Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je nasprotna udeleženka izkazala javno rabo sporne nepremičnine v času pred lastninjenjem zemljišč. Parcela 000 po ugotovitvah izvedenca v naravi ni bila v javni funkciji vsaj od leta 1938, pravno pa od leta 1987. Odločba nasprotne udeleženke z 20. 8. 2020, na podlagi katere je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba javnega dobra lokalnega pomena in lastninska pravica Mestne občine X. zato ne pomeni, da je parcela imela funkcijo javnega dobra pred nastankom lastninjenja družbenih zemljišč, kar bi lahko predstavljalo oviro za lastninjenje po ZLNDL.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Nasprotna udeleženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je nepremičnina parc. št. 000, k. o. X.1, kot pomožno zemljišče, skupno pripadajoče zemljišče v solastnini vsakokratnih lastnikov nepremičnin parc. št. 001 in 002, kot glavnih zemljišč, na katerih stojita stavbi A. 12 in A. 12A, v enakih deležih. Odločilo je, da se sklep v zemljiški knjigi izvede po uradni dolžnosti in da sta predlagatelja dolžna kriti sodno takso za postopek v višini 200 EUR ter strošek izvedenca urbanistične stroke v višini 1.260,13 EUR. Zahtevek udeležencev za povračilo stroškov postopka je zavrnilo.

2.Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da ga pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Graja zaključek, da so izpolnjeni pogoji za izvedbo postopka ugotovitve pripadajočega zemljišča po 42. členu Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), saj je bila parcela 001 vseskozi javno dobro in kot del parcele 003/1 del cestnega omrežja ter ni bila neposredno namenjena redni rabi nepremičnin v lasti predlagateljev. To izhaja iz naznanilnega lista Dn 2310/88. Predlagatelja imata na svojih nepremičninah dovolj prostora za parkiranje, prostor za smetnjake, počitek in zelenico, dostop pa jima nasprotna udeleženka omogoča preko parcele 000. To je bilo vidno tudi ob ogledu, a se sodišče do tega ni opredelilo.

V postopku je dokazala, da je bila nepremičnina v javni rabi že pred nastankom lastninjenja zemljišč, saj je bila del javne poti, kar je ugotovil izvedenec, izhaja pa tudi iz zgodovinskega izpisa iz zemljiške knjige in naznanilnega lista. Napačen je zaključek, da je parcela postala javno dobro šele z odločbo Mestne občine X. z dne 20. 8. 2020, o čemer bi lahko izpovedala priča C. C. Z odločbo je nasprotna udeleženka le opredelila lastnika javnega dobra, pravni status parcele pa se ni spreminjal vse od nastanka zemljiške knjige.

Sodišče je ugotovilo pripadajoče zemljišče kljub temu, da imata predlagatelja parkirišče na svojem zemljišču in da je bil del parcele namenjen nadomestni gradnji. Neutemeljeno je sklepanje, da sprememba vrste rabe iz ceste v dvorišče pomeni, da gre za pripadajoče zemljišče k stavbama predlagateljev. Sodišče ni kritično presodilo izvedeniškega mnenja glede pomena klančine po spornem zemljišču, saj ni bilo izrecno navedeno, da bi z dovoljenjem za ta poseg predlagatelja pridobila lastninsko pravico.

3.Predlagatelja na pritožbo nista odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predlagatelja kot lastnika nepremičnin parc. št. 001 in 002, na katerih stojita stanovanjski hiši na A. 12 in 12A v X., sodišču predlagata, naj ugotovi, da parcela 000 predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k njunima nepremičninama po enakih deležih. Sodišče je predlogu ugodilo ter se pri presoji oprlo na ugotovitve izvedenca urbanistične stroke in ugotovitve o dejanski rabi nepremičnine v času lastninjenja po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Izpodbijani sklep vsebuje jasne in prepričljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, pri čemer se je sodišče v zadostni meri opredelilo do bistvenih ugovorov nasprotne udeleženke. To velja tako za ugovor redne rabe nepremičnine in njene potrebnosti, kot za ugovor javnega dobra. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze, z izjemo zaslišanja priče C. C. Pritožbeno sodišče soglaša z argumenti iz 30. točke obrazložitve sklepa, da je nasprotna udeleženka omenjeno pričo predlagala v zvezi z ugotavljanjem dejstev, ki za ta postopek niso pomembna, oziroma jih je sodišče že ugotovilo na podlagi drugih dokazov. Dokazni predlog je bil zato utemeljeno zavrnjen in do očitane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 3. členom ZVEtL-1 ni prišlo.

6.Po določilu prvega odstavka 42. člena ZVEtL-1 je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pri tem ne gre za ugotovitev najmanjšega možnega obsega zemljišča, nujno potrebnega za rabo stavbe, temveč za zemljišče, ki se je uporabljalo kot funkcionalno zemljišče v skladu z dejansko rabo in urbanističnimi standardi.

7.Sodišče je po skrbno izvedenem dokaznem postopku, upoštevajoč izvedeniško mnenje sodnega izvedenca urbanista, ugotovilo, da je današnja parcela 000 nastala v letu 1987 ter bila v katastru opredeljena z vrsto rabe dvorišče, pri čemer sta bili stavbi predlagateljev edini stavbi ob tej parceli, s katere sta imeli dostop do javne poti, na njej pa se je že nahajala klančina za uvoz do kletne etaže nepremičnine A. 12A, zgrajena na podlagi upravnega dovoljenja za graditev, izdanega v letu 1964, ter podporni zidovi. Sodišče je na podlagi fotografij ter izpovedi predlagateljev in priče D. D. nadalje zanesljivo ugotovilo, da so sporno nepremičnino v času družbene lastnine uporabljali zgolj vsakokratni lastniki parcel 001 in 002 kot dejanski nosilci pravice uporabe, kar je ob uveljavitvi ZLNDL privedlo do transformacije družbene lastnine v lastninsko pravico na podlagi samega zakona. Pritožbene navedbe nasprotne udeleženke, da pogoji za ugotovitev pripadajočega zemljišča iz 42. člena ZVEtL-1 niso podani, glede na navedeno niso utemeljene. Pri tem je zavajajoče sklicevanje na status parcele kot javnega dobra, saj parcela glede na ugotovitve izvedenca vsaj od leta 1938 v naravi ni bila del cestnega omrežja. Formalno pa je to prenehala biti s parcelacijo po določilih Zakona o zemljiškem katastru (ZKN), ki je urejal evidentiranje na podlagi dejanske vrste rabe, ter na podlagi Pravilnika o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru. Parcela 003/1 je bila ob parcelaciji v letu 1987 razdeljena na več parcel glede na dejansko rabo, pri čemer je bila sporna parcela označena kot dvorišče, kamor se uvrščajo zemljišča ob stavbi oziroma med stavbami, ki so namenjena dejavnosti v zvezi s funkcijo stavbe in njenim vzdrževanjem. Parcelacija, razvidna iz naznanilnega lista, na katerega se sklicuje pritožnica, torej potrjuje trditve predlagateljev, da se je parcela 000 dejansko uporabljala kot dvorišče nepremičnin 001 in 002, na katerih sta bili edini stavbi ob tej parceli, in ne trditev nasprotne udeleženke o njeni splošni rabi.

8.Nebistveno je pritožbeno sklicevanje na sedanjo ureditev nepremičnin predlagateljev, vidno ob ogledu, saj sodišče ugotavlja obseg pripadajočega zemljišča v času uveljavitve ZLNDL. Sodišče je s pomočjo izvedenca urbanista ugotovilo, da se parcela 000 nahaja tik ob javni cesti A. in predstavlja edini dostop z javne ceste do obeh obravnavanih stavb. Stavbi stojita v območju strnjene gradnje v uličnih nizih, kjer funkcionalna zemljišča segajo do linije ulice in zajemajo notranja dvorišča ter zelenice v širini posameznih stavb, kot je podrobno opisalo sodišče v 8. točki obrazložitve sklepa. Odločbe o določitvi gradbenih parcel niso bile izdane, je pa v času do uveljavitve ZLNDL bila izdana Odločba dovoljenje za graditev iz leta 1964, po kateri je predvidena uporaba sporne parcele za izdelavo klančine za podzidano stavbo na A. 12 A. Pritožbeno sodišče glede na navedeno sledi prepričljivim razlogom izpodbijanega sklepa, da je bila parcela 000 v času družbene lastnine namenjena za redno rabo stavb na parcelah 001 in 002, kar je bilo skladno z dejansko rabo in urbanističnimi standardi, po katerih so funkcionalna zemljišča segala do javne ceste. Ker nadomestna gradnja na zahodnem delu parcele 000 nikoli ni bila zgrajena in se je parcela kot družbena lastnina ves čas do preoblikovanja v lastninsko pravico uporabljala le za namene nepremičnin v sedanji lasti predlagateljev, pritožnica ne more biti uspešna s sklicevanjem na prostorski akt iz leta 1991. Prav tako je nesmiselna njena graja izvedeniškega mnenja glede pomena upravne odločbe za gradnjo iz leta 1964 v smislu pridobitve lastniških upravičenj, saj je bila odločba izdana v času družbene lastnine in predstavlja dokaz o dejanski rabi parcele 000 kot funkcionalnega zemljišča k zgradbi na A.12A, priznani s strani upravnega organa, in ne dokaza o pridobitvi lastninske pravice.

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je nasprotna udeleženka izkazala javno rabo sporne nepremičnine v času pred lastninjenjem zemljišč. Parcela 000 po ugotovitvah izvedenca v naravi ni bila v javni funkciji vsaj od leta 1938, pravno pa od leta 1987. Odločba nasprotne udeleženke z 20. 8. 2020, na podlagi katere je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba javnega dobra lokalnega pomena in lastninska pravica Mestne občine X. zato ne pomeni, da je parcela imela funkcijo javnega dobra pred nastankom lastninjenja družbenih zemljišč, kar bi lahko predstavljalo oviro za lastninjenje po ZLNDL.

10.Sodišče prve stopnje je na podlagi kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1, še posebej na podlagi pretekle rabe zemljišča, njegove namembnosti in lege, pravilno ugotovilo, da sporna parcela predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k parcelama 001 in 002, ter svojo odločitev prepričljivo argumentiralo. Ker pri tem ni zagrešilo ne očitanih ne po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1.

11.Nasprotna udeleženka krije svoje stroške pritožbenega postopka (40. člen ZNP-1 v zvezi s 3. členom ZVEtL-1).

-------------------------------

1Vse nepremičnine spadajo v isto katastrsko občino, zato bo sodišče v nadaljevanju izpustilo njeno navedbo.