Jedro

Za obstoj konflikta interesov zadošča že možnost, da takšno nasprotje obstaja in ne da je do tega nasprotja interesov tudi dejansko prišlo. V primeru nasprotja interesov se namreč mora oseba izločiti iz obravnave in za ta čas zapustiti prostor, kjer poteka seja.

Tožnik nima lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke, ker njegovo ravnanje vzbuja dvom o njegovi zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Svet Banke Slovenije je z izpodbijano odločbo tožniku prepovedal opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke na podlagi 1. točke prvega odstavka 273. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2), ker ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta banke iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2, ker kot član nadzornega sveta nima lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke ter njegovo ravnanje zbuja dvom o njegovi zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov, saj ni ravnal v skladu z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotja interesov, ker se, ko je to bilo potrebno, ni ustrezno opredelil do nastanka okoliščin nasprotja interesov, do katerega je prišlo na 5. redni seji nadzornega sveta banke dne 13. 12. 2016 pri obravnavi A. z.o.o. in družbe B.d.o.o., v katerih je direktor (1. točka izreka). Prav tako je bilo odločeno, da se v skladu z 277. členom ZBan-2 informacija o izrečenem ukrepu v obsegu iz drugega odstavka istega člena objavi na spletni strani banke, pri čemer se identiteta člana nadzornega sveta banke ter podatki o banki ne objavijo (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bil tožnik dne 21. 3. 2016 imenovan za člana nadzornega sveta banke C. ter da je od 5. 5. 2005 direktor A. z.o.o. in od 24. 12. 2005 direktor družbe B. d.o.o.. Na 5. redni seji nadzornega sveta DBS dne 13. 12. 2016 je bilo pod 5. točko dnevnega reda obravnavano poročilo "Seznanitev z aktivnostmi banke v zvezi z izbranimi prezadolženimi perspektivnimi podjetji, katerih izpostavljenost banke presega 500.000,00 EUR". V okviru poročila sta bili posebej obravnavni A. z.o.o. in B. d.o.o., katerih direktor je tožnik. Pri tem pa se tožnik pri glasovanju o sprejetem sklepu ni izločil iz glasovanja in tudi ni zapustil prostora v času trajanja razprave in glasovanja. S tem je kršil pravila in postopke v zvezi z nasprotjem interesom iz 60. člena Sklepa o ureditvi notranjega upravljanja, upravljalnem organu in procesu ocenjevanja ustreznega notranjega kapitala za banke in hranilnice (v nadaljevanju Sklep o notranjem upravljanju), Politiko zagotavljanja integritete v C. d.d. in Poslovnik o delu nadzornega sveta C. d.d. (v nadaljevanju Poslovnik).

3. V zvezi z navedenimi kršitvami je tožena stranka v odločbi zavrnila tožnikove ugovore podane na odločbo o začetku postopka. Član nadzornega sveta se mora zavedati nasprotja interesov in se izločiti iz glasovanja ter zapustiti prostor v času glasovanja. S tem, ko tožnik tega ni prepoznal, po oceni Banke Slovenije nima lastnosti, ki naj bi jo imel član nadzornega sveta banke in s svojim ravnanjem zbuja dvom o zagotavljanju varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov. Že navedeno ravnanje je zadosten razlog za prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta. Tudi njegova navedba o nenamerni pozabljivosti pri izločitvi iz glasovanja postavlja pod dvom njegovo profesionalno skrbnost in delovanje v skladu z najvišjimi etičnimi standardi, kot to zahteva 2. točka prvega odstavka 53. člena ZBan-2. Tožnik je bil namreč istega dne na 3. redni seji revizijske komisije, ki je potekala pred 5. sejo nadzornega sveta, s strani članice komisije D.D. ter s strani pooblaščene osebe Banke Slovenije izrecno opozorjen na ravnanje v primeru nasprotja interesov pri obravnavi poročila na 5. seji nadzornega sveta. Pri tem ga je imenovana pozvala, da se opredeli glede svoje neodvisnosti, pri čemer je bil tožnikov odgovor, da zagotavlja, da se zna opredeliti in zna biti neodvisen. Zaradi navedenega Banka Slovenije ne sledi tožnikovi izjavi, da je bilo njegovo delovanje nenamerno oziroma da ni bil pozoren in je pozabil na izločitev pri glasovanju. Prav tako tožnik kot predsednik revizijske komisije o tem ni poročal nadzornemu svetu, kar pa je bil dolžan storiti v skladu s Poslovnikom o delu nadzornega sveta.

4. Tožena stranka kot neutemeljen zavrača tudi odgovor tožnika, da v razpravi o sporni točki ni sodeloval, saj je nesporno, da je glasoval pri navedeni točki in s tem kršil 60. člen Sklepa o notranjem upravljanju kot tudi šesti odstavek 12. poglavja EBA smernic. S svojo prisotnostjo je namreč lahko posredno vplival na ostale člane nadzornega sveta ter nato sodeloval pri glasovanju o sklepu. Brezpredmeten je tudi ugovor, da njegovo ravnanje ni povzročilo negativnih posledic, ker je bil sprejeti sklep ugotovitvene narave. ZBan-2 namreč v 53. členu ne določa dodatnih zahtev glede pričakovanega ravnanja člana nadzornega sveta in teže nastalih posledic, zato je za take primer dovolj, da je ravnanje člana takšno, da je moč sklepati, da nima več lastnostni za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta. Neutemeljen je tudi ugovor, da sporno ravnanje ni zadosten razlog za izrečeni ukrep. Ravnanje tožnika je bilo neustrezno tudi zato, ker za čas glasovanja ni zapustil prostora, kjer je potekala seja nadzornega sveta, kot to zahteva 2. točka prvega odstavka 60. člena Sklepa o notranjem upravljanju in Poslovnik o delu nadzornega sveta v 12. in 25. členu. Takšno ravnanje tožnika pa izhaja tudi iz zapisnikov drugih sej, ko se je sicer izločil iz glasovanja, vendar pa ni zapustil prostora za čas glasovanja. Brezpredmetna je tudi navedba, da gre zgolj za kršitev procesne narave, saj ZBan-2 in Sklep o notranjem upravljanju ne ločita med procesnimi ali vsebinskimi kršitvami pri ravnanju v primeru obstoja nasprotja interesov.

5. Ker izjave tožnika in dokazi, ki jih je v postopku predložil, ne spreminjajo ugotovitev tožene stranke, ta ugotavlja, da tudi vsebina odgovorov tožnika, da ni bil pozoren in da je nenamerno in po nerodnosti pozabil zahtevati svojo izločitev, kaže na to, da kljub večkratnim opozorilom na ustrezno ravnanje, opozoril ne upošteva, ter da teže očitane kršitve ne prepozna in tudi kasneje, ko mu je predstavljena, njen pomen zmanjšuje. Tako ravnanje v delu prepoznavanja nasprotja interesov ne more biti lastnost odgovorne profesionalne osebe v kateremkoli poklicu, kaj šele pri opravljanju funkcije člana nadzornega sveta banke.

6. Tožnik v tožbi ugovarja, da konkretna dejstva ne ustrezajo materialno pravni podlagi določeni v 2. točki prvega odstavka 53. člena ZBan-2 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 273. člena istega zakona, kar pomeni, da odločba temelji na zmotni uporabi materialnega prava, pri čemer je tudi dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Prvenstveno tožnik opozarja, da je bila 5. točka ter posledično tudi sklep izključno seznanitvene narave. V spornem sklepu nadzorni svet ni o ničemer presojal in o ničemer odločal, kar pomeni, da član nadzornega sveta na odločitev ni mogel vplivati, saj te sploh ni bilo. Nadzorni svet C. se je zgolj seznanil z aktivnostmi banke v zvezi z določenimi podjetji in o tej seznanitvi sprejel ugotovitveni sklep, zato se sprašuje, kako naj bi s svojim ravnanjem vplival na seznanitev preostalih članov nadzornega sveta s poročilom oziroma aktivnostmi C. v zvezi z izbranimi podjetji. Sicer pa se o sporni točki dnevnega reda sploh ne bi smelo glasovati oziroma glasovanje ni imelo nikakršnega pomena, ker je šlo za seznanitev in sklep ni imel korporativnih učinkov. Konflikt interesov tako sploh ni mogel nastati, zato se tudi tožnik teoretično ne bi mogel znajti v konfliktu dveh različnih funkcij, ki jih opravlja. Sicer pa se je vsakič doslej, ko je nastal potencialni konflikt interesov, dosledno izločil, kar izhaja iz zapisnikov sej nadzornega sveta. Pri konkretni seznanitvi z aktivnostmi banke pa ni moglo priti in tudi ni prišlo do nikakršnega konflikta interesov, ki bi terjal tožnikovo izločitev. Ne glede na to pa je že tekom postopka pojasnil, da je nenamerno pozabil zahtevati svojo izločitev, čeprav dolžnost skrbnega ravnanja in izogibanja konfliktov interesov izločitve niti ne bi terjala. Kolikor pa bi tudi sodišče zavzelo stališče, da bi se tožnik moral izločiti iz glasovanja, pa je bila neizločitev zgolj enkraten in nenameren dogodek, ki nikakor ne kaže neprimernosti tožnika za opravljanje funkcije člana nadzornega sveta C. Tožnik je že tretji mandat član nadzornega sveta C. in ima tudi certifikat Združenje nadzornikov Slovenije. Ves čas opravljanja svoje funkcije ni imel težav s konfliktom interesov in se je vsakič dosledno izločil iz glasovanja. Glede na navedeno očitana kršitev ne dosega standarda, ki ga za prepoved opravljanja funkcije uokvirja ZBan-2, saj kršitev tudi ni imela nikakršnih eksternih učinkov. Tudi če bi torej šlo za kršitev, takšna kršitev ne bi pomenila, da tožnik nima ugleda in lastnosti, ki se zahtevajo za člana nadzornega sveta banke. Sankcija prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta C. je zato pretirana in nesorazmerna z očitano kršitvijo. ZBan-2 v 53. členu res ne določa negativnih učinkov, saj postavlja splošen standard ravnanja oseb, vendar v konkretnem primeru negativne posledice niso nastale in tudi ni šlo za konflikt interesov, kar pomeni, da premisa iz 2. točke prvega odstavka 53. člena ZBan-2, da nima zahtevanega ugleda in lastnosti, ni izpolnjena. Izrečene sankcije pa tudi ne opravičuje sklicevanje tožene stranke na druge pravne akte, kot npr. Poslovnik. Navedeni pravni akti so relevantni lahko zgolj posredno, kot indic resnosti kršitve, sicer pa njihova kršitev sama po sebi ne more utemeljevati sankcije prepovedi opravljanja funkcije. Razen tega Poslovnik vsaj implicitno predvideva kot znak kršitvenega ravnanja potencialno pridobitev premoženjske koristi, do česar pa v obravnavanem primeru niti potencialno ne bi moglo priti. Pri sprejetju spornega sklepa tudi ni bila kršena Politika zagotavljanja integritete, ki opredeljuje situacijo nasprotja interesov. Tudi ni bil kršen Sklep o notranjem upravljanju, ki določa, da mora član za čas glasovanja začasno zapustiti prostor, kjer poteka seja, saj do konflikta interesov, ki bi terjal izločitev, sploh ni prišlo, razen tega pa gre le za enkratno, nenamerno kršitev. Dejstvo, da tožnik ni zapustil prostora, ne more šteti za posebno, ločeno kršitev. Sicer pa po dosedanji praksi dela nadzornega sveta C. noben član nadzornega sveta ni zapustil prostora, v katerem je potekala seja, čeprav se je iz samega glasovanja izločil. V takšnem primeru se je le vzdržal razprave in glasovanja. Z navedeno kršitvijo, na katero je oprla svojo odločbo, je tožena stranka tudi bistveno kršila določbe postopka, saj se podlaga razteza onkraj okvira, kot je določen v odločbi o začetku postopka, tožniku pa ni bila dana možnost, da se do očitanih kršitev v tej smeri izreče. Gre za kršitev pravice do izjave po 322. členu ZBan-2, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tožnik nadalje pojasnjuje, da ima C. sprejeto politiko ocenjevanja primernosti članov upravljalnega organa in nosilcev ključnih funkcij (v nadaljevanju Politika o ocenjevanju). Ta določa, kdaj se član upravljalnega organa ne šteje za uglednega, pri čemer se upoštevajo skupni učinki več manjših dogodkov, ki vsak zase sicer ne vpliva na ugled člana, vendar lahko imajo kot celota za njegov ugled resne posledice. Dvom mora torej biti resen, upošteva pa se skupek oziroma celota dejavnikov. V okviru navede Politike o ocenjevanju pa na strani tožnika ne obstaja prav noben dejavnik, ki bi kakorkoli utemeljeval dvom o tožnikovem ugledu. Glede očitka, da nadzornega sveta ni seznanil o zahtevi članice revizijske komisije in z opozorilom pooblaščene osebe tožene stranke glede nasprotja interesov, tožnik ugovarja, da gre za očitek, ki ga tožena stranka v odločbi o začetku postopka ni omenila, zato se o tem ni mogel opredeliti. Prav tako opozarja, da ga predsednik nadzornega sveta C. ni opozoril na izločitev, čeprav bi ga moral. Gre torej za dogodek, kateremu je prispeval tudi predsednik nadzornega sveta. Sklicuje se tudi na sodno prakso in sicer na zadevo I U 1559/2016. Tožnik tudi ugovarja absolutno bistveni kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ker izrek odločbe nasprotuje razlogom. V izreku se tožniku očita, da se ni opredelil do nastanka okoliščin nasprotja interesov, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da naj bi kršitev storil zato, ker se ni izločil iz glasovanja ter ni zapustil prostora. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo izpostavlja napačno navedbo naziva tožene stranke, zato predlaga, da sodišče od tožnika zahteva odpravo napačnih navedb. V zvezi s tožbenimi ugovori pa odgovarja, da so pravila glede ravnanja članov nadzornega sveta namenjena vsem ravnanjem, ne glede na točko, ki se obravnava na seji. Iz Sklepov o ureditvi notranjega upravljanja, Smernic organa EBA o notranjem upravljanju, Politike zagotavljanja integritete C. ter Poslovnika C. nedvomno izhaja, da pravila o obstoju suma nasprotja interesov veljajo za vsako glasovanje člana nadzornega sveta, ne glede na to ali gre za seznanitveno, ugotovitveno, oblikovalno ali kakršnokoli drugo obliko glasovanja. Od nadzornega sveta se pričakuje aktivni pristop pri izvajanju funkcije, ki jim jo nalaga zakon, zato se tudi pri seznanitvi z gradivom pričakuje strokovna razprava. V obravnavnem primeru je šlo za seznanitev z aktivnostmi banke v zvezi z izbranimi prezadolženimi podjetji, med drugim tudi podjetji, kjer je tožnik direktor. Ni stvar tožeče stranke, da bo v lastni zadevi sama presojala pomen in namen posamezne točke dnevnega reda in se po lastni presoji sama odločala o tem ali sum nasprotja interesov obstaja ali ne, in ali bo o tem obvestila nadzorni svet ali ne. Od vsakega člana nadzornega sveta se zahteva transparentno ravnanje. Ukrepi za preprečevanje konflikta interesov so preventivne narave, saj so namenjeni vnaprejšnjemu preprečevanju situacij, v katerih bi nastal konflikt interesov. To, da direktor družbe, ki je imela težave s poplačevanjem obveznosti do banke, hkrati pa je član nadzornega sveta te banke, sodeluje pri točki, kjer nadzorni svet obravnava poročilo o poplačevanju teh obveznosti, predstavlja sum konflikta interesov. Interesi direktorja take družbe so različni od interesov banke. Sicer pa je tožnik že v postopku sam navedel, da pri sprejemanju sklepov ni bil pozoren in je nenamerno in po nerodnosti pozabil zahtevati svojo izločitev. Že iz tega izhaja, da se sam zaveda svojih dolžnosti. Sicer pa sama odločitev o prepovedi opravljanja funkcije ne temelji neposredno na ugotovljeni kršitvi, temveč na oceni, da tožnik nima lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke ter njegovo ravnanje vzbuja dvom o njegovi zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov. Za izrek sankcije zadošča tudi le obstoj dvoma v to ali je tožnik zmožen zagotoviti varen in skrben nadzor nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo. Tožena stranka pa ni ugotovila le obstoja navedenega dvoma, temveč je oceno, da nima ustreznih lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke, sprejela tudi na podlagi vsebine odgovora tožnika, ki ga je podal v postopku. V zvezi s kršitvami postopka tožena stranka odgovarja, da ne gre za razširitev razlogov za izrek sankcije, do katerih se tožeča stranka ne bi imela možnosti opredeliti. Razlogi so navedeni v odločbi o začetku postopka in ki jih tožeča stranka ni izpodbila in so kot taki obrazloženi tudi v odločbi o prepovedi. V odločbi pa se je tožena stranka opredelila tudi do dokumentov, ki jih je posredovala tožeča stranka in to v smislu, da tudi ta dokaz potrjuje siceršnjo ugotovitev Banke Slovenije. Glede bistvene kršitve postopka pa tožena stranka odgovarja, da besedna zveza opredeliti se zajema tako aktivna kot tudi pasivna dejanja, storitve in opustitve ter vsa konkludentna ravnanja določene osebe, iz katerih je moč sklepati na njen odnos do določenega vprašanja. V konkretnem primeru pa bi morala tožeča stranka o sleherni okoliščini, ki bi lahko predstavljala sum nasprotja interesov, nemudoma obvestiti nadzorni svet ter se vzdržati glasovanja. Glede očitkov, da je izrečena sankcija pretežka, tožena stranka odgovarja, da je bila tožeča stranka pred sejo nadzornega sveta opozorjena na ravnanje v primeru nasprotja interesov, da so izgovori v smislu nenamernosti na meji sprenevedanja in jih Banka Slovenije kot organ, ki je v končni fazi odgovoren za pravilno in etično delovanje članov nadzornih svetov bank, ne more sprejeti, prav tako bi morali biti člani organov s svojim etičnim delovanjem vzgled ostalim zaposlenim v banki. Izrečena sankcija je tako v skladu z zakonskim razlogom za izrek prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po določbi 273. člena ZBan-2 Banka Slovenije članu nadzornega sveta z odločbo prepove opravljanje funkcije, če med drugim član ob imenovanju ali po nastopu funkcije ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje iz prvega odstavka 53. člena tega zakona (1. točka prvega odstavka). V skladu s prvim odstavkom 53. člena je za člana nadzornega sveta lahko imenovana oseba, ki med drugim izpolnjuje tudi pogoj iz 2. točke, ki določa, da ima ugled in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke ter njeno ravnanje ne vzbuja dvoma o njeni zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo z najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov. V skladu z določbo 55. člena ZBan-2 mora član nadzornega sveta banke ves čas opravljanja funkcije izpolnjevati pogoje za imenovanje iz 53. člena tega zakona ter: 1. ravnati v skladu s profesionalno skrbnostjo in zlasti zagotoviti, da nadzorni svet deluje v skladu s 137. členom tega zakona; 2. ravnati odkrito, pošteno in neodvisno, da lahko učinkovito spremlja in nadzira odločitve uprave in višjega vodstva v zvezi z vodenjem banke; 3. ravnati v skladu z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotja interesov; 4. opravljanju funkcije člana nadzornega sveta banke nameniti dovolj časa, da lahko to funkcijo učinkovito opravlja z upoštevanjem zahtev iz 36. člena tega zakona. Po določbi drugega odstavka tega člena člani nadzornega sveta banke solidarno odgovarjajo banki za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, razen če dokažejo, da so se pri izpolnjevanju svojih dolžnosti izogibali nasprotju interesov ter ravnali v skladu s predpisi in profesionalno skrbnostjo glede izvajanja nadzora nad vodenjem poslov banke.

10. Tožniku tožena stranka kot nadzorni organ očita, da na 5. redni seji nadzornega sveta C. dne 13. 12. 2016 pri obravnavi A. z.o.o. in B. d.o.o., v katerih je direktor, ni ravnal v skladu z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotja interesov.

11. ZBan-2 v svoji ureditvi sledi načelom varnega, skrbnega, preglednega poslovanja bank, ki morajo z ustreznimi ukrepi učinkovito upravljati tveganja, ki so jim ali bi jim lahko bile izpostavljene pri svojem poslovanju, kakor tudi zagotavljati skrbni in učinkoviti nadzor nad poslovanjem za dosego navedenih ciljev. Upravljalni organ v banki v nadzorni funkciji je nadzorni svet, katerega naloga je spremljanje in nadzor nad sprejemanjem odločitev uprave banke. V skladu z določbo 137. člena ZBan-2 mora nadzorni svet v okviru izvajanja funkcije nadzora nad delovanjem uprave ter pri sprejemanju politik in odločitev v pristojnosti nadzornega sveta zlasti nadzorovati izvajanje strateških ciljev banke, določati, sprejemati in redno pregledovati strategije prevzemanja in upravljanja tveganj ter prispevati k vzpostavitvi in uresničevanju stabilne ureditve notranjega upravljanja banke iz 128. člena tega zakona ter pri tem upoštevati politike in ukrepe za preprečevanje nastanka nasprotja interesov. Po navedeni določbi nadzorni svet z izvajanjem nadzora nad delovanjem uprave ter izvajanjem svojih pristojnosti skupaj z upravo banke prevzema splošno odgovornost za učinkovito in skrbno upravljanje banke. Temu ustrezno ZBan-2 določa tudi pogoje za imenovanje člana nadzornega sveta banke: da ima znanje in izkušnje za nadzor vodenja poslov banke, da ima ugled in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke, da njegovo ravnanje ne vzbuja dvoma o njegovi zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov. Od člana nadzornega organa se tako terja, da ravna odkrito, pošteno in neodvisno, tako da lahko, kjer je potrebno, učinkovito oceni in presoja odločitve ter učinkovito nadzoruje in spremlja sprejemanje odločitev v zvezi z upravljanjem.

12. Ena izmed zahtev do člana nadzornega sveta je preprečevanje nasprotja interesov. V skladu s Sklepom o notranjem upravljanju je nasprotje interesov na ravni člana upravljalnega organa položaj, v katerem zasebni interes člana oziroma članice upravljalnega organa vpliva ali bi lahko vplival na nepristransko in objektivno izvajanje nalog oziroma odločanje tega člana v razmerju do interesov banke. V zadevi ni sporno, da je tožnik direktor A. z.o.o. in B. d.o.o., da se je na 5. seji nadzornega sveta pod 5. točko obravnavalo "Poročilo o aktivnostih banke v zvezi z izbranimi prezadolženimi perspektivnimi podjetji, katerih izpostavljenost banke presega 500.000,00 EUR", da sta bili v okviru poročila obravnavani obe navedeni družbi, da se tožnik pri glasovanju o tem ni izločil. 13. Obveznost preprečevanja konfliktov interesov je za delovanje člana nadzornega sveta bistvenega pomena, saj jo zakon izrecno izpostavlja ob zahtevi po profesionalni skrbnosti in delovanju z najvišjimi etičnimi standardi. Gre torej za ravnanje v delovanju članu nadzornega sveta, ki odločilno vpliva na presojo ali ima član nadzornega sveta ugled in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke. Navedeno ravnanje se na ravni banke presoja z vidika ogroženosti (dejanske ali potencialne) interesov banke zaradi interesa (dejanskega ali potencialnega) člana upravljalnega organa, kar vpliva ali bi lahko vplivalo na nepristransko in objektivno izvajanje nalog tega člana v razmerju do interesov banke. Za ugotovitev obstoja nasprotja interesov tako zadošča že možnost, da takšne okoliščine lahko obstajajo in se ne zahteva, da je do vpliva na izvajanje nalog tudi prišlo, niti da je zaradi tega nastala škoda.

14. Glede na obrazloženo pravno podlago ter načela in cilje, ki se zasledujejo na področju bančništva, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da se s spornim sklepom ni odločalo o ničemer (da je izključno seznanitvene narave), da niso nastale negativne posledice, zato gre za pretiran in nesorazmeren ukrep. Kot je že bilo pojasnjeno, nadzorni svet nadzira delovanje uprave ter skupaj z upravo banke prevzema splošno odgovornost za učinkovito in skrbno upravljanje banke. Zaradi navedenega se od nadzornega sveta utemeljeno pričakuje ne da se samo seznani s poročili uprave, temveč da v zvezi s tem tudi sprejema ustrezne ukrepe, daje navodila upravi in podobno. Takšno ravnanje se še zlasti pričakuje ob obravnavi poročila uprave o izpostavljenosti banke zaradi prezadolženih podjetij, na kar se je nanašala sporna točka dnevnega reda. Zato dejstvo konflikta interesov ne more biti odvisno od vsebine sprejetega sklepa (seznanitvene narave ali konstitutivne narave), kot se zavzema tožnik v tožbi. Za obstoj konflikta interesov namreč zadošča že možnost, da takšno nasprotje obstaja in ne da je do tega nasprotja interesov tudi dejansko prišlo. V obravnavanem poročilu pa sta bili omenjeni tudi podjetji, v katerih je tožnik direktor, kar že samo po sebi zadošča za nastanek nasprotja interesov. Posledično je tudi nerelevanten tožbeni ugovor, da niso nastale negativne posledice, saj te niso pogoj za obstoj konflikta interesov. Vprašanje škode je namreč stvar drugih (odškodninskih) postopkov.

15. Tožnik svojo neizločitev opravičuje z nenamernostjo, da se je pozabil izločiti ter pojasnjuje, da se je vedno izločil, ko je to bilo potrebno, pri čemer posebej izpostavlja 10. sejo nadzornega sveta dne 23. 5. 2017, kjer je bila prav tako na dnevnem redu seznanitev z aktivnostmi banke zaradi izpostavljenosti določenih prezadolženih podjetij ter se je pri tem izločil. Istočasno pa v tožbi zatrjuje, da pri seznanitvi z aktivnostmi banke ni moglo priti in tudi ni prišlo do nikakršnega konflikta interesov, ki bi terjal njegovo izločitev, torej da takšna obveznost ni obstajala. S tem pa v bistvu zanika svoje navedbe, da se je nenamerno pozabil izločiti, saj očitno meni, da sploh ni šlo za situacijo, ki bi terjala njegovo izločitev. S takšnimi nasprotujočimi izjavami pa le dodatno izkazuje dvom o njegovi zmožnosti za zagotovitev profesionalne skrbnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke.

16. Glede očitka tožene stranke, da tožnik ob obravnavi sporne točke tudi ni zapustil prostora, kjer je potekala seja, sodišče odgovarja, da pri tem ne gre za novo samostojno kršitev, kot to zatrjuje tožnik v tožbi, ki ni bila predmet odločbe o začetku postopka za prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke z dne 18. 7. 2017. Navedena okoliščina zgolj predstavlja del dejanskega stanja, ki se nanaša na očitek, da ni upošteval dolžnega ravnanja glede preprečevanja nasprotja interesov. V takšnem primeru se namreč mora oseba izločiti iz obravnave in za ta čas zapustiti prostor, kjer poteka seja. Navedena dolžnost izhaja iz Sklepa o notranjem upravljanju in Poslovnika o delu nadzornega sveta C., prav tako pa je že po naravi stvari logično, da je institut izločitve (ta je namenjen zagotavljanju videza nepristranosti) zagotovljen le, kolikor je oseba odsotna tako pri obravnavi kot pri odločanju, saj lahko že prisotnost osebe vpliva na vsebino razprave in glasovanje. Ugotovitev, da tožnik tudi sicer, ko se je izločil zaradi nasprotja interesov, ni nikoli zapustil prostora, pa izhaja iz tožnikovih navedb in dokazov, ki jih je sam predložil k svoji izjavi v postopku. Pri tem tako ne gre za okoliščino, ki je tožena stranka ne bi smela upoštevati pri izdaji izpodbijane odločbe, saj se ta izda na podlagi ugotovitev, ki izhajajo tudi iz izjav in dokazov, ki jih predloži oseba v postopku preiskave. Ker torej ugotovitev, da tožnik tudi ni zapustil prostora, kjer je potekala seja, temelji na tožnikovi izjavi, je neutemeljen tožbeni ugovor, da mu je bila kršena pravica do izjave iz 322. člena ZBan-2, ter posledično da so bile kršene določbe postopka.

17. Neutemeljen je tudi očitek, da kršitev ne dosega standarda, ki ga za prepoved opravljanja funkcije uokvirja ZBan-2, zaradi česar je izrečeni ukrep pretiran in nesorazmeren. Pri tem se tožnik sklicuje na svoje dosedanje uspešno opravljanje funkcije člana nadzornega sveta ter da očitana kršitev ni imela nikakršnih negativnih učinkov. ZBan-2 niti podzakonski predpisi in pravilaC., na katere se sklicuje tožena stranka, ne določajo, da bi moralo imeti ravnanje, ki ne ustreza zahtevi iz 53. člena ZBan-2, škodljive posledice, niti ravnanj ne razlikuje glede na večjo ali manjšo težo oziroma pomen. V 2. točki prvega odstavka 53. člena ZBan-2 je, ob upoštevanju pomena storitev, ki jih opravlja banka, in s tem povezan nadzor nad upravljanjem s tveganji, predpisan standard, katerega mora izpolnjevati član nadzornega sveta, ki se nanaša na osebnostne lastnosti. Tako je član nadzornega sveta lahko le oseba, ki ima ugled in lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke ter njeno ravnanje ne vzbuja dvoma o njeni zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov. Za izrek prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta torej zadošča že dvom, da takšnih lastnosti nima. V konkretnem primeru pa je izkazano tožnikovo konkretno dejanje z njegovo neizločitvijo pri glasovanju pri 5. točki dnevnega reda 5. seje nadzornega sveta dne 13. 12. 2016, prav tako njegova druga ravnanja (zatrjevanje, da sploh ni šlo za situacijo nasprotja interesov hkrati pa sklicevanje na nenamerno ravnanje pri opustitvi izločitve, čeprav je bil na to pred sejo izrecno opozorjen, da pri izločitvi ni nikoli zapustil prostora, kjer je potekala seja, kar je tudi sicer bila praksa dela nadzornega sveta, da zaradi neizločitve ni nastala nobena škoda in da ta tudi potencialno ne bi mogla nastati, da ga predsednik nadzornega sveta ni opozoril na izločitev, s čimer je tudi on prispeval k dogodku) tudi po presoji sodišča potrjujejo oceno tožene stranke, da tožnik nima lastnosti za nadzor nad vodenjem poslov banke, ker njegovo ravnanje vzbuja dvom o njegovi zmožnosti za zagotovitev varnega in skrbnega nadzora nad vodenjem poslov banke v skladu s profesionalno skrbnostjo in najvišjimi etičnimi standardi ter preprečevanjem nasprotja interesov. Navedena ugotovitev pa po ZBan-2 že zadošča za prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta.

18. Po presoji sodišča je tudi neutemeljen tožbeni ugovor o absolutni bistveni kršitvi določb postopka zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo odločbe. Tožniku se očita, da ni ravnal v skladu z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotje interesov, ker se, ko je to bilo potrebno, ni ustrezno opredelil do nastanka okoliščin nasprotja interesov, do katerega je prišlo na 5. redni seji nadzornega sveta banke dne 13. 12. 2016 pri obravnavi A. z.o.o. in družbe B. d.o.o., v katerih je direktor. Razlogi v obrazložitvi temu ne nasprotujejo, saj se v obrazložitvi le konkretizira tožnikovo ravnanje v zvezi s tem in sicer neizločitev pri obravnavi 5. točke dnevnega reda na 5. seji nadzornega sveta dne 13. 12. 2016. Nerelevantno pa je tudi tožnikovo sklicevanje na sodno prakso v zadevi I U 1559/2016, saj gre za drugačno dejansko in pravno podlago.

19. Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, prav tako se sodišče v skladu s pooblastilom iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) strinja z razlogi, navedenimi v odločbi ter se nanje sklicuje, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.