Jedro

V obravnavani zadevi je nosilni razlog za zavrnitev prošnje presoja kompleksnosti zadeve, teža prosilki očitanega kaznivega dejanja ter ocena njene sposobnosti zagovarjati se sama. Sodišče zaključuje, da je tožena stranka prosilki zelo jasno pojasnila, da ji pošten postopek (ob upoštevanju dejstva, da ji zaradi očitanega kaznivega dejanja ZKP ne zagotavlja obligatorne obrambe) zagotavljajo že načela kazenskega postopka, kot na primer načelo iskanja materialne resnice, ter druga načela, ki v kazenskem postopku sodišče zavezujejo k spoštovanju obdolženčevih, z ustavo zagotovljenih pravic. Le-te s sporno odločitvijo niso okrnjene, oziroma sporna odločitev vanje ne posega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, opr. št. Bpp 1220/2011, zavrnila prošnjo A.A., tožnice v tem upravnem sporu, za odobritev brezplačne pravne pomoči, kot neutemeljeno. Ugotovila je, da je prosilka 14. 6. 2011 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), za kazensko zadevo pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, opr. št. K 61741/2010, v katerem teče zoper prosilko kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Tožena stranka se je sklicevala na določbe 3. člena ZKP (domneva nedolžnosti) in pojasnila, da v mora v dvomu sodišče vedno odločiti v korist obdolženca. Prav tako je pojasnila, da je v konkretnem primeru pravica do obrambe fakultativna, kar pomeni, da je treba v takem primeru v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava upoštevati interes pravičnosti, na katerega pojem se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZBPP). To pomeni, da je treba skladno s sodno prakso pri odločanju o postavitvi zagovornika gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom.

Tožena stranka je v nadaljevanju ugotovila, da je bila prosilka pred sodiščem (kot obdolženka), v prisotnosti odvetnika že zaslišana, prav tako je bila zaslišana oškodovanka in priča. Pridobljeno je bilo tudi izvedensko mnenje. Sodišče bo v nadaljnjem kazenskem postopku zaslišalo predlagane priče, pridobilo ambulantni karton za oškodovanko v zvezi z zapisom zdravnice o načinu poškodovanja in samih poškodbah ter zaslišalo izvedenko. Na podlagi mnenja izvedenke bo sodišče lahko preverilo zagovor prosilke, kot obdolženke, o tem da se oškodovanke ni niti dotaknila in da te poškodbe od nje ni dobila.

Tožena stranka je pojasnila, da je kazensko sodišče dolžno v postopku preveriti vsa odločilna dejstva, ki so lahko obdolženki v korist, zato tudi iz tega razloga ni potrebe, da bi morala prosilka imeti zagovornika. Prav tako po oceni tožene stranke v obravnavani zadevi (kazenski zadevi) ni podana takšna teža kaznivih dejanj, ki bi utemeljevala dodelitev zagovornika, saj je za očitano kaznivo dejanje zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta, pa tudi sicer tožena stranka po pregledu vseh listin v sodnem spisu, kakor tudi v prošnji za dodelitev BPP, ni ugotovila nobenih dejstev in okoliščin o tem, da bi bila osebnost same obdolženke takšna, da se ne bi bila zmožna zagovarjati sama, pri čemer je upoštevala tudi, da je bila prosilka v zvezi z očitanimi dejanji že zaslišana na glavni obravnavi, v prisotnosti zagovornika.

Ker je glede na navedeno prosilki v konkretnem kazenskem postopku dodelitev zagovornika očitno nerazumna in zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, prosilka ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

Prosilka v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Poudarja, da je odločba nezakonita, saj posega v njen pravni položaj ter krši njene človekove pravice in temeljne svoboščine. V kazenski zadevi, v kateri je prosilka zaprosila za dodelitev BPP, je že bila razpisana glavna obravnava, ki se je je prosilka v dobri veri, da ji bo odobrena BPP, v spremstvu odvetnika tudi udeležila. Šlo je za prvi narok v kazenski zadevi, kjer je bila prisotnost odvetnika, tako v zvezi z njenim zaslišanjem, kot predlaganjem dokazov, zelo potrebna. Z odvzemom BPP so kršene njene temeljne človekove pravice, ki jih ima kot obdolženka v kazenskem postopku in ki ji gredo tako po Ustavi RS, kot po ZKP. Tožnica še nikoli ni bila v kazenskem postopku in je zato izid postopka K 61741/2010 zanjo življenjskega pomena. Prav tako ne pozna prava in zato bi bilo predlaganje dokazov, ki so ji v prid, zanjo bistvenega pomena. Ker je bila njena vloga za odobritev BPP vložena 14. 6. 2011, istega dne kot je bila razpisana obravnava v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, je bila vloga pravočasna, kar pomeni, da bi tožena stranka morala pogoje za dodelitev BPP presojati glede na stanje ob vložitvi vloge. Prav tako ji pravice do obrambe ne kaže odrekati zgolj zato, ker ta za konkretno dejanje ni predpisana kot obvezna. Brez odobrene BPP bo prikrajšana za sodno varstvo in za jamstva, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku. Onemogočeno ji je dokazovanje dejstev, ki so ji v prid, kar bo nedvomno privedlo do obsodilne sodbe. Prav tako ni res, da je zadeva očitno nerazumna, saj je bila tožničina obramba na naroku dne 14. 6. 2011, zaradi postavljanja vprašanj pričam in predlaganje dokazov, nujna. Prav tako je nujna prisotnost zagovornika na naroku 22. 8. 2011, zaradi postavljanja vprašanj pričam in izvedenki. Organ za BPP je tako z izpodbijano odločbo posegel v tožničino ustavno zagotovljeno pravico do obrambe, ki je bistveni element pravice do poštenega sojenja, v pravico do enakosti pred sodiščem, zato je njegova odločitev nepravilna in jo je treba odpraviti ter nadomestiti z odločbo, s katero bo tožničini prošnji ugodeno. Iz navedenega predloga tožnica predlaga odpravo izpodbijane odločbe kot nezakonite in da se tožnici dodeli BPP. Predlaga tudi, da se pravdni stroški tožeče stranke, v skladu s 34. členom ZBPP, krijejo iz sredstev po 44. členu ZBPP. Predlaga tudi oprostitev plačila sodne takse.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in predloženega spisa sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št.105/2006 in 62/10,v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: Tožena stranka mora izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP, v primeru kot je obravnavani, presojati upoštevaje določbo prvega odstavka 1. člena ZBPP, ki določa namen BPP. Ta naj bi zagotavljal uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevaje socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati, torej je pravna pomoč namenjena tistim prosilcem, ki izkažejo v zakonu določene pogoje za njeno dodelitev.

Sodišče je že uvodoma pojasnilo, da se v celoti strinja z razlogi za zavrnitev tožničine prošnje, saj temeljijo na obrazloženih kriterijih iz 24. člena zakona, zato tožnici zgolj pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi nosilni razlog za zavrnitev prošnje presoja kompleksnosti zadeve, teža prosilki očitanega kaznivega dejanja ter ocena tožničine sposobnosti zagovarjati se sama. Sodišče ugotavlja tudi, da je tožena stranka prosilki, tožnici v tem upravnem sporu, zelo jasno pojasnila, da ji pošten postopek (ob upoštevanju dejstva, da ji zaradi očitanega kaznivega dejanja ZKP ne zagotavlja obligatorne obrambe) zagotavljajo že načela kazenskega postopka, kot na primer načelo iskanja materialne resnice, ter druga načela, ki v kazenskem postopku sodišče zavezujejo k spoštovanju obdolženčevih, z ustavo zagotovljenih pravic. Le te s sporno odločitvijo po presoji sodišča niso okrnjene, oziroma sporna odločitev vanje ne posega. Prav tako sodišče soglaša z argumentacijo tožene stranke, ki temelji na pravilno uporabljenem merilu pravičnosti. V konkretnem postopku to pomeni, da je bil za prosilko ZBPP uporabljen enako kot za vse druge prosilce, torej z oceno in tehtanjem kriterijev iz določbe 24. člena ZBPP, kar seveda pomeni, da v spornem postopku ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.