Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V primeru, ko se z izpodbijanim dejanjem izpolnjuje dolžnikova obveznost, ki je zapadla v plačilo pred samo izpolnitvijo z izpodbijanim dejanjem, ko se torej z izpodbijanim dejanjem izpolnjuje stara obveznost tožeče stranke, pride do zmanjšanja dolžnikovega premoženja in je v tem primeru objektivni pogoj izpolnjen. Drugače je v primeru, ko terjatev tožene stranke zapade v plačilo sočasno ali kasneje kot sama izpolnitev tožeče stranke. Ko se z izpodbijanim dejanjem izpolnjuje nova obveznost tožeče stranke, se premoženje bodočega stečajnega dolžnika ne zmanjša, ampak samo spremeni svojo obliko in zato objektivni pogoj ni podan.
1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1., 2. in 4. točki izreka spremeni, tako da se sedaj v teh točkah glasi: "1. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da pravno dejanje tožeče stranke, storjeno v korist tožene stranke, in sicer sklenitev pogodbe o asignaciji z dne 11. 05. 1999 ter s tem nalog tožeče stranke njenemu dolžniku A. L., d.o.o., Ljubljana, da obveznosti tožeče stranke izpolni z nakazilom zneska 74.558,81 EUR (prej 17.867.273,18 SIT) toženi stranki, in plačilo, ki ga je tožena stranka na podlagi tega prejela, ter s tem dne 14. 05. 1999 prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke v znesku 74.558,81 EUR (prej 17.867.273,18 SIT), nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke, se zavrne.
2. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka v stečajno maso tožeče stranke plačati 74.558,81 EUR (prej: 17.867.273,18 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 06. 2000 do plačila, v 15 dneh, se zavrne.
4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 2.930,07 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."
2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15-ih dni povrniti pritožbene stroške v višini 839,98 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka do plačila.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravno dejanje tožeče stranke, storjeno v korist tožene stranke, in sicer sklenitev pogodbe o asignaciji z dne 11. 05. 1999 in s tem nalog tožeče stranke njenemu dolžniku A. L., d.o.o., Ljubljana, da obveznosti tožeče stranke izpolni z nakazilom zneska 74.558,81 EUR (prej: 17.867.273,18 SIT) toženi stranki, in plačilo, ki ga je tožena stranka na podlagi tega prejela, ter s tem dne 14. 05. 1999 prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke v znesku 74.558,81 EUR (prej: 17.867.273,18 SIT), nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke (1. točka izreka). Posledično je odločilo, da mora tožeča stranka v stečajno maso tožeče stranke plačati 74.558,81 EUR (prej: 17.867.273,18 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 06. 2000 do plačila, v 15-ih dneh (2. točka izreka). V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da pravno dejanje tožeče stranke, storjeno v korist tožene stranke, in sicer sklenitev pogodbe o asignaciji z dne 11. 05. 1999 ter s tem nalog tožeče stranke njenemu dolžniku A. L., d.o.o., Ljubljana, da obveznosti tožeče stranke izpolni z nakazilom zneska 83.458,52 EUR (prej 20.000.000,00 SIT) toženi stranki, in plačilo, ki ga je tožena stranka na podlagi tega prejela, ter s tem dne 14. 05. 1999 prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke v znesku 83.458,52 EUR (prej 20.000.000,00 SIT), nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke in da mora tožena stranka plačati 83.458,52 EUR (prej 20.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2000 do plačila (3. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 12.122,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (4. točka izreka).
Zoper 1., 2. in 4. točko izreka zgoraj navedene sodbe se pritožuje tožena stranka "iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP". Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in vrne v odločanje prvi stopnji. Tožena stranka zahteva povračilo pritožbenih stroškov.
Tožeča stranka na pritožbo, ki ji je bila vročena 25. 03. 2008, ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Pritožba tožene stranke napada odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbojno pravno dejanje tožeče stranke, na podlagi katerega je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev v višini 74.558,81 EUR (v nadaljevanju pritožbeno sodišče uporablja tolarsko protivrednost 17.867.273,18 SIT), in posledično odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna ta znesek vrniti v stečajno maso tožeče stranke. V skladu s 1. odstavkom 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) je izpodbojno tisto dejanje stečajnega dolžnika, zaradi katerega je prišlo do zmanjšanja stečajne mase. Iz pravnega mnenja v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 17. 10. 1997 v zadevi III Ips 105/97, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 16. 12. 1997 (Pravna mnenja, št. 2/97, stran 10), izhaja, da "sočasna izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika oziroma njena izpolnitev v naprej Š...] nimata za posledico zmanjšanja stečajne mase. Š...] Za ugotovitev, ali je s pravnim dejanjem tožeče stranke (dolžnika) - z asignacijo - prišlo do zmanjšanja njenega premoženja - bodoče stečajne mase, je vsekakor pomembno, kdaj sta stranki spora izpolnili vsaka svojo pogodbeno obveznost." Za odločitev o obstoju objektivnega pogoja izpodbijanja je torej odločilno, kdaj je bila terjatev tožene stranke izpolnjena. V primeru, ko se z izpodbijanim dejanjem izpolnjuje dolžnikova obveznost, ki je zapadla v plačilo pred samo izpolnitvijo z izpodbijanim dejanjem, ko se torej z izpodbijanim dejanjem izpolnjuje stara obveznost tožeče stranke, pride do zmanjšanja dolžnikovega premoženja in je v tem primeru objektivni pogoj izpodbijanja izpolnjen. Drugače je v primeru, ko terjatev tožene stranke zapade v plačilo sočasno ali kasneje kot sama izpolnitev tožeče stranke z izpodbijanim dejanjem, ko se torej z izpodbijanim dejanjem izpolnjuje nova obveznost tožeče stranke. V tem primeru se premoženje bodočega stečajnega dolžnika ne zmanjša, ampak samo spremeni svojo obliko in zato objektivni pogoj izpodbijanja ni podan. V obravnavani zadevi je zato odločilno, ali so se z izpolnitvijo z izpodbijanim dejanjem tožeče stranke izpolnjevale njene stare ali nove obveznosti.
Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na podlagi pogodbe o asignaciji, natančneje na podlagi naloga tožeče stranke njenemu dolžniku A. L., da svoje obveznosti do tožeče stranke izpolni z nakazilom zneska 17.867.273,18 SIT toženi stranki, in plačila, ki ga je tožena stranka na podlagi tega prejela, tožena stranka dne 14. 05. 1999 prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke v znesku 17.867.273,18 SIT. Sodišče prve stopnje je na podlagi dopolnitve izvedeniškega mnenja ugotovilo, da se je znesek 17.867.273,18 SIT porabil za pokrivanje starih obveznosti tožeče stranke do tožene stranke, in zaključilo, da je bila stečajna masa za ta znesek zmanjšana. To ugotovitev prvostopnega sodišča pa v pritožbi napada tožena stranka, ki zatrjuje, da se z zneskom 17.867.273,18 SIT niso pokrivale stare terjatve, saj so se računi, izstavljeni po vplačilu avansa, v kontokorentni obračun knjižili šele na dan zapadlosti, to je 60 dni po izstavitvi računov. Pritožbeno sodišče tej pritožbeni navedbi v celoti pritrjuje, saj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dopolnitev izvedeniškega mnenja. Iz slednjega namreč izhaja, da je tožena stranka račune v skupni vrednosti 17.867.273,18 SIT tožeči stranki izdala v obdobju med 13. 05. 1999 in 31. 08. 1999, da je bil dogovorjeni rok plačila teh računov 60 dni in da so bili računi, izstavljeni maja 1999, zaprti v julijskem obračunu kontokorenta, računi, izstavljeni junija 1999, v avgustovskem obračunu kontokorenta, računi, izstavljeni julija 1999, v septembrskem obračunu kontokorenta, računi, izstavljeni avgusta 1999, pa v oktobrskem obračunu kontokorenta. Iz tega logično sledi, da tožena stranka dne 14. 05. 1999 ni prišla do poplačila svojih terjatev v znesku 17.867.273,18 SIT, saj so bile njene terjatve v tej višini poplačane kasneje, to je med julijem in oktobrom 1999. Pritožbeno sodišče posledično ugotavlja, da je tožena stranka znesek 17.867.273,18 SIT porabila za pokrivanje obveznosti tožeče stranke, ki so zapadle v plačilo po 14. 05. 1999, torej za pokrivanje novih obveznosti. Plačilo zneska 17.867.273,18 SIT je zato predstavljalo izpolnitev v naprej, stečajna masa pa za ta znesek ni bila zmanjšana. Glede na povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da objektivni pogoj izpodbijanja ni izpolnjen, zato pravno dejanje tožeče stranke ni izpodbojno.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dopolnitev izvedeniškega mnenja, njegova odločba pa se opira le na ta dokaz. Zaradi tega je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti, tako da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pravno dejanje tožeče stranke, storjeno v korist tožene stranke, in sicer sklenitev pogodbe o asignaciji z dne 11. 05. 1999 ter s tem nalog tožeče stranke njenemu dolžniku A. L., d.o.o., Ljubljana, da obveznosti tožeče stranke izpolni z nakazilom zneska 74.558,81 EUR (prej 17.867.273,18 SIT) toženi stranki, in plačilo, ki ga je tožena stranka na podlagi tega prejela, ter s tem dne 14. 05. 1999 prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke v znesku 74.558,81 EUR (prej 17.867.273,18 SIT), nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke in zahteva na vračilo zneska 74.558,81 EUR (prej: 17.867.273,18 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2000 do plačila (2. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka v pravdi zmagala le delno, je pritožbeno sodišče upoštevalo doseženi uspeh, pri čemer je ugotovilo, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela 70 %, tožena stranka pa 30 %. Stroške pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranih stroškovnikov pravdnih strank, Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah in Zakona o davku na dodano vrednost. Tožeči stranki je priznalo 2.000 odvetniških točk za tožbo, 2.000 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 18. 9. 2000, 1.500 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 4. 11. 2002, 2.000 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 5. 7. 2000, 1.000 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 5. 3. 2003, 1.000 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 27. 5. 2003, 150 odvetniških točk za čas, porabljen med zastopanjem na naroku dne 27. 5. 2003, 1.000 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 16. 2. 2007 in 800 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 30. 11. 2007. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo nagrade za udeležbo na naroku dne 28. 11. 2002, ker tega dne v obravnavani zadevi narok ni bil opravljen, prav tako ji ni priznalo nagrade za konference s stranko (50 odvetniških točk) in nagrade za poročilo stranki (50 odvetniških točk), ker so stroški teh storitev že zajeti v nagradi za pripravo tožbe oziroma pripravljalnega spisa. Tožeči stranke je tako pritožbeno sodišče skupno priznalo 11.450 odvetniških točk, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 6.306,66 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo še stroške v višini 827,59 EUR (prej 198.323,50 SIT), ki jih je imela z izdelavo izvedeniškega mnenja, in stroške sodnih taks v višini 2.503,75 EUR (prej 600.000,00 SIT). Pravdni stroški tožeče stranke tako znašajo 9.638,00 EUR. Toženi stranki pa je pritožbeno sodišče priznalo 2.000 odvetniških točk za odgovor na tožbo, 2.000 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 20. 6. 2001, 1.500 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 22. 11. 2002, 300 odvetniških točk za pripombe na izvedeniško mnenje z dne 8. 6. 2006. 2.000 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 5. 7. 2001, 80 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja, 1.000 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 5. 3. 2003, 80 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja, 1.000 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 27. 5. 2003, 80 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja, 1.000 odvetniških točk za zastopanje na naroku dne 30. 11. 2007 in 3.720 odvetniških točk za pritožbo. Ni pa pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo nagrade za čas, porabljen med zastopanjem na naroku dne 5. 7. 2001, v višini 50 odvetniških točk (ni izkazano, da bi ta narok trajal dalj kot pol ure), nagrade za čas, porabljen med zastopanjem na naroku dne 5. 3. 2003, v višini 50 odvetniških točk (tega dne je narok trajal manj kot pol ure), nagrade za tri konference s stranko v višini 150 odvetniških točk, nagrade za končno poročilo stranki v višini 20 odvetniških točk (ti nagradi sta že zajeti v nagradi za druge priznane storitve), nagrade za odgovor izvedenki na njeno zahtevo dne 30. 8. 2002 v višini 200 odvetniških točk (odgovor izvedenki ni izkazan) in ne nagrade za klavzulo o pravnomočnosti (ne gre za del pravdnih stroškov). Skupno je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 14.760 odvetniških točk, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 8.129,80 EUR. Toženi stranki gredo tudi administrativni stroški v višini 11,02 EUR (2 % administrativni stroški od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk skupaj z 20 % DDV) in 75,79 EUR (1 % administrativni stroški od skupne vrednosti storitve nad 1.000 točk skupaj z 20 % DDV), znesek 1.251,88 EUR (prej 300.000,00 SIT), kolikor je tožena stranka plačala za sodno takso za odgovor na tožbo, znesek 3.171,42 EUR (prej 760.000,00 SIT), kolikor je tožena stranka plačala za sodno takso za pritožbo, in potni stroški na relaciji S.B. - Ljubljana - S.B. v višini 81,84 EUR (4-krat potni stroški na relaciji S.B. - Ljubljana - S.B., pri čemer znaša kilometrina 0,33 EUR). Pravdni stroški tožene stranke tako znašajo 12.721,75 EUR. Upoštevajoč uspeh v pravdi, gredo tožeči stranki stroški v višini 6.746,60 EUR, toženi stranki pa stroški v višini 3.816, 53 EUR. Po opravljenem pobotu tako tožena stranka tožeči stranki dolguje še 2.930,07 EUR, zato je pritožbeno sodišče 4. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo, tako da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 2.930,07 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (378. člen Obligacijskega zakonika - OZ).
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je pritožnik s pritožbo uspel, mu je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pri odmeri le-teh je pritožbeno sodišče kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek 74.558,81 EUR, za katerega je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. Pritožbene stroške je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, Odvetniške tarife, Zakona o sodnih taksah in Zakona o davku na dodano vrednost, ti stroški pa zajemajo 1.500 odvetniških točk za pritožbo, kar skupaj z 20 % DDV predstavlja znesek 826,20 EUR, in administrativne stroške v višini 11,02 (2 % administrativni stroški od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk skupaj z 20 % DDV) in 2,76 EUR (1 % administrativni stroški od skupne vrednosti storitve nad 1.000 točk skupaj z 20 % DDV). Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov plačila sodne takse za pritožbo, saj plačilo le-te ni izkazano. Tožeča stranka je tako toženi stranki dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 839,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka do plačila (378. člen OZ).