravni posel (pogodbo), iz katere izhaja, da je na toženo stranko prešla kakšna premoženjska celota ali njen posamezni del, ki je bil poprej v lasti družbe G. N. d.o.o. in kakšna je vrednost aktive prenesenega premoženja, vendar jih ni; (-) tožena stranka še trdi, da neutemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz naslednjih dejstev in dokazov zanje: - s strani družbe G. N. d.o.o. ni bilo na toženo stranko nikoli preneseno nobeno premoženje in zato ne more biti v nobenem primeru podana odgovornost na podlagi 433. člena OZ, ustanovitelj tožene stranke je bila v letu 2013 družba Z. d.o.o., od nje pa je 100 % poslovni delež v letu 2014 odkupila fizična oseba D. D., tako da ta družba nima prav nobene lastniške ali kakršnekoli druge povezave z družbo G. N. d.o.o., niti ne more biti govora o kakršnemkoli pravnem nasledstvu, - dejavnost tožene stranke je izključno inženiring dejavnost, v okviru katere družba kupuje različne stavbno mizarske izdelke, jih dostavlja kupcem in po potrebi organizira njihovo montažo, tožena stranka ni nikoli izvajala nobene proizvodne dejavnosti, za to tudi nima prav nobenih materialnih in drugih potrebnih pogojev, saj ne razpolaga niti lastniško ali po najemni pogodbi, s kakršnimikoli proizvodnimi prostori ali sredstvi za proizvodnjo, niti za to nima nobenih kadrovskih resursov, kar vse je razvidno iz bilance stanja, bilance uspeha in seznama osnovnih sredstev; - da ima v lasti izključno 10 osnovnih sredstev, od katerih večina predstavlja računalniško opremo in pa osnovna sredstva za nalaganje ter transport kupljenega blaga - za opravljanje svojega dela ima po sistemizaciji planiranih 6 delovnih mest, v preteklosti, pa tudi sedaj, pa ima 4 zaposlene delavce, ki vsi opravljajo izključno komercialno - inženiring posle ter transport blaga in je to njihova sploh prva zaposlitev, tožena stranka ima poslovni naslov L., na tem naslovu pa ima poslovni naslov tudi množica drugih družb (kot na primer K. d.o.o., P. d.o.o., B. d.o.o., E. d.o.o.,.. itd.), ki vse opravljajo svojo dejavnost na prostoru bivšega enotnega kompleksa G., ki je bil v 100 % lasti Slovenske razvojne družbe d.d. in ki je prenehal s svojim poslovanjem že v 90 letih, nosi pa tudi firmo G. (to firmo so imele mnoge družbe na tem prostoru, izključno zaradi dejstva, ker so med drugim prodajale tudi izdelke, ki jih je proizvajala družba G. N. d.o.o. ) in to je edina stična točka med toženo stranko in družbo P. d.o.o, - v stečaju, ki je očitno dolžnik tožeče stranke, kar pa vsekakor ni dejstvo, na osnovi katerega bi tožena stranka lahko tožeči stranki karkoli dolgovala ali bi bila lahko celo soodgovorna za dolgove družbe P. d.o.o. (poprej G. N. d.o.o.).

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in presodilo: (-) da je tožeča stranka v pravdnem postopku I Pg 158/2015 do družbe G. N. d.o.o. vtoževala plačilo računov št.: 049/2014 in 050/2014 v skupnem znesku 17.275,10 EUR in da je sodišče s sodbo I Pg 158/2015 z dne 13. 1. 2017 tožbenemu zahtevku ugodilo; (-) da se je družba G. N. d.o.o. 11. 1. 2017 preimenovala v družbo P. d.o.o. in da je 6. 4. 2017 nad družbo P. d.o.o. začet stečajni postopek, v katerem je tožeča stranka prijavila svojo terjatev na podlagi sodbe I Pg 158/2015 z dne 13. 1. 2017, ki ji je bila v celoti priznana; (-) da tožeča stranka v tožbi in nadaljnjih vlogah niti na prvem naroku za glavno obravnavo ni izkazala, da je družba G. N. d.o.o. (P. d.o.o. - v stečaju) s kakršnokoli pogodbo na toženo stranko prenesla premoženjsko celoto ali posamezen njen del in ni zatrjevala, koliko naj bi znašala vrednost prenesenih aktiv, kar bi bil nadaljnji pogoj za solidarno odgovornost tožene stranke za dolgove družbe G. N. d.o.o. (P. d.o.o. - v stečaju) v primeru, da bi dejansko na pogodbeni osnovi prišlo do prenosa premoženja, saj je odgovornost prejemnika premoženja vsebinsko in vrednostno omejena in prejemnik solidarno odgovarja samo za obveznosti prenosnika, ki so pred sklenitvijo pogodbe nastale v zvezi s premoženjsko celoto ali njenim delom, ki se prenaša; (-) da tožeča stranka ni konkretno opredelila, kdaj bi naj prišlo do dejanskega prenosa premoženja na toženo stranko in je po presoji sodišča sklicevanje tožeče stranke na določilo 433. člena OZ neutemeljeno in ker tožbeni zahtevek po materialnem pravu glede na v tožbi zatrjevana dejstva, ni utemeljen, ga je kot nesklepčnega zavrnilo.

4. Zoper sodbo je po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka.

5. Pritožba povzema, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljevala na določbi 433. člena OZ in sicer, da tisti na katerega preide po pogodbi kakršna premoženjska celota ali posamezen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ni izkazala, da bi sporno premoženje na toženo stranko prešlo s pogodbo.

6. Pritožba trdi, da je takšno stališče sodišča prve stopnje napačno. Iz določbe 433. člena OZ ne izhaja, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki. Smisel in namen citirane določbe je v tem, da tisti na katerega preide določeno premoženje prenosnika, odgovarja za dolgove, ki izvirajo iz tega premoženja, solidarno s prenosnikom, do višine prenesene aktive. Za to seveda ni potrebna pisna pogodba, temveč je premoženje lahko preneseno tudi z ustnim dogovorom. Predložitev pisne pogodbe zato ni pogoj za uveljavljanje zahtevka na tej podlagi. Citirane določbe ne bi bilo mogoče uporabiti le v primeru, da bi do prenosa tega prišlo na podlagi zakona ali odločbe sodišča. Tožeči stranki zato ni bilo potrebno dokazovati obstoja pogodbe in njene vsebine, temveč zgolj prenos premoženja, saj je vsakomur lahko jasno, da s pogodbo, ki ni vpisana v register in je sklenjenega zgolj z namenom oškodovanja in izigravanja upnika, kot je to tudi v obravnavanem primeru, tožeča stranka ne razpolaga in ji njena vsebina ne more biti znana. Za ugoditev tožbenemu zahtevku je torej dovolj, če tožeča stranka dokaže, da je premoženje prešlo na toženo stranko. V kolikor torej tožena stranka ne dokaže drugače je seveda samo po sebi umevno, da je premoženje prešlo z dogovorom, torej s pogodbo. Tožena stranka je, kljub drugačnim pavšalnim navedbam, prevzela celotno dejavnost prenosnika, ni pa izkazala načina prenosa, saj je zatrjevala, da nanjo ni prešlo nobeno premoženje.

7. Pritožba še trdi, da je tožeča stranka zatrjevala in, kot bo obrazloženo v nadaljevanju tudi dokazala, da je G. N. d. o. o. na toženo stranko prenesel dejavnost proizvodnje in prodaje stavbnega pohištva. Na toženo stranko je bila prenesena le aktiva, celotna pasiva pa je ostala na G. N. v stečaju. Pri prenosu dejavnosti na drugo osebo, torej prenosu vseh pogodb z dobavitelji in kupci seveda ni mogoče izključiti uporabe 433. čl. OZ. Zato ima prehod premoženjske celote ali njenega dela za posledico, da odgovarja za dolgove solidarno s prenosnikom tudi prevzemnik.

8. Kot pove pritožba tožeča stranka s podatki o pogodbah z dobavitelji in kupci, iz katerih bi izhajal obseg prenesene aktive ni razpolagala, zato je v zvezi z ugotavljanjem obsega prenesenega premoženja torej aktive, predlagala, da sodišče toženo stranko pozove, naj predloži podatke o zaposlenih, o dobaviteljih ter o kupcih proizvodov, tožeča stranka pa se je zavezala, da bo v roku 15 dni predložila podatke o dobaviteljih, kupcih proizvodov in delavcih zaposlenih v G. N., d.o.o., sedaj P. d.o.o. v stečaju, višino aktive pa bo na podlagi posredovanih podatkov ugotovil izvedenec (vloga z dne 2. 11. 2017)

9. Pritožba očita, da sodišče prve stopnje tožene stranke ni pozvalo k predložitvi teh podatkov, tožeča stranka pa jih ni uspela pridobiti niti od stečajne upraviteljice P. d.o.o., o čemer je sodišče prve stopnje obvestila že v vlogi z dne 29. 1. 2018 in predlagala, da sodišče navedene podatke pridobi po uradni dolžnosti.

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke in sicer dokaz z vpogledom dokumentacije tožene stranke o njenih zaposlenih in o njenih dobaviteljih in kupcih, ker jih tožeča stranka ni predložila. Tožeča stranka je v vlogah večkrat pojasnila, da z navedenimi podatki ne razpolaga. Podatki so ključni za ugotovitev ali in v kakšnem obsegu je dejavnost prešla na toženo stranko, zato bi sodišče moralo toženo stranko pozvati, naj navedene dokumente predloži. Sodišče tožene stranke ni pozvalo k predložitvi zahtevane dokumentacije. Prvi odstavek 227. člena ZPP določa, da v primeru, ko se ena stranka sklicuje na listine, s katerimi razpolaga nasprotna stranka, sodišče na predlog stranke zahteva od druge stranke, naj listino predloži, in ji za to določi rok. Tožena stranka bi glede na trditve in dokaze tožeče stranke o prenosu dejavnosti sicer tudi sama morala predložiti listine, ki bi lahko ovrgle trditve tožeče stranke, da dejavnost ni prenesena. Zgolj pavšalno zatrjevanje namreč ni dovolj. Še posebej ni dovolj zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke, katere izpovedbo je sodišče štelo za dokaz tudi v delu, v katerem tožena stranka sploh ni podala ustrezne trditvene podlage. Dejstvo, da tožena stranka dokazov ni predložila in za to tudi ni navedla opravičljivega razloga, seveda ne more biti v korist tožene stranke. V primeru, ko se tožena stranka izmika predložitvi verodostojnih dokazov, tožeča stranka sama predloži tiste dokaze, s katerimi razpolaga, bi moralo namreč sodišče dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, šteti v korist tožeče stranke. Izmikanje tožene stranke namreč pripelje do obrnjenega dokaznega bremena.

11. Pritožba pojasni, da je tožeča stranka specificirala katere listine naj predloži tožena stranka. Glede na to, da tožena stranka pred stečajen P. d.o.o. ni opravljala dejavnosti proizvodnje in prodaje stavbnega pohištva, so to seveda pogodbe z dobavitelji in kupci stavbnega pohištva, torej izdelkov, ki jih trži tožena stranka in bi bilo že samo na podlagi predložitve teh pogodb (tudi brez podatkov P. d.o.o.) mogoče ugotoviti obseg aktive prenesenega premoženja.

12. S predlaganimi poizvedbami pri P. d. o. o. ter z zahtevo po predložitvi listin s strani tožene stranke je tožeča stranka dokazovala pravno pomembna dejstva, katerih dokazanost bi privedla do ugoditve tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje se do dokaznega predloga sploh ni opredelilo, temveč je izvedbo predlaganih dokazov pavšalno in neutemeljeno zavrnilo. S takim ravnanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločba v tem delu tudi sicer sploh ni obrazložena, saj se sodišče ni izreklo, zakaj kljub izrecni zahtevi ni pozvalo k predložitvi dokazov od tožene stranke oziroma ni opravilo poizvedb pri P. d.o.o. in je podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Glede na trditve tožeče stranke, da ne razpolaga z ustreznimi listinami, da pa z njimi seveda razpolaga tožena stranka, je sodišče dokazno breme za ugotovitev obsega prenesenega premoženja neutemeljeno prevalilo na tožečo stranko, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožba izpostavlja še, da sodišče prve stopnje na zadnjem naroku sklepa o zavrnitvi dokazov niti ni izdalo, niti ga ni obrazložilo. Razloge za zavrnitev dokaznega predloga je navedlo šele v sodbi, zaradi česar te pomanjkljivosti dokaznega sklepa tožeča stranka ni mogla grajati že v postopku na prvi stopnji in je pritožbena graja pravočasna.

14. Pritožba pove, da sodišče prve stopnje pravilno povzema, da prejemnik solidarno odgovarja samo za obveznosti prenosnika, ki so pred prenosom nastali v zvezi s premoženjsko celoto oziroma njenim delom, ki se prenaša, pri tem pa spregleda, da je celotna obveznost nastala že pred prenosom premoženja na toženo stranko in je neposredno povezana s preneseno dejavnostjo G. N. d. o. o. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bilo premoženje preneseno neposredno pred pričetkom stečaja G. N. d. o. o. Prenos celotne dejavnosti, torej vseh pogodb s poslovnimi partnerji, dobavitelji in kupci stavbnega pohištva, ki jih tožena stranka ni želela predložiti, seveda predstavlja prenos premoženjske celote. Ne drži torej, da tožeča stranka ni pojasnila za katero premoženje gre. Podatki v katalogu v celoti potrjujejo navedbe, da je tožena stranka prevzela celoten proizvodni program G. N. d. o. o. Pri tem seveda ni pomembno ali vse izdelke proizvaja sama ali pa morda katere izdelujejo podizvajalci. Iz kataloga jasno izhaja, da je tožena stranka proizvajalec lesenega stavbnega pohištva, izdeluje pa tudi izdelke v kombinaciji les/aluminij ali iz PVC umetnih mas. Očitno je torej, da tožena stranka proizvaja, oglašuje in prodaja praktično povsem identične izdelke kot prej G. N. d. o. o. Vsakomur je namreč lahko jasno, da tožena stranka ne bo oglaševala izdelkov, katerih niti ne proizvaja niti ne prodaja oziroma bi na podlagi zahtev kupcev v 4 letih ugotovila, da kupci naročajo stvari, ki jih sama ne izdeluje in ne prodaja. V tem primeru seveda gotovo ne bi nadaljevala z oglaševanjem. Dejstvo, da katalog še ob sestavi te pritožbe še vedno vsebuje praktično vse izdelke G. T., očitno potrjuje dejstvo, da tožena stranka trži navedene izdelke v nespremenjenem obsegu. Navedeno so potrdile tudi zaslišane priče, ki so izrecno izpovedale, da še vedno sodelujejo z istimi osebami kot pred prenosom premoženja.

15. Pritožba trdi, da je pavšalno in neobrazloženo tudi stališče sodišča prve stopnje, da so ugovorne navedbe tožene stranke izkazane z izpiski iz zgodovinskega registra, saj le-ti ničesar ne povejo o preneseni dejavnosti družbe, temveč vsebujejo le podatke o poslovnih deležih in njihovih lastnikih. Prav tako tožena stranka ni izkazala, da bi izdelovala drugačne oziroma druge izdelke, saj je predloženi katalog povsem identičen s katalogom G. N. d. o. o. Trditve, da za uskladitev ni bilo časa, so najmanj neresne. Zgolj pavšalne trditve, da izdelkov, ki jih oglašujejo v katalogu ne proizvajajo in ne prodajajo, pa so v celoti ovržene z izvedenimi dokazi. Prav tako prenos dejavnosti ni razviden iz bilance stanja in bilance uspeha. Same proizvode bi tožena stranka lahko proizvajala tudi v okviru povezanih družb, pri čemer pa je jasno in nesporno, da se le tožena stranka oglašuje kot prodajalec in proizvajalec navedene opreme in tako kot krovna družba očitno vodi celotno poslovanje. Sam način proizvodnje zato za prenos dejavnosti prodaje navedenih izdelkov sploh ni ključen. Prav tako navedb ne izkazuje niti sistematizacija delovnih mest, saj delodajalec lahko dela izvaja tudi z zunanjo delovno silo oziroma uporablja delavce zaposlene pri drugih družbah, kot je to tudi v obravnavanem primeru. Iz predloženega kataloga in internetne strani tako jasno izhaja, da tožena stranka opravlja povsem identično dejavnost, oglašuje identične izdelke in se celo sklicuje na 110 letno tradicijo družbe v stečaju. Katalog izdelkov tudi v spremenjeni obliki še vedno vsebuje praktično vse izdelke, tožena stranka pa se na svojih spletnih straneh še vedno predstavlja kot proizvajalec in ponudnik stavbnega pohištva blagovne znamke G. 16. Pritožba nadalje trdi, da je tožena stranka trditve o poslovnih partnerjih in zaposlenih delavcih, podala na zaslišanju dne 19. 2. 2018. Tožena stranka trditvene podlage ne more nadomeščati z lastnim zaslišanjem, zaradi česar je s trditvami o domnevnih dobaviteljih in zaposlenih delavcih, prekludirana in seveda z ničemer ni izkazala, da ne posluje z istimi partnerji in ne zaposluje istih delavcev. Prav tako je bila tožena stranka prekludirana glede navedb in dokazov podanih v vlogi z dne 13. 3. 2018, ki je bila vložena po izvedbi prvega naroka za glavno obravnavo. Tožeča stranka je navedeni kršitvi pravočasno grajala. Z upoštevanjem prepoznih navedb in dokazov je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic ter načelo kontradiktornosti, upoštevanje prepoznih navedb v postopku pa predstavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča. 17. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

18. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

19. Pritožba je utemeljena.

20. Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da o pritožbi ponovno odloča. 21. S sodbo Cpg 128/2018 z dne 28.11.2018 je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

22. V sodbi Cpg 128/2018 z dne 28. 11. 2018 je obrazložilo, da v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da je ob zatrjevanem pravnem temelju, da je tožena stranka odgovorna za plačilo vtoževane terjatve po 433. členu OZ odločilno ali je na toženo stranko prešla kakšna premoženjska celota ali posamezni del na pogodbeni podlagi. Pri tem je nadalje odločilno, da ne zadošča zgolj ustna pogodba, ampak mora biti prenos premoženja izkazan z ustrezno pisno pogodbo. Menilo je, da določba 433. člena OZ1 v celoti kot glasi nedvomno zahteva, da se prenos premoženjske celote ali dela premoženja dogovori s pisno pogodbo, kar logično izhaja iz določbe drugega odstavka tega člena, da je nično pogodbeno določilo, ki bi omejevalo ali izključevalo odgovornost, določeno po prvem odstavku določbe. Ubeseditev „pogodbeno določilo“ pomeni, da gre za nekaj, kar je zapisano.

23. Pritožbeno sodišče je nadalje obrazložilo, da v okoliščinah konkretnega primera, ko gre za zatrjevan prenos dejavnosti, klientele, kadrov, predmetov dela in za uporabo firme in gre za prenos med gospodarskimi družbami, že to zahteva, da se prenos opravi s pisno pogodbo, saj je le na ta način mogoče formalno pravno legalno uporabljati in izkoriščati predmete prenesenega premoženja. Določba 433. člena OZ je namenjena varstvu upnikov, ki imajo terjatve iz pravnih razmerij, povezanih s prenesenim premoženjem. Ker je v primeru, ko pride do prenosa premoženja med gospodarskimi subjekti, zagotovljeno varstvo upnikov po specialnih določilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v poglavju o združitvah in delitvah, potem se upnik ne more uspešno sklicevati na določbo 433.člena OZ kot pravno podlago za plačilo svoje terjatve.2 Da pa bi šlo pri domnevno prenesenem premoženju za stvari vložek v toženo stranko, tožeča stranka tudi ni zatrjevala in ker ZGD- v takšnem primeru upniku terjatve ne zagotavlja posebnega varstva, bi se smel sklicevati na določbo 433.člena OZ3, vendar pa je tudi za stvarno pravni vložek bistveno, da se njegov obseg in realizacija ugotovi s pisno pogodbo in ne zadošča le ustni prenos premoženja.

24. Pritožbeno sodišče je presodilo, da pritožba tako zmotno meni, da za vzpostavitev odgovornosti tožene stranke po 433. členu OZ zadošča dejanski ne pa s pisno pogodbo izvedeni prevzem premoženja.

25. Nadalje je presodilo, da je ob dejstvu, da tožeča stranka sama ni pridobila pisne pogodbe o prenosu premoženja, tega pa ni niti terjala od sodišča prve stopnje oziroma preko sodišča od tožene stranke, opozorjena pa je bila s strani tožene stranke na nesklepčnost tožbe, tako da je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno samo opozarjati na to procesno okoliščino v okviru materialno procesnega vodstva, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna, saj iz tožbenih navedb ne izhaja pravna posledica zoper toženo stranko, vzrok pa je v tem, da je dejstvena podlaga pomanjkljivo opisana, tožeča stranka pa bi to pomanjkljivost lahko odpravila, pa je ni4. 26. Glede na ugotovljeno nesklepčnost tožbe je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

27. Tožeča stranka je pri Vrhovnem sodišču RS v zadevi vložila predlog za dopustitev revizije.

28. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 13/2019-9 z dne 19. 2. 2019 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je odgovornost po 433. členu OZ podana le v primeru, ko je podlaga za prenos kakšne premoženjske celote ali njenega posameznega dela pisna pogodba, oziroma ali za odgovornost po 433. členu OZ zadošča dejanski prevzem premoženja, kar bi ustrezalo ustnemu dogovoru.

29. Tožeča stranka je v skladu s sklepom III DoR 13/2019-9 z dne 19. 2. 2019 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP-2). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

30. Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 35/2019 z dne 24. 9. 2019 reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje.

31. Iz sklepa III Ips 35/2019 z dne 24. 9. 2019 izhaja, da revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena.

32. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena.

33. Revizijsko sodišče povzema, da je sodišče druge stopnje zapisalo, da določba 433. člena OZ v celoti kot se glasi zahteva, da se prenos premoženjske celote ali dela premoženja dogovori s pisno pogodbo, kar naj bi logično izhajalo iz določbe drugega odstavka tega člena, da je nično pogodbeno določilo, ki bi omejevalo ali izključevalo odgovornost, določeno po prvem odstavku določbe. Ubeseditev ″pogodbeno določilo″ naj bi po stališču sodišča druge stopnje pomenilo, da gre za nekaj, kar je zapisano. Dodalo je še, da v okoliščinah konkretnega primera, ko gre za zatrjevan prenos dejavnosti, klientele, kadrov in predmetov dela ter gre za prenos med gospodarskimi družbami, že to zahteva, da se prenos opravi s pisno pogodbo, saj je le na ta način mogoče formalno pravno legalno uporabljati in izkoriščati predmete prenesenega premoženja.

34. Nato revizijsko sodišče odloči, da v 433. členu OZ posebna pisna oblika pogodbe za pristop k dolgu pri prevzemu premoženjske celote ni določena. Kot pravilno opozarja tožnica, pogoj, ki je določen za uporabo 433. člena OZ, da se premoženjska celota oziroma njen del prenašata s pogodbo, ni določen v smislu razlikovanja med pisno in ustno pogodbo, temveč z namenom razlikovanja pogodbenih prenosov od prenosov, ki izhajajo neposredno iz posebnih zakonskih določb in za katere citirana določba ne pride v poštev. Pogodbe pa so lahko sklenjene v pisni ali ustni obliki, če zakon ne določa drugače. Beseda ″pogodbeno določilo″ tako ne pomeni, da mora biti dogovor po 433. členu OZ sklenjen v pisni obliki, ampak pove le, da stranki odgovornosti po prvem odstavku tega člena ne moreta izključiti, saj gre za kogentno zakonsko določilo. Določba prvega odstavka 433. člena OZ namreč z namenom varstva upnikov ureja posebno obliko pristopa k dolgu, ki nastane že po samem zakonu. Poleg tega v obravnavanem primeru tožnica zatrjuje, da naj bi družba G. N. d. o. o., oziroma družba P. d. o. o., pred stečajem prenesla dejavnost, stranke, kader in predmet dela na toženko in naj bi se s tem izognila plačilu obveznosti, ugotovljene s pravnomočno sodbo. Ni razumno, da bi se v takem primeru toženka obveznosti lahko izognila že zato, ker prenosna in prevzemna družba o prenosu premoženja nista sklenili pisne pogodbe.

35. Revizijsko sodišče je odločilo, da je sodišče druge stopnje kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka štelo, da tožnica ni predložila pisne pogodbe o prenosu premoženja oziroma dejavnosti, strank, kadra in predmetov dela. Ker je stališče o obvezni obličnosti te pogodbe napačno, so ostale nepreizkušene druge trditve tožeče stranke v pritožbi. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

36. Pritožbeno sodišče tako v ponovljenem postopku skladno s sklepom VS RS III Ips 35/2019 z dne 24.9.2019 pritrjuje pritožbi, da za prenos (dela)premoženja po 433.členu OZ, ki vzpostavlja solidarno odgovornost prejemnika premoženja za terjatve upnikov iz pravnih razmerij, povezanih s prenesenim premoženjem , ni potrebna pisna pogodba. Zadošča dejanski prevzem premoženjske celote ali njenega dela.

37. Pritožba ima tako prav, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da bi tožeča stranka morala izkazati prenos oziroma prevzem premoženja med G. N. in toženo stranko s kakršnokoli pogodbo kot osnovni pogoj za utemeljitev odgovornosti tožene stranke za obveznosti G. N. d.o.o., preimenovan 11. 1. 2017 v P. d.o.o., ki je od 6.4.2017 v stečajnem postopku d.o.o. in ki so temu naložene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 158/2015 z dne 13. 1. 2017. 38. Pritožba utemeljeno nadalje opozarja, da je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča glede obličnosti pogodbe o prenosu premoženja sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke z vpogledom v dokumentacijo tožene stranke o njenih zaposlenih, o njenih dobaviteljih in kupcih in to obrazložilo (14.točka sodbe) na način, da tožeča stranka listin ni predložila in in ker tudi predložitev teh listin ne bi pomenila odpravo nesklepčnosti zahtevka in iz istih razlogov je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke z izvedencem finančne stroke, ki ga je tožeča stranka predlagala zaradi ugotovitve vrednosti prenesenega premoženja.

39. Pritožba utemeljeno ob tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede zavrnitve prej navedenih dokaznih predlogov tožeče stranke obrazložilo šele v sodbi in iz nje je tožeča stranka izvedela, da sodišče prve stopnje šteje, da bi te dokazne listine morala predložiti tožeča stranka. Pritožba utemeljeno navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno predlagala (vloga z dne 2. 11. 2017) , da naj dokazne listine, navedene v prejšnji točki te odločbe, predloži tožena stranka, saj z njimi tožeča stranka ne razpolaga, sodišče pa je svoje stališče glede dokaznega bremena obrazložilo šele v sodbi in pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno prevalilo dokazno breme na tožečo stranko, ker ta res ne razpolaga s podatki, ki jih je predlagala v dokaz svojih trditev in že s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar nedvomno vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker pa je svoje stališče obrazložilo šele v izpodbijani sodbi pa je v okoliščinah konkretnega primera tožečo stranko prikrajšalo tudi v pravici do izjave, ki mora biti omogočena na vseh stopnjah sojenja in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

40. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339. člena ZPP je sodišče prve stopnje storilo tudi s tem, na kar utemeljeno opozarja pritožba, ker je povsem spregledalo dokazni predlog tožeče stranke (v vlogi 29. 1. 2018 v zvezi z vlogo z dne 2. 11. 2017) , da naj sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti pri P. d.o.o.-v stečaju pridobi podatke o dobaviteljih, kupcih proizvodov in delavcih, zaposlenih v G. N. d.o.o., ker tožeča stranka sama teh podatkov od stečajne upraviteljice ni prejela, kljub temu da je zanje zaprosila. Glede tega dokaznega predloga se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo in je s tem tožečo stranko prikrajšalo v pravici do izjave.

41. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da bi naj se sodišču prve stopnje, ki se sploh ni opredelilo do zgoraj navedenega dokaznega predloga, pripetila še bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar to ne drži, saj se sodba vseeno da preizkusiti in zgolj v primeru,če je ne bi bilo mogoče preizkusiti, bi šlo za očitano kršitev postopka, odločilna je namreč sodba kot logična celota.

42. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je sodišče prve stopnje pri razlogovanju svoje presoje upoštevalo navedbe tožene stranke, glede katerih je ta bila prekludirana, vendar pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče izpovedbo zakonite zastopnice dokazno ocenilo na podlagi trditev, ki jih je tožena stranka podala še pred zaslišanjem zakonite zastopnice (21. točka obrazložitve sodbe), pritožba pa neutemeljeno trdi, da je tožeča stranka uveljavljala prekluzijo navedb tožene stranke iz njene vloge z dne 12. 3. 2018, ker to iz spisovnega gradiva ne izhaja.

43. Ker glede na vse prej navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko prikrajšalo v pravici do polne izjasnitve v postopku, ker je določene dokazne predloge zavrnilo iz procesno zmotnih razlogov, do določenih dokaznih predlogov tožeče stranke pa se sploh ni opredelilo, vsi ti dokazni predlogi pa so glede na zatrjevano pravno podlago tožbenemu zahtevku odločilni za presojo v sporni zadevi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP), saj ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more odpraviti samo, ker bi potem samo prvič ugotavljalo in se izasnjevalo o za presojo odločilnih trditvah pravdnih strank, kar pa pomeni, da bi pravdni stranki prikrajšalo v pravici do pritožbe (25. člen Ustave RS).

44. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

45. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in glede na odločitev Vrhovnega sodišča, da je lahko odgovornost po 433. členu OZ podana tudi, če gre za dejanski prenos premoženja in se torej obstoj pisne pogodbe ne zahteva, oceniti, katere dokazne predloge tožeče stranke bo dopustilo in izvedlo, pri čemer bo moralo svoj dokazni sklep obrazložiti že na glavni obravnavi, nato pa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabiti materialno pravo.

1 Določba 433. člena OZ z naslovom Pristop k dolgu pri prevzemu kakšne premoženjske celote se glasi: ″(1) Tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. (2) Nima pravnega učinka nasproti upnikom pogodbeno določilo, ki bi izključevalo ali omejevalo odgovornost iz prejšnjega odstavka.″ 2 Primerjaj M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2.knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 627. 3 Juhart, isto tam. 4 Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3.knjiga, Uradni list RS , GV Založba, Ljubljana 2009, strani 127-128.