Jedro

Odločitev o ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju temelji na ugotovitvi, da preživljanka (zapustnica) ob njeni sklenitvi ni bila razsodna in zato ni bila sposobna razumeti pomena sklenitve pogodbe in njenih pravnih posledic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. II. in IV. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: - ugotovilo, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena v notarskem zapisu št. SV 577/13 s 5. 7. 2013 med pok. L. M. kot preživljanko in prvo toženko kot preživljalko, pravno neveljavna/nična. Posledično je ugotovilo neveljavnost vknjižb lastninske pravice v korist prve toženke pri enainštiridesetih nepremičninah ter odredilo njihov izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se ponovno vknjiži lastninska pravica v korist prejšnje lastnice (I. točka izreka); - ugotovilo, da v obseg zapuščine pok. L. M. sodijo traktor znamke Deutz Fahr 60, letnik 2000, kosilnica znamke SIP Britev 135, trosilka SIP TGV 227, nakladalka SIP 16-6 in znesek 376 EUR (II. točka izreka); - zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino pok. L. M. sodi kupnina v skupnem znesku 19.103 EUR, ki jo je prva toženka prejela ob prodaji nepremičnin ID znaki: 0000-251/3-0, 0000-249/1-0, 0000-108/10-0 in 0000-77/4-0 (III. točka izreka); - toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 12.489,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Proti sodbi se pravočasno prva toženka in uveljavlja vse pritožbene po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zadosti obrazložilo ugotovitve, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena v nasprotju z moralo, hkrati pa je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za postavitev dodatnega izvedenca medicinske stroke in soočenje izvedenca in priče M. A. Sodišče bi lahko ovrglo domnevo nedolžnosti le, če bi do stopnje prepričanja argumentiralo, da je bila sposobnost razsojanja pokojna ob sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju znižana do nerazsodnosti. Tega ni storilo. Sodišče pri vrednotenju njenega obnašanja na pogrebih v letih 2009 in 2010 ni upoštevalo, da so pogrebi bližnjih sorodnikov stresni in da tožniki niso strokovnjaki za prepoznavo kognitivnih motenj. Nadalje ni upoštevalo tistih delov izpovedi njene osebne zdravnice, ki kažejo na relativno normalno sposobnost razsojanja. Prav tako je neutemeljeno odreklo verodostojnost in pomen izpovedi notarke M. A., ki se je neposredno pred sklenitvijo sporne pogodbe dalj časa pogovarjala s pokojno, vendar znakov zmanjšanja poslovne sposobnosti ni opazila. Sodišče je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju mag. D. T., ki je mnenje izdelal le na podlagi medicinske dokumentacije. Na drugi strani je zanemarilo izpovedi številnih prič, ki so zapustnico videvale in so njeno stanje vse do leta 2014 opisovale kot normalno. Iz razpoložljivih rezultatov testov KPSS izhaja, da bi morala pokojna na dan sklenitve pogodbe doseči rezultat vsaj okoli 10 od 30 točk. Ker je hkrati izvedenec dopustil možnost svetlih trenutkov, notarka pa v obstoj njene poslovne sposobnosti ni podvomila, sodišče ni moglo biti prepričano, da pokojna v času sklepanja pogodbe ni bila razsodna. Njena sposobnost razsojanja je bila kvečjemu omejena, kar bi lahko imelo za posledico izpodbojnost pogodbe in ne njene ničnosti. To potrjuje nekonsistentnost ničnostnih razlogov, saj se sodišče sklicuje tudi na nasprotovanje pogodbe morali, kar obrazloži le z enim stavkom, pa še ta predstavlja prepis navedb. Tožniki niso izkazali, da so bili traktor in z njim povezana mehanizacija kupljeni z denarjem pokojne. Prometno dovoljenje je javna listina in izkazuje lastništvo sebe, ki je v njem navedena kot lastnik, to pa je J. U. Tožniki domneve lastništva niso uspeli izpodbiti. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev sodbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniki so kot dediči pok. L. M. s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevali: - ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 5. 7. 2013 sklenili zapustnica kot preživljanka in prva toženka kot preživljalka ter izbris vknjižb lastninske pravice, ki so bile na njeni podlagi opravljene v korist prve toženke; - ugotovitev, da v zapuščino zapustnice sodijo traktor, kosilnica, trosilka, nakladalka in denarni znesek.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ugodilo v celoti, zahtevku za ugotovitev obsega zapuščine pa delno.

7. Predmet pritožbenega preizkusa sta ugotovitvi, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju nična in da v zapuščino pokojne sodi tudi traktor s priključki.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zadosti obrazložilo ugotovitve, da pogodba o dosmrtnem preživljanju nasprotuje morali. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve le povzelo navedbe, ki so jih v smeri nasprotovanja pogodbe moralnim načelom podali tožniki, v nadaljevanju pa se je osredotočilo na sposobnost razsojanja zapustnice in ničnost pogodbe utemeljilo z njeno nerazsodnostjo. Ker je za odločitev zadoščal že ta ničnostni razlog, se mu do drugih zatrjevanih razlogov za ničnost pogodbe ni bilo treba opredeljevati. Posledično tudi pritožbenemu sodišču ni treba vsebinsko odgovoriti na v tej smeri podane pritožbene navedbe.

9. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, ker ni postavilo novega izvedenca medicinske stroke. Razloge za ponovitev dokaza z izvedencem določa 254. člen ZPP, ti razlogi pa v konkretnem primeru niso podani. Izvid in mnenje izvedenca sta jasna in popolna, prav tako nista v nasprotju sama s sabo, med samo ali z raziskanimi okoliščinami. Postavljeni izvedenec je med zaslišanjem celovito in prepričljivo odgovoril na pripombe tožencev in se opredelil do izpovedi, ki bi utegnile utemeljevati drugačen zaključek od njegovega. Prva toženka v pritožbi ne uspe prikazati okoliščin, ki izjemoma utemeljujejo predlog za postavitev novega izvedenca iste stroke, čeprav je določeni izvedenec svoje delo opravil jasno in v celoti.1 V tej smeri se sklicuje na izpovedi prič M. A. in M. Z. K., vendar njuna vsebina ne vzbuja dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja. Priča M. A. tako ni strokovno usposobljena za prepoznavanje kognitivnih motenj, medtem ko izpoved priče M. Z. K. potrjuje ugotovitve izvedenca, kar bo oboje dodatno obrazloženo v nadaljevanju.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za soočenje izvedenca in priče M. A. Dokazovanje z izvedenci ima namreč drugačno dokazno temo kot dokazovanje s pričami, zato soočenje med izvedencem in pričo ne pride v poštev.2 Tudi sicer soočenje ne predstavlja samostojnega dokaznega predloga, temveč metodo zasliševanja, ki v obravnavanem primeru ne bi mogla doseči svojega namena. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je priča M. A. izpovedala po resnici, vendar je hkrati pravilno ugotovilo, da to dejstvo ne izključuje strokovnosti in pravilnosti izvedenskega mnenja.

11. Dokazna ocena je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, temveč je celostno pretehtalo njegovo verodostojnost in skrbno obrazložilo, zakaj ga šteje za prepričljivega. Ob tem ni spregledalo ali zanemarilo nobenega pomembnega dokaza ali pripombe tožencev. Dokazna ocena zato ni obremenjena z očitano procesno kršitvijo, do njene vsebinske prepričljivosti pa se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

O veljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju

12. Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poleg poslovne sposobnosti, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe (prvi odstavek 41. člena OZ), tudi dejansko sposobnost razsojanja. Ta v zvezi s pravnimi posli pomeni sposobnost razumeti pomen svoje izjave volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava povzroči.3

13. Odločitev o ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju temelji na ugotovitvi, da preživljanka (zapustnica) L. M. ob njeni sklenitvi ni bila razsodna in zato ni bila sposobna razumeti pomena sklenitve pogodbe in njenih pravnih posledic.

14. Pritožbeno sodišče sledi pritožnici, da so posamezniki ob stikih z zapustnico različno dojemali njeno ravnanje in vedenje. Izkustveno sprejemljive so tudi pritožbene navedbe, da se je obnašanje pokojne glede na priložnost in dnevno počutje spreminjalo. Vse navedeno je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje in zato, da bi ugotovilo resnično stanje pok. L. M. v trenutku sklenitve pogodbe, izvedlo obsežen in temeljit dokazni postopek. V njem je zaslišalo številne sorodnike in sosede pokojne, njeno osebno zdravnico in notarko, pred katero je bila sklenjena pogodba. Nato je postavilo izvedenca psihiatrične stroke, ki je na podlagi teh izpovedi in razpoložljive medicinske dokumentacije podal strokovno mnenje o zapustničini razsodnosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izvedene dokaze presodilo z vidika njihove notranje skladnosti, jih primerjalo med sabo in jih ocenilo v luči izkustvenih pravil. Dokazna ocena je skrbna, popolna in prepričljiva, pritožbene navedbe ne vzbudijo nobenega dvoma v njeno pravilnost. 15. Pritožnica v pritožbi ne zanika, da je imela pok. L. M. že na pogrebih v letih 2009 in 2010 težave s prepoznavanjem sorodnikov, da je delovala izgubljeno in zmedeno ter je ves čas ponavljala eno in isto, vendar to pripisuje njeni prizadetosti ob smrti bližnjih sorodnikov. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je pogreb bližnjega sorodnika stresen dogodek in da tožniki niso strokovnjaki za prepoznavanje kognitivnih motenj, vendar to dokazne ocene ne omaje. Tožniki so kot laiki lahko verodostojno opisali vedenje zapustnice, postavljeni izvedenec pa slednjega ni pripisal njeni prizadetosti in žalovanju, temveč je v njem prepoznal znake začetne demence. Pri tem niti izvedenec niti sodišče prve stopnje tega obnašanja nista obravnavala kot edini in ključni dokaz zapustničine nerazsodnosti, temveč kot enega od pokazateljev, da se je kognitivni upad začel daljši čas pred sklenitvijo pogodbe. Nenazadnje je tudi pritožnica izpovedala, da je bila pokojna že več let pred smrtjo telesno in umsko šibka, da ni več zanesljivo prepoznavala ljudi in je potrebovala pomoč, ker je pozabljala in ni več vedela. Takšna izpoved pa je v celoti skladna z ugotovitvami o obnašanju zapustnice na pogrebih, ki jim v pritožbi nasprotuje.

16. Pritožnica sodišču prve stopnje očita selektivno povzemanje izpovedi priče M. Z. K., vendar sama izpostavlja le dele, ki bi ji lahko bili v korist, pa še pri tem ne upošteva časovnega obdobja, na katerega se nanašajo. Izpoved, da zapustnica ni bila tako pozabljiva, da bi moral zanjo skrbeti kdo drug, se tako nanaša na leto 2011, ko je priča želela zapustnico prvič napotiti v ambulanto za kognitivne motnje; izpoved, da je bila urejena, negovana in je redno jemala predpisana zdravila, pa na obdobje, ko so zanjo že skrbeli prva toženka in njeni družinski člani. Pred tem po izpovedi priče pokojna ni bila tako urejena in ni redno jemala zdravil. Pritožnica prevelik pomen pripisuje pričini izpovedi, da je v letih 2011, 2013 zapustnica ob obiskih v ambulanti vedela, da je prišla k zdravniku in kdo je z njo, da je poznala ljudi in se zavedala sveta okoli sebe. Najprej zato, ker se izpoved nanaša na dveletno obdobje, ko se je zapustničino stanje hitro spreminjalo in zato ni povsem jasno, kateri trenutek je imela priča v mislih. Nadalje zato, ker je priča sama izpovedala, da je zapustnica k njej prihajala vsake tri mesece in se je ob obiskih lahko zbrala in pustila sorazmerno dober vtis, čeprav v resnici ni funkcionirala na ta način. In nazadnje zato, ker je priča izpovedala, da ni specializirana za področje demence in zato tudi ni pristojna postaviti takšno diagnozo in samostojno predpisati zdravila zanjo.

17. V nasprotju s pritožbenimi navedbami sodišče prve stopnje ni odreklo verodostojnosti izpovedi priče M. A., saj je štelo, da je priča izpovedovala po resnici, skladno z lastnim zaznavanjem dogodkov. Tako je sledilo priči, da se je s pokojno dalj časa pogovarjala in da v primeru dvoma v njeno poslovno sposobnost v sklenitev pogodbe ne bi privolila. Njeno izpoved je ocenilo za neodločilno, ker nima strokovnega znanja za ocenjevanje kognitivnih sposobnosti. Pritožbeno sodišče takšni presoji pritrjuje, saj je izvedenec pojasnil, da oseba, ki nima potrebnega znanja in ne zna postavljati ustreznih vprašanj, pogosto ne prepozna znakov demence. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na pričino dolgoletno notarsko prakso, saj so za prepoznavanje demence potrebna znanja psihiatrične in nevrološke stroke, ki jih samo z delom s strankami ni mogoče pridobiti.

18. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na rezultate testov KPSS in iz njih izvirajoči izračun najbolj verjetnega rezultata, ki bi ga pokojna dosegla na dan sklenitve pogodbe. Tudi če pritožbeno sodišče sledi pritožnici, da bi bil ta rezultat okoli 10 od 30 točk, ne more spregledati pojasnila izvedenca, da tudi ta rezultat kaže na hudo (in ne samo blago ali zmerno) demenco in da že rezultat pod 20 točk stranki onemogoča razumevanje vseh posledic pravnega posla. Res je, da je izvedenec dopustil možnost svetlih trenutkov, vendar je hkrati pojasnil, da bi lahko pokojna v takšnem trenutku koga prepoznala ali se česa spomnila, nikakor pa ne bi mogla razumeti vsebine kompleksnega pravnega posla.

19. Pritožnica pravilno navaja izvedenčevo pojasnilo, da je za prepoznavanje demence zelo pomembnem neposredni pogovor med zdravnikom in bolnikom, vendar odsotnost takšnega pogovora med njim in pok. L. M. ne vzbuja dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja. Izvedenec je imel namreč na voljo obsežno medicinsko dokumentacijo, na podlagi katere je lahko podal strokovno utemeljeno mnenje, čeprav s pokojno ni govoril. Ker se pritožnica s to dokumentacijo in nanjo oprtim izvedenskim mnenjem vsebinsko ne sooči, pritožbeno sodišče le na kratko povzema glavne poudarke: - 23. 3. 2010 je pokojna opravila CT glave, izvidi so kazali na razvoj demence; - 5. 9. 2011 je osebna zdravnica pokojno želela napotiti v ambulanto za kognitivne motnje, ob tem pa zapisala, da težko sama ureja stvari in ne razume navodil; - 18. 6. 2012 je zdravnico poklicala druga tožnica in ji povedala, da je zapustnica pozabljiva, vendar sama zanjo ne more poskrbeti; - 18. 7. 2012 je osebna zdravnica pokojno ponovno napotila v ambulanto za kognitivne motnje, pod diagnozo pa zapisala „kognitivni upad in demenca?“; - aprila 2013 je osebna zdravnica stopila v stik s patronažno sestro, da je pokojno obiskovala na domu, ker je menila, da ni več sposobna za samostojno življenje; - 5. 7. 2013 je bila sklenjena sporna pogodba; - 6. 2. 2014 je bila pokojna pregledana v ambulanti za kognitivne motnje, pri čemer je bila pozabljiva, neorientirana, slabo pogovorljiva, pogosto je odgovarjala mimo vprašanj, na KPSS je dosegla 6 od 30 točk, kar predstavlja hudo obliko demence; postavljena je bila diagnoza napredovana demenca; - od 3. 9. do 29. 10. 2014 je bila pokojna hospitalizirana v U. Ljubljana z diagnozo demenca pri Alzheimerjevi bolezni, na KPSS je dosegla 4 od 30 točk; - leta 2014 je L. M. umrla.

20. Vse navedene okoliščine (skupaj s pojasnilom izvedenca, da se demenca v tako težko obliko, kot je bila pri pokojni, ugotovljena ob pregledu v februarju 2014, razvija več let) ne puščajo dvoma za zaključek, da zapustnica ob sklenitvi pogodbe ni bila sposobna razumeti vsebine pogodbe o dosmrtnem preživljanju in ni znala presoditi, kakšen pomen in posledice ima njena sklenitev.

21. S povedanim je že odgovorjeno na očitek o prenizko postavljenem dokaznem standardu. Dokazni standard prepričanja je v konkretnem primeru dosežen, saj je po izvedenem dokaznem postopku izključen vsak razumen dvom v ugotovitev, da zapustnica ob sklenitvi pogodbe ni bila razsodna.

22. Če pogodbenik nima sposobnosti razsojanja,4 da bi lahko oblikoval veljavno poslovno voljo, ne more priti do soglasja volj za sklenitev pogodbe (15. člen OZ), kar ima za posledico neobstoj oziroma ničnost sklenjene pogodbe.5 Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Utemeljen je tudi zahtevek po izbrisni tožbi, saj je vknjižba lastninske pravice na podlagi ničnega pravnega posla neveljavna (243. člen ZZK-1).

O obsegu zapuščine

23. Odločitev, da v zapuščino L. M. sodijo tudi traktor in priključki, temelji na ugotovitvi, da so bili ob smrti last pokojne in ne last J. U., ki je kot lastnik vpisan v prometnem dovoljenju.

24. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je prometno dovoljenje javna listina in kot tako izkazuje lastništvo osebe, ki je v njem navedena kot lastnik, vendar hkrati opozarja, da ta domneva ni absolutna, temveč jo je mogoče izpodbiti.6

25. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: - traktor je bil kupljen s sredstvi pokojne; - njen takratni partner ga je brez soglasja pokojne kupil in registriral na svoje ime; - pokojna je zaradi spora s partnerjem traktor dala v hrambo prvi toženki oziroma ga deponirala na njeni domačiji; - zapustnica traktorja J. U. ni izročila v last; - leta 2013 je J. U. traktor registriral na svoje ime, kar je po 10 letih mogoče storiti tudi brez dokazila o lastništvu.

26. Pritožnica v pritožbi vztraja, da tožniki niso izkazali, da je bil traktor kupljen s sredstvi zapustnice. Navedeno ne drži, saj so to dejstvo potrdile prva, druga in sedma tožnica ter priča M. R., pa tudi priča J. U. je priznal, da je traktor njegovemu očetu izročila pok. L. M., pri čemer je bil razlog med drugimi ta, da prepreči njegovo prodajo s strani partnerja, na katerega je bil narejen račun.

27. Pritožnica v pritožbi ne zanika, da je bila podlaga izročitve traktorja njeni družini hramba in ne prenos lastninske pravice. S to ugotovitvijo pa sta izključena tako pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice s strani J. U. kot tudi njeno priposestvovanje, na katerega se prva toženka prvič, torej prepozno sklicuje v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP). Za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom se namreč zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico (40. člen SPZ), medtem ko lahko lastninsko pravico priposestvuje le dobroverni lastniški posestnik (43. člen SPZ). To pa J. U. na podlagi izročitve traktorja v hrambo ni mogel biti ne glede na to, da je traktor kasneje uspel registrirati na svoje ime.

28. Razlogi sodišča prve stopnje tako več kot zadostujejo za ugotovitev, da lastnik traktorja s priključki ni bil J. U., ki je naveden v prometnem dovoljenju, temveč pokojna. Odločitev, da v njeno zapuščino sodijo tudi navedene premičnine, je zato pravilna.

O odločitvi in stroških pritožbenega postopka

29. Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

30. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Primerjaj odločbe VSRS, št. II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018, II Ips 171/2017 z dne 13. 7. 2017 in II 138/2018 z dne 4. 10. 2018. 2 Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 463. Tako tudi sodna praksa: sodba VSL, št. I Cp 842/2018 z dne 29. 8. 2018 in II Cp 2731/2016 z dne 15. 2. 2017. 3 Primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 328. 4 Ker je bila pokojna nesposobna in ne le zmanjšano sposobna za razsojanje, je nepomembno pritožbeno opozorilo, da je posledica zmanjšane sposobnosti razsojanja izpodbojnost in ne ničnost pogodbe. 5 Primerjaj odločbe VS RS, št. II Ips 476/1997 z dne 7. 10. 1998, II Ips 450/2005 z dne 23. 2. 2006, II Ips 297/2009 z dne 13. 12. 2012, II Ips 193/2016 z dne 17. 5. 2018, II Ips 176/2018 z dne 6. 12. 2018 in VSL, št. I Cp 664/2018 z dne 12. 9. 2018. 6 Primerjaj odločbe VS RS, št. II Ips 803/2007 z dne 25. 2. 2010 in VSL, št. I Cp 3467/2009 z dne 11. 11. 2009, I Cp 4182/2011 z dne 13. 6. 2012, II Cp 63/2012 z dne 22. 8. 2012 in I Cp 2058/2014 z dne 17. 9. 2014.