Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da razlog izbire tožnika ni bil v njegovi tožbi na delitev skupnega premoženja, ki jo je vložil zoper hčer takratnega direktorja tožene stranke, ki mu je v imenu toženke podal odpoved, in da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornih razlogov. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 20. 8. 2015 nezakonita (I. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2012 in ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih bruto plač, zmanjšanih za tožeči stranki obračunana bruto nadomestila zaradi brezposelnosti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v času od 20. 10. 2015 do 19. 7. 2016 (ki so v obdobju od 20. 10. 2015 do 19. 1. 2016 znašala 751,31 EUR bruto mesečno, od 20. 1. 2016 do 19. 7. 2016 pa so znašala 563,48 EUR bruto mesečno), od bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za vsako neto mesečno plačo tečejo od dneva njene zapadlosti do plačila, ji vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ, ter jo prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje; zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo višjih vtoževanih mesečnih plač (za razliko med prisojenimi plačami in vtoževanimi plačami, ki niso zmanjšane za tožeči stranki obračuna bruto nadomestila zaradi brezposelnosti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje od 20. 10. 2015 do 19. 7. 2016) (II. točka izreka sodbe) ter - naložilo toženi stranki, da je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 670,62 EUR, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka se zoper navedeno sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče je v 3. točki obrazložitve z dokaznim sklepom zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z vpogledom v listine od B11 do B17, pri čemer se sklicuje na določbo 286. člena ZPP. Obrazložitev sodišča ni pravilna, saj je tožena stranka dokaze predlagala že na prvem naroku za glavno obravnavo. Skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Zato so vsi dokazni predlogi tožeče stranke z vpogledom v listine pravočasni.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku tako zaradi reorganizacije poslovanja delodajalca, kot tudi zaradi prenehanja potreb po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih razlogov (upad prometa). Ni pa razumljivo stališče sodišča v zvezi s prepovedjo diskriminacije in povračilnih ukrepov. Obrazložitev sodišča v tem delu ne sledi pravilom logičnega sklepanja. V dokazni oceni je sodišče neprepričljivo in protispisno, mestoma pa "prepričanja" sodišča sploh niso obrazložena, zato v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je očitno spregledalo, da sporna tožba zoper nekdanjo ženo niti njej niti toženi stranki pred ukinitvijo delovnega mesta in podajo odpovedi sploh ni mogla biti vročena.

Tožnik je v zvezi z domnevnim diskriminatornim postopanjem toženke zatrjeval le to, da naj bi bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi razveza s hčerko družbenika tožene stranke (kar je bilo po izpovedi tožnika več kot leto in pol dni pred odpovedjo, to je decembra 2013) in nato zoper nekdanjo ženo (hčerko družbenika) in njeno premoženje vložil tožbo na ugotovitev deležev na skupnem premoženju. Da je dejanski razlog razveza in vložena tožba, naj bi potrditvah tožnika dokazovalo to, da potreba po njegovem delu pri toženki ni prenehala. Tožena stranka lahko neobstoj diskriminacije dokazuje le s tem, da dokaže obstoj poslovnega razloga, to je reorganizacijo zaradi ekonomskih razlogov in pojasni in dokaže merila, po katerih se je odločila za odpoved ravno tožniku. Vse navedeno je toženka v postopku storila. Tožnik v svoji trditveni podlagi sploh ni pojasnil, kako in zakaj naj bil zaradi vložitve tožbe zoper nekdanjo ženo, s katero želi doseči delitev skupnega premoženja, neenako obravnavan, oziroma kako naj bi na odpoved vplivala tožba, s katero tožena stranka ni mogla biti seznanjena v času podaje odpovedi. Tožnik je zatrjeval le, da mu delodajalec ne bi smel odpovedati pogodbe, ker je vseskozi opravljal enako delo ter da je bil neenako obravnavan zato, ker je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav za to niso obstajali ekonomski razlogi. Sodišče sploh ni obrazložilo vzročne zveze med samo tožbo in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožba je vložena zoper tretjo osebo in ne zoper delodajalca ali njenega družbenika. Tudi družbenik sam je pojasnil, da se tožba njegovega premoženja ne tiče. Sodišče dalje navaja, da naj toženka ne bi prerekala navedb tožnika o tem, da je bila tabela (priloga B1) pripravljena izključno za namene tega postopka. Tako stališče sodišča je protispisno in vodi v absurdno razlago procesnih določb. Tožeča stranka je tista, ki ni substancirano prerekala trditev tožene stranke iz odgovora na tožbo, v zvezi z izbiro tožnika kot presežnega delavca, v kateri se je skliceval na ocenjevanje iz navedene tabele. Odpoved je podal delodajalec in ne hčerka družbenika. Delodajalec je dne 20. 7. 2015 sprejel sklep o ukinitvi delovnega mesta, potem ko sta bila tožnik in nekdanja žena že več kot leto dni razvezana. Sodišče ni pojasnilo dejstva, da je bila tožena stranka lahko seznanjena s tožbo šele po ukinitvi delovnega mesta dne 20. 7. 2015 in po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 8. 2015. Poziv na odgovor na tožbo je bil spisan šele 24. 9. 2015, tožena stranka pa pred tem smiselno s tožbo ni mogla biti seznanjena. Tudi sklep opr. št. I P 393/2015, s katerim pooblaščenec tožnika poskuša dokazati, da naj bi tožba vplivala na odločanje delodajalca pri podaji odpovedi, je bil spisan 10. 9. 2015. A.A. je več kot prepričljivo izpovedal in tudi obširno utemeljil, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni v povezavi z razvezo ali tožbo. Za tožbo tožena stranka iz objektivnih dejstev ob podaji odpovedi ni mogla vedeti. Glede razveze pa je prepričljivo in obširno izpovedal o obstoju težav ekonomske narave, ki še danes obstajajo. Sodišče je očitno že med dokaznim postopkom nepravilno pregledalo priloženo dokumentacijo, protispisnost med ugotovitvami sodišča in dokaznimi listinami pa se nadaljuje tudi v predmetni sodbi, ki temelji na protispisnih ugotovitvah, s čemer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi nasprotja o odločilnih dejstvih sodbe in tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, v odločilnih dejstvih pa sodbe zaradi pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. S takim pristopom in drugimi zgoraj opisanimi procesnimi kršitvami je sodišče grobo poseglo v ustavne pravice toženca, kot tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravico so sodnega varstva iz 23. člena URS, pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS. Iz ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic (člen 22. Ustave) izhajata tako zahteva po obrazloženosti sodnih odločb (tako prvostopenjskih kot instančnih) kot tudi prepoved sodniške samovolje. Šele iz obrazložitve je namreč marsikdaj razvidno, ali je sodišče zagotovilo pošteno sojenje. Sodiščem obveznost, da navede razloge za svojo odločitev, nalaga tudi 6. člen EKČP in jo v svojih odločitvah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Ustavno sodišče v ustavnosodni presoji poudarja tudi, da je obrazložitev sodne odločbe samostojna in avtohtona prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Njena izvirna vrednost je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev. V konkretnem primeru pa je zaradi neobrazloženosti in nejasnosti razlogov za sprejem izpodbijane odločitve in tavtološkega pristopa sodišča pri vodenju postopka, prišlo do posega pritožnika v ustavno zagotovljeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave RS ter tudi v pravico iz 6. člena EKČP. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba, ki se sklicuje zlasti na bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi na kršitev ustavnih pravic tožene stranke - pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS, pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in do enakosti pred zakonom iz 22. člena URS, ki naj bi jih sodišče kršilo zaradi tega, ker ni upoštevalo zahteve po obrazloženosti sodbe, jasnosti razlogov za sprejem odločitve in ker naj ne bi upoštevalo prepovedi sodniške samovolje. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene. Izpodbijana sodba namreč vsebuje ustrezno obrazložitev, jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Tožena stranka pa sodišču tudi neutemeljeno očita, da naj bi z nejasnimi razlogi, pomanjkljivo obrazložitvijo in "tavtološkim pristopom sodišča pri vodenju postopka" poseglo v ustavne pravice tožene stranke iz citiranih določb Ustave RS, oziroma da toženi stranki ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje. Prav tako pa ni mogoče pritrditi očitkom, da naj bi sodišče dokazne standarde postavila tako visoko, da jih ni mogoče doseči in da je kršilo načela kontradiktornosti in dispozitivnosti v postopku, ker ni dosledno izhajalo le iz trditev tožnika v zvezi z zatrjevano diskriminacijo. Sodišče teh načel ni z ničemer kršilo, izhajalo je iz trditev tožnika v zvezi z razlogi, zaradi katerih je bila prav njemu odpovedana pogodba o zaposlitvi, svojo dokazno oceno pa je v izpodbijani sodbi logično, natančno in prepričljivo obrazložilo. Navedlo je jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih (zlasti glede vprašanja, zakaj šteje, da je tožena stranka pri podaji odpovedi tožniku kršila prepoved diskriminacije, oziroma da ni dokazala, da razlog izbire tožnika za presežnega delavca ni bil v njegovi tožbi na delitev skupnega premoženja, ki jo je vložil zoper hčer takratnega direktorja tožene stranke, ki je tedaj v imenu tožene stranke podal odpoved tožniku).

Sicer pa je dejstvo, da tožeča stranka navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter kršitev ustavnih pravic uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če se stranka z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oziroma z razlogi sodbe ne strinja, oziroma če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče stališčem stranke pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi, nejasni oziroma v nasprotju. V takšnem primeru sploh ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožena stranka iz enakih razlogov (to je zaradi nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje) uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodba temeljila na protispisnih ugotovitvah. V povezavi s tem očitkom tožena stranka izpostavlja posamezne citate iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki naj bi vsebovali ugotovitve, ki so "povsem nerazumljive in v nasprotju s pravili logičnega mišljenja", kar pa ne drži. Sodišču prve stopnje pa pritožba tudi neutemeljeno očita, da je že med dokaznim postopkom nepravilno pregledalo priloženo dokumentacijo in da naj bi se protispisnost med ugotovitvami sodišča in dokaznimi listinami nadaljevala tudi v izpodbijani sodbi.

Bistvena kršitev po citirani določbi je podana takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za napake pri povzemanju listin, ki jim sodišče pripisuje drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Takšnih napak oziroma pomanjkljivosti pa v izpodbijani sodbi ni, tudi v delih obrazložitve sodbe, ki jih tožena stranka citira v pritožbi in označuje kot nelogične, ne.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki je štelo, da je tožena stranka s predložitvijo listinskih dokazov skupaj z vlogo z dne 3. 6. 2016 prekludirana, ker so podane prepozno, po prvem naroku. Skladno z določbo 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih. Tožena stranka ni ravnala v skladu s to določbo, zato je sodišče pravilno štelo, da je s predložitvijo listin pod prilogami B 11 do B 17 prekludirana. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 3. 6. 2016 je razvidno, da listine pomotoma niso bile predložene skupaj z drugo pripravljalno vlogo. Niti v navedenem zapisniku niti v pritožbi pa niso navedeni opravičeni razlogi, zaradi katerih tožena stranka teh dokazov brez svoje krivde ni mogla predložiti pravočasno. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Sicer pa, tudi če bi sodišče prve stopnje te listine upoštevalo kot pravočasno predložene, to ne bi v ničemer vplivalo na ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo tudi brez upoštevanja teh listin pravilno in popolno ugotovljeno. Večina teh listin je namreč bila že v spisu (ker jih je predložil tožnik), listine, ki se nanašajo na odpoved v letu 2010, za odločitev v tem sporu niso relevantne, med strankama pa ni bilo sporno, da je bilo delovno mesto tožnika ukinjeno s sklepom tožene stranke, tako da tudi predložitev tega sklepa kot dokaza ni bila bistvenega pomena.

8. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

9. Odločilna dejstva, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so zlasti naslednja: - Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas, ter je do 30. 9. 2012 opravljal delo šoferja, od 1. 10. 2012 dalje pa je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2012, sklenjene za nedoločen čas, opravljal delo namestnika vodje skladišča. - Dne 20. 7. 2015 je tožena stranka sprejela sklep, s katerim je bilo delovno mesto namestnika vodje skladišča z dnem 20. 8. 2015 ukinjeno. Za zmanjšanje števila delovnih mest in za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku se je tožena stranka odločila zaradi ekonomsko finančnih razmer.

- Iz izkaza poslovnega izida za leto 2015 izhaja, da so se prihodki toženke v letu 2015 v primerjavi z letom 2014 zmanjšali. A.A., ki je bil v kritičnem času direktor tožene stranke, je, zaslišan kot priča, potrdil, da sta v času podaje odpovedi realizacija in promet padala in so imeli negativno bilanco, zato so se odločili za zmanjšanje števila delavcev (v podjetju je bilo 13 zaposlenih) in za prerazporeditev tožnikovega dela namestnika vodje skladišča na skladiščnika, prevoze sta prevzela B.B. in C.C., po potrebi pa so jih opravljali tudi ostali zaposleni.

- Tožnik je v kritičnem obdobju opravljal pretežno prevoze blaga kupcem oziroma za proizvodnjo, kar je ena izmed njegovih nalog po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (razvoz blaga po potrebi). Obseg dela toženke in s tem tudi tožnikovih nalog se je zmanjšal, zaradi česar je bila izvedena reorganizacija.

- Pri toženi stranki je obstajal poslovni razlog, to je ekonomski razlog, zaradi katerega je tožena stranka upravičeno sprejemala organizacijske spremembe, reorganizacija, vključno z odločitvijo o ukinitvi delovnega mesta namestnika vodje skladišča in prerazporeditvi nalog tega delovnega mesta na druge zaposlene, pa predstavlja poslovno odločitev delodajalca.

- Tožnik je zatrjeval in izpovedal, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga razveze zakonske zveze s hčerko takratnega lastnika in direktorja toženke A.A. in posledično vložitve tožbe na ugotovitev deležev na skupno ustvarjenem premoženju. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da mu je A.A. avgusta 2015 rekel, da je neumen, ker zahteva toliko denarja pri ločitvi in da ga bo dal stran.

- Kot priča zaslišani A.A. je povedal, da s tožnikom nista bila nikdar v konfliktu in zanikal, da naj bi tožniku rekel, da bo dobil odpoved, glede skupnega premoženja tožnika in njegove hčere pa je izpovedal, da njegova hči nima nič in je on lastnik vsega.

- Iz sklepa Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. P 393/2015 z dne 10. 9. 2015 (A 10), s katerim je bilo tožeči stranki (to je tožniku D.D.) naloženo, da tožbo v roku 15 dni dopolni in postavi določen zahtevek, izhaja, da je tožnik z vlogo v zadevi IV P 277/2015, ki se vodi zaradi razveze zakonske zveze, dne 3. 7. 2015, zahteval delitev skupnega premoženja in ugotovitev, da tožniku na tem premoženju pripada delež v znesku 115.000,000 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 89., 90. in 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, ZDR-1). Po določbi 1. alinee prvega odstavka 89. člena je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v drugem odstavku istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

11. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni - organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, pri čemer je zavzelo pravilno stališče, da so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, ter da potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela sodišče (torej tudi odločitve o ukinitvi delovnega mesta tožnika in prerazporeditve njegovih nalog na njegove sodelavce) ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2012 in druge - baza Ius Info, spletna stran VS RS). V okviru spora o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne, kakor tudi, ali je odpoved določenemu delavcu morda podana iz neutemeljenih odpovednih razlogov, za katere se štejejo razlogi, ki so taksativno našteti v 90. členu ZDR-1. Med njimi je v 9. alinei 90. člena ZDR-1 kot neutemeljen razlog določena tudi kršitev prepovedi diskriminacije (iz 6. člena ZDR-1).

12. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi, glede na tožnikove trditve, da mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz diskriminatornih razlogov - zaradi razveze zakonske zveze s hčerko takratnega lastnika in direktorja toženke A.A. in vložitve tožbe na ugotovitev deležev na skupno ustvarjenem premoženju - pravilno presojalo, ali je tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku kršila prepoved diskriminacije v smislu 6. člena ZDR-1, ker je osebna okoliščina delavca glede na 9. alinejo 90. člena ZDR-1 neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki lahko vpliva na zakonitost odpovedi. Pri tem je tudi pravilno upoštevalo določbo šestega odstavka 6. člena ZDR-1, po kateri je dokazno breme, da ni kršil prepovedi diskriminacije, na delodajalcu in izhajalo s pravilnega stališča, da je bila tožena stranka (glede na to, da je poslovni razlog - ekonomski in organizacijski - obstajal) dolžna dokazati, da zatrjevana okoliščina ni bila razlog za izbiro tožnika kot delavca, kateremu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožena stranka ni prerekala tožnikovih trditev, podanih v prvi pripravljalni vlogi, da prvič vidi, da naj bi se njega in sodelavce primerjalo in ocenjevalo, zaradi česar je prepričan, da je bila ta tabela pripravljena izključno za namene tega postopka. Pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene, saj je dejstvo, da te trditve tožena stranka ni prerekala, tožnik pa je svoje trditve in smiselno nasprotovanje izvedenemu ocenjevanju delavcev v pripravljalni vlogi očitno podal. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, ki je predloženo tabelo, poimenovano "opravljanje dela v skladišču - kriteriji za obdobje januar - junij 2015" (B 1), ki je nepodpisana, nedatirana, brez navedbe ocenjevalca, štelo za neverodostojno. Zlasti tudi zato, ker priča A.A. s strani tožene stranke zatrjevane primerjave delavcev ni niti omenila, toženka pa v zvezi z ocenjevanjem delavcev in izbiro presežnega delavca kljub mnenju tožnika, da gre za tabelo, pripravljeno izključno za namene tega postopka, ni predlagala nobenih dokazov, da bi dokazala nasprotno. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s prepričljivo dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje podalo v zvezi z izpovedjo tožnika in priče A.A., v povezavi z listinskimi dokazi, in jo obrazložilo zlasti v 14. in 17. točki obrazložitve. Pritožbene navedbe, ki dokazni oceni sodišča prve stopnje nasprotujejo in jo štejejo za nelogično, niso utemeljene. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče utemeljeno verjelo tožnikovi izpovedi, da mu je A.A. avgusta 2015 rekel, da je neumen, ker zahteva toliko denarja pri ločitvi, ter da "ga bo dal stran", torej da mu bo dal odpoved, čeprav je A.A. to zanikal, je pa obenem izpovedal, da je on sam lastnik vsega premoženja in da njegova hči premoženja ni imela, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za pomembno okoliščino. Tožena stranka v pritožbi oporeka stališču sodišča prve stopnje oziroma dokazni oceni zlasti zato, ker naj tožena stranka oziroma njen tedanji direktor v času sprejema odločitve o reorganizaciji (to je sklepa o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta, ki ga je tedanji direktor sprejel 20. 7. 2015) sploh ne bi vedel za tožnikovo tožbo za delitev skupnega premoženja, ker tedaj - glede na datum izdaje sklepa o popravi v zadevi I P 393/2015, to je 10. 9. 2015 - tožba niti njegovi hčeri še ni bila vročena. Sodišče prve stopnje je, glede na to, da je iz navedenega sklepa (A 10) razvidno, da je bila tožba podana dne 3. 7. 2015 v okviru postopka, ki se je vodil zaradi razveze zakonske zveze, pravilno štelo, da so dogodki časovno povezani. Dvomi tožene stranke, da tožba proti tretji osebi sploh ne more biti v vzročni zvezi z odpovedjo, so brez podlage, saj ni dvoma, da gre za povezane zadeve, čeprav je bil tožnik še leto dni po razvezi zaposlen pri toženi stranki in z direktorjem konfliktov ni imel (kar je izpovedal tudi sam). Izvedeni dokazi torej potrjujejo pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da razlog izbire tožnika ni bil v njegovi tožbi na delitev skupnega premoženja, ki jo je vložil zoper hčer takratnega direktorja tožene stranke, ki mu je v imenu toženke podal odpoved in da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornih razlogov. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

14. Tožena stranka je torej tožniku nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).