Jedro

Podan je dejanski stan 40/III člena ZDS, in nevarnost za javni red države v primeru storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo, s pravnomočno obsodbo na pet mesecev zapora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da ne ugodi tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, da pa so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena tega zakona za izdajo negativne odločbe. Tožnik je bil namreč s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo, pravnomočno obsojen na pet mesecev zapora. Po sporočilu Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru, pa pred navedenim sodiščem zoper tožnika tečejo kazenski postopki zaradi štirih kaznivih dejanj, ki pa še niso pravnomočno končani. Po obvestilu navedenega sodišča je bila za kaznivo dejanje po 2. odstavku 249. člena KZ SFRJ v zadevi K 187/93 dne 17.9.1993 izdana obsodilna sodba z izrečeno kaznijo deset mesecev zapora, vendar pa sodba še ni pravnomočna. Na podlagi vseh v upravnem postopku izvedenih dokazov - zaslišanje priče - kriminalista pri UNZ, izjave tožnika na zaslišanju z dne 14.7.1993 - ter na podlagi vpogleda v citirano sodbo ter podatkov, ki jih je sporočilo navedeno sodišče o tem, da zoper tožnika tečejo štirje kazenski postopki, tožena stranka ocenjuje, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Svojo oceno tožena stranka utemeljuje z dejstvom, da je bil tožnik v letu 1990 pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo na pet mesecev zapora. Poleg tega pa uvedeni še štirje kazenski postopki, ki sicer še niso pravnomočno končani, kažejo na to, da tožnik, kljub temu, da je bil že pravnomočno obsojen, z nezakonitimi dejanji nadaljuje. Zato bi iz tega razloga po mnenju tožene stranke njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije nedvomno pomenil nevarnost za javni red države. Zaradi navedenega ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev slovenskega državljanstva.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi zmotno uporabila materialno pravo, ko je navedla, da so zoper njega v teku štirje kazenski postopki, ki pomenijo nevarnost za javni red Republike Slovenije, kar naj bi bil razlog po 8. točki 1. odstavka 10. člena navedenega zakona za zavrnitev tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. S tem je namreč tožena stranka kršila temeljno ustavno načelo, da nihče ne more veljati za krivega, dokler to ni ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Če se vpogleda v temeljne in druge določbe KZ SFRJ, se ugotovi, da kazenska zakonodaja ne varuje javnega reda in da tudi kaznivo dejanje po svoji opredelitvi ne pomeni kršitve javnega reda. Javni red obravnava zakon o prekrških. Njemu pa se sploh ne očita, da naj bi storil kak prekršek. Tudi zaradi tega razloga je neutemeljena zavrnitev njegove vloge. Tožena stranka je ugotovila le to, kar ji je sam povedal, to je, da je bil le enkrat obsojen zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo na pet mesecev zapora, ne pa to, kar navaja v izpodbijani odločbi, da je storil še kako drugo kaznivo dejanje. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, zavrača tožnikove tožbene navedbe ter dodaja, da z zavrnitvijo tožnikovega zahtevka ni prekoračila diskrecijske pravice, ki ji je dana v 3. odstavku 40. člena navedenega zakona. Zato predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDRS). Po tej določbi se lahko osebi, ki sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, zavrne vloga za pridobitev državljanstva, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Navedena zakonska določba daje toženi stranki pravico, da po ugotovitvi razlogov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona odloča po prostem preudarku. To pravico je tožena stranka v obravnavanem primeru tudi uporabila, ko je ugotovila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, glede na to, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo, za katero je bil tudi v letu 1990 pravnomočno obsojen na zaporno kazen petih mesecev zapora, predstavljal nevarnost za javni red Republike Slovenije. Po presoji sodišča je navedeno kaznivo dejanje vsekakor ravnanje, ki že samo zase predstavlja nevarnost za javni red Republike Slovenije. Ni namreč utemeljen tožbeni ugovor, da kazenska zakonodaja ne varuje javnega reda in da kaznivo dejanje ne pomeni kršitve javnega reda, češ da javni red obravnava zakon o prekrških. Nevarnost za javni red se ugotavlja v razmerju do celotnega pravnega reda Republike Slovenije, ki ga varuje predvsem tudi kazenska zakonodaja.

Iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja (navedeno sporočilo Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru, z dne 5.10.1993), da pred navedenim sodiščem zoper tožnika tečejo štirje kazenski postopki s tem, da je bila v zadevi dne 17.9.1993 izdana obsodilna sodba z izrečeno kaznijo desetih mesecev zapora, vendar pa sodba še ni pravnomočna. V zvezi s temi postopki se tožnik sklicuje na načelo iz 27. člena ustave Republike Slovenije (kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo). Čeprav z upoštevanjem citiranega ustavnega načela tožena stranka ni smela svojega sklepa o dejanskem stanju o obstoju nevarnosti za javni red države opreti tudi na navedene tekoče kazenske postopke (na tej podlagi bi smela le prekiniti upravni postopek), pa tožnik s sklicevanjem na navedeno ustavno načelo ne more uspeti v tem upravnem sporu, ker je nevarnost za javni red podana že zaradi kaznivega dejanja, za katerega je bil tožnik pravnomočno obsojen na kazen zapora v letu 1990. Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).