Jedro

Zastaranje pretrgajo vsa zakonita dejanja prekrškovnih organov in sodišč, ki so usmerjena v to, da se storilcu oziroma drugim subjektom pravnomočno izreče sankcija za prekršek. Poudarek je na tem, da mora dejanje meriti na pregon, kar pomeni, da zastaranja ne morejo pretrgati procesna dejanja, ki so namenjena formalnim odločitvam v postopku in niso neposredno usmerjena h končnemu cilju izreka sankcije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo v višini 135,00 EUR. K plačilu sodne takse bo storilca pozval prekrškovni organ.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno ter storilcu v plačilo naložilo sodno takso v skladu s tarifno številko 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah v višini 140,00 EUR.

2. Zoper tako odločitev se pritožuje storilec ter pri tem uveljavlja pritožbeni razlog po 2. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter zatrjuje, da je pregon za prekršek zastaral. Pri tem poudarja, da je prekršek, ki se mu očita, bil storjen 22. 2. 2019, prvo dejanje sodišča po pravočasno vloženi zahtevi za sodno varstvo pa je bilo opravljeno šele dne 4. 3. 2021, ko je sodišče z dopisom od PP ... zahtevalo in dne 10. 3. 2021 prejelo kopijo potrdila o kalibraciji elektronskega indikatorja. Predlaga ugoditev pritožbi in ustavitev postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ storilcu izdal plačilni nalog, s katerim mu je poleg globe 900,00 EUR izrekel še stransko sankcijo 16 kazenskih točk, ker je dne 22. 2. 2019 ob 21:34 uri kot udeleženec v cestnem prometu vozil osebni avtomobil iz smeri P., pod vplivom alkohola, saj je imel ob upoštevanju tolerance 0,39 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

5. Prvi odstavek 42. člena ZP-1 določa, da postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti o dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje). Po šestem odstavku 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, vključno z dejanjem, opravljenim za potrebe vročitve obdolžilnega predloga. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje).

6. Zastaranje torej pretrgajo vsa zakonita dejanja prekrškovnih organov in sodišč, ki so usmerjena v to, da se storilcu oziroma drugim subjektom pravnomočno izreče sankcija za prekršek. Poudarek je na tem, da mora dejanje meriti na pregon, kar pomeni, da zastaranja ne morejo pretrgati procesna dejanja, ki so namenjena formalnim odločitvam v postopku in niso neposredno usmerjena h končnemu cilju izreka sankcije.1 Ob pregledu spisovnega gradiva v zvezi s temi navedbami je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prvo tako procesno dejanje opravilo dne 2. 2. 2021, ko je zaslišalo policista A. A. in policistko B. B., in ne šele dne 4. 3. 2021, kot neskladno s spisovnimi podatki in zato neutemeljeno zatrjuje pritožba. Ker je bilo zastaranje pretrgano dne 2. 2. 2021, do izdaje izpodbijane sodbe (7. 4. 2022) pregon ni mogel relativno zastarati, prav tako pa ob dejstvu, da je bila pritožba zoper sodbo sodišču druge stopnje predložena dne 10. 6. 2022, pregon za prekršek ni mogel absolutno zastarati. Pritožbeni ugovor zastaranja je zato neutemeljen.

7. Poleg tega je potrebno pri presoji vprašanja zastaranja pregona za prekršek upoštevati tudi določbe Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ. Ta zakon je v določbi prvega odstavka 3. člena določil, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom ne tečejo. V drugem odstavku pa je določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Zakon je stopil v veljavo dne 29. 3. 2020, začasni ukrepi med drugim v zvezi s sodnimi zadevami so veljali do dne 31. 5. 2020, ko so prenehali na podlagi Sklepa Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), ki je začel veljati dne 1. 6. 2020. Zastaralni rok zato v času trajanja začasnih ukrepov, na podlagi ZZUSUDJZ v obdobju 64 dni, od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 ni tekel. 8. Glede na navedeno, ko so pritožbene navedbe neupoštevne in neutemeljene, prav tako pa ni podana nobena izmed kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1, je pritožbeno sodišče pritožbo storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso po tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 135,00 EUR. K plačilu sodne takse bo storilca pozval prekrškovni organ v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 74/2015 z dne 15. 11. 2016, ki se pri tem sklicuje na: Jenull, H.: Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 175-178.