Jedro

Zaradi nepravilnega poziva upraviteljici, da se izreče o upnikovem predlogu za razrešitev, še ni začel teči prekluzivni rok za odgovor, zato tudi ni mogla priti z odgovorom v zamudo.

Namen pravnega instituta razrešitve upravitelja ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, temveč je njegov namen zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov.

Nepravilno ravnanje upraviteljice bi bilo glede na kompleksnost upnikovih očitkov mogoče ugotoviti le tako, da bi sodišče odločalo o utemeljenosti zahtevkov, za katere upnik šteje, da so podani pa jih je upraviteljica namenoma ali iz malomarnosti spregledala. To pa ni namen stečajnega postopka. Upnik ni niti trdil pa tudi ne dokazal, da bi sam opravil kakšno od možnih aktivnosti, s katero bi lahko uresničil svoj interes.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklepom zavrnilo predlog upnika z dne 18. 7. 2011 v zvezi z vlogo z dne 13. 9. 2011 za razrešitev stečajne upraviteljice.

2. Proti sklepu se je pravočasno pritožil upnik. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338.člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. člena ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da njegovemu predlogu ugodi in razreši stečajno upraviteljico mag. M. M. Š.

3. Pritožba ni utemeljena

4. Namen stečajnega postopka je ustrezno urediti pravna razmerja med stečajnim dolžnikom, ki je insolventen (kar pomeni, da nima dovolj premoženja, da bi v celoti izpolnil vse svoje obveznosti oziroma, da je njegov finančni položaj tako slab, da je izpolnitev njegovih obveznosti ogrožena) in skupnostjo njegovih upnikov. V javnem interesu namreč je ureditev, ki upnikom takšnega dolžnika, omogoča posebno (pravično) obravnavanje. Smisel te ureditve namreč je, da v okoliščinah, ko dolžnikovega premoženja ni dovolj za celotno poplačilo vseh njegovih upnikov, ti na organiziran način dosežejo (vsaj) sorazmerno in hkratno poplačilo svojih terjatev iz izkupička, doseženega z unovčenjem vsega dolžnikovega premoženja, dolžnik, ki je pravna oseba pa ob zaključku stečajnega postopka preneha (1).

5. Zaradi uresničitve navedenega veljajo v stečajnem postopku nad insolventnim dolžnikom, ki ga ureja ZFPPIPP in je poseben sodni postopek, načelo enakega obravnavanja upnikov, načelo zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov, kakor tudi načelo hitrosti postopka.

6. Da bi se v stečajnem postopku zagotovilo navedeno v čim večji meri, ZFPPIPP predvideva, da med stečajnim postopkom vodi posle stečajnega dolžnika poseben organ in sicer stečajni upravitelj. Tako ZFPPIPP v 97. členu opredeljuje položaj in pristojnosti upravitelja v stečajnem postopku. V 1. odstavku tega člena je določeno, da je upravitelj organ stečajnega postopka, ki v tem postopku opravlja pristojnosti in naloge, določene v zakonu, zaradi varovanja interesov upnikov. V 2. odstavku navedenega člena pa je določeno, da v stečajnem postopku upravitelj vodi posle stečajnega dolžnika v skladu s potrebami postopka in ga zastopa: pri procesnih in drugih dejanjih v zvezi s preizkusom terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic; pri procesnih dejanjih v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika; pri pravnih poslih in drugih dejanjih potrebnih za unovčenje stečajne mase; pri uresničevanju odstopnih pravic, ki jih pridobi stečajni dolžnik kot pravne posledice začetka stečajnega postopka in pri drugih poslih, ki jih insolventni dolžnik lahko izvede v skladu ZFPPIPP.

7. V nadaljnjih določbah 98. 99. in 100. člena ZFPPIPP so opredeljene podrobneje konkretne obveznosti upravitelja.

8. Če upravitelj krši svoje obveznosti je mogoče proti njemu uveljaviti odškodninsko odgovornost (102. člen ZFPPIPP), razrešitev (118. člen ZFPPIPP), kakor tudi njegovo kaznovanje oziroma disciplinsko odgovornost (120.h člen ZFPPIPP).

9. Iz podatkov v spisu izhaja, da upnik ni zadovoljen z načinom kako upraviteljica opravlja svoje dolžnosti v stečajnem postopku nad dolžnikom, zaradi česar je že večkrat neuspešno predlagal njeno razrešitev, saj je sodišče vsakič njegov predlog zavrnilo, ker je ocenilo, da upraviteljica svojih obveznosti ne krši. 10. Sodišče prve stopnje je tudi z izpodbijanim sklepom zavrnilo njegov predlog z dne 18. 7. 2011 v zvezi z vlogo z dne 13. 9. 2011 za razrešitev upraviteljice, ker je ocenilo, da zatrjevana ravnanja ne predstavljajo kršitve obveznosti upravitelja v predmetnem stečajnem postopku. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

11. ZFPPIPP ureja v 119. členu način odločanja o razrešitvi upravitelja. Po določbi 2. odstavka tega člena mora sodišče po prejemu zahteve upnika za razrešitev upravitelja, zahtevo vročiti upravitelju, ki se lahko o njej izreče v 15 dneh po prejemu.

12. Navedeni procesni rok za izjavo o zahtevi za razrešitev je glede na določbo 3. odstavka 121. člena ZFPPIPP prekluzivni rok, saj je v navedeni določbi predpisano, da kdor je zamudil rok, v katerem bi moral vložiti predloge izjave ali ugovore, jih po preteku roka ne more več dati. Glede na določbo 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP, ki določa, da se za postopek insolventnosti glede vprašanja, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila ZPP, pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo v konkretnem primeru potrebno stečajno upraviteljico posebej opozoriti na posledice zamude prekluzivnega roka. Pri tem se je pravilno sklicevalo na smiselno uporabo določb 7. odst. 108. člena in 2. odst. 277. člena ZPP, ki vsebujejo pravilo o opozoritvi stranke na posledice zamude prekluzivnega roka. Pritožbeno sodišče pa še opozarja, da takšno pravilo tudi vsebuje določba 2. odstavka 105.a člena in 6. odstavka 286.a člena ZPP.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je štelo, navedbe upraviteljice iz vloge z dne 31. 8. 2011, s katero se je izrekla o upnikovem predlogu za njeno razrešitev, za pravočasne, ne glede na dejstvo, da vloga ni bila vložena v 15 dnevnem prekluzivnem roku. Sodišče prve stopnje namreč v pozivu upraviteljici, da se izreče o upnikovem predlogu upraviteljice ni posebej opozorilo na posledice zamude. Zaradi nepravilnega poziva upraviteljici še ni začel teči rok za odgovor, zato tudi ni mogla priti z odgovorom v zamudo. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

14. Zaradi navedenega je tudi zmotno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti pravilo iz 2. odst. 214. člena ZPP in šteti, da je upraviteljica priznala, da je zagrešila dejanja, ki jih je upnik zatrjeval v svojem predlogu za razrešitev, kot kršitve obveznosti upravitelja, ker naj ne bi pravočasno odgovorila na njegov predlog.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo pritožbene trditve, da sodišče s takšnim ravnanjem v tem postopku neenako obravnava upnika in upraviteljico. Po stališču pritožnika naj bi neenako obravnavanja strank izhajalo iz dejstva, da je Višje sodišče v Kopru pri zavrnitvi dveh njegovih pritožb proti sklepoma, s katerima je sodišče prve stopnje zavrnilo dva njegova predhodna predloga za upraviteljičino razrešitev, uporabilo pravila o prekluziji pritožbenih novot, čeprav upnik ni bil v postopku na prvi stopnji opozorjen na nedopustnost pritožbenih novot. Po tem stališču naj bi upnika neenako obravnavalo drugo sodišče (Višje sodišče v Kopru) v drugem (pritožbenem) postopku, ob obravnavanju druge zadeve (ki je pravnomočno končana), kot pa ga obravnava sodišče prve stopnje v tej zadevi, ki je kasnejša. To pa ne pomeni neenakega obravnavanje strank v isti zadevi. Sicer pa so pravila postopka na drugi stopnji drugačna od pravil, po katerih ravnajo sodišča prve stopnje, zato ta razlika ne pomeni neenakega obravnavanja strank v postopku.

16. Pritožba pravilno opozarja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je predlog neutemeljen zato, ker so določene kršitve nastale v času prejšnih predlogov pa jih upnik ni uveljavljal, čeprav je vedel za njih. Vendar to nepravilno stališče sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj je sodišče prve stopnje kljub temu obravnavalo vse zatrjevane kršitve in se do njih v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno opredelilo tako, da jih je zavrnilo.

17. Upravitelj je kot rečeno organ stečajnega postopka, ki svoje naloge opravlja samostojno v skladu s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge (3. točka 1. odst. 98. člena ZFPPIPP). Gre namreč za profesionalno osebo, ki sme funkcijo upravitelja opravljati le na podlagi posebnega dovoljenja, ki mu ga izda minister pristojen za pravosodje. Slednji pa dovoljenje izda potem, ko ugotovi, da upravitelj izpolnjuje predpisane pogoje, iz katerih se predpostavlja, da je usposobljen za opravljanje nalog upravitelja (108. člen ZFPPIPP). Glede na samostojno vlogo upravitelja v posameznem stečajnem postopku pa je nadzor, ki ga opravlja nad njegovim delom sodišče v posameznem stečajnem postopku, omejen.

18. ZFPPIPP v 1. odst. 118. člena sicer določa, da je razlog za razrešitev upravitelja vsaka kršitev obveznosti upravitelja. Vendar je pri uporabi tega pravila potrebno upoštevati namen pravnega instituta razrešitve upravitelja. Njegov namen ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, temveč je njegov namen zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu (2). V tej luči pa je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi pravilno ocenilo, da nobeno od v predlogu zatrjevanih ravnanj upraviteljice ne predstavlja motnje v teku tega stečajnega postopka, prav tako pa tudi ne neuresničevanja interesov upnikov.

19. Sodišče prve stopnje je pri tem tudi pravilno upoštevalo, da določbe ZFPPIPP upnikom omogočajo, da v stečajnem postopku poleg stečajnega upravitelja tudi sami uresničujejo svoje interese. Da bi dosegli poplačilo svojih terjatev v ustreznem največjem možnem deležu, imajo upniki pravico prerekati terjatve drugih upnikov s pravočasnim ugovorom o prerekanju (63. člena ZFPPIPP). Prav tako so legitimirani za vložitev izpodbojnih tožb (2. odst. 276. člena ZFPPIPP) in se tekočih postopkov na strani stečajnega dolžnika udeleževati kot stranski intervenienti. Po določbi 4. odst. 263. člena ZGD-1 pa lahko tudi uveljavljajo odškodninski zahtevek do članov organa vodenja ali nadzora. Upnikom je tako omogočeno, da s svojim aktivnim ravnanjem v enaki meri kot stečajni upravitelj vplivajo na obseg stečajne mase.

20. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da kar vsako nesoglasje med upnikom in upraviteljico o tem, katere prijavljene terjatve upnikov bi morala prerekati in katere posle izpodbijati, še ne pomeni avtomatično kršitve obveznosti upravitelja, pa tudi ne neenakega obravnavanja upnikov s strani upravitelja. Glede na prej navedeno je imel upnik sam možnost popraviti morebitne napačne odločitve upraviteljice z ustrezno aktivnostjo in tako doseči večji obseg stečajne mase. To stališče se pokaže za pravilno zlasti ob upoštevanju dejstva, ki ga je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, da sta bila upnik in njegov ustanovitelj pred začetkom stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom z njim statusno povezana. Iz te statusne povezave pa po stališču upraviteljice izvirajo terjatve stečajnega dolžnika do upnika in njegovega ustanovitelja, ki jih upraviteljica uveljavlja s posebno tožbo, kar pa je sprožilo njuno nezadovoljstvo z njenim delom.

21. Prav tako je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da praviloma sodišče v stečajnem postopku ne odloča oziroma ne preizkuša ali je upravitelj pravilno prerekal terjatve upnikov, ali je vložil vse potrebne izpodbojne tožbe ter v zvezi z izpodbijanjem ali je uveljavljal pravilne zahtevke, kakor tudi ali je uveljavljal odškodninsko odgovornost uprave. Navedena opravila spadajo med obveznosti upravitelja. Upravitelj pa je kot rečeno profesionalna oseba, ki v obsegu svojih zakonskih obveznosti ravna samostojno, zato za svoja ravnanja tudi samostojno odgovarja (odškodninsko).

22. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v zatrjevanih primerih, ko pritožnik ne soglaša z ravnanji upraviteljice glede priznanja določenih terjatev, glede izpodbijanja določenih pravnih poslov ali načina uveljavljanja določenih zahtevkov, ne gre za enostavne primere iz katerih bi bilo že na prvi pogled mogoče zaključiti, da so zatrjevana ravnanja upraviteljice rezultat njenega malomarnega ali naklepno nepravilnega ravnanja. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bi bilo mogoče nepravilno ravnanje upraviteljice glede na kompleksnost upnikovih očitkov ugotoviti le tako, da bi odločalo o utemeljenosti zahtevkov, za katere upnik šteje, da so podani pa jih je upraviteljica namenoma ali iz malomarnosti spregledala. To pa ni namen stečajnega postopka in bi bilo glede na na obsežno poslovno dokumentacijo, s katero razpolagata obe stranki, treba izvesti kontradiktoren dokazni pravdni postopek.

23. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ob upoštevanju trditev, ki sta jih podala upnik in upraviteljica zaključilo, da zatrjevana ravnanja glede prerekanja terjatev, izpodbijanja pravnih dejanj ter vlaganja drugih tožb, ki se nanašajo na upnike B. d.o.o., P. d.o.o., L. d.o.o. in na bivšega poslovodjo stečajnega dolžnika S. V. ne predstavljajo kršitve dolžnosti upraviteljice.

24. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja da je nesprejemljivo, da upnik očita stečajni upraviteljici vrsto ravnanj in opustitev, ki bi jih morala izvesti, da bi zaščitila interese upnikov, hkrati pa sam ni bil pripravljen izvesti enakih dejanj, s katerimi bi lahko dosegel enako zaščito svojega interesa in interesa ostalih upnikov. Upnik namreč ni niti trdil pa tudi ne dokazal, da bi sam opravil kakšno od možnih aktivnosti (podal ugovor o prerekanju terjatve, vložil izpodbojno tožbo ipd.) s katero bi lahko uresničil svoj interes. Očitno sam tega tveganja ni želel prevzeti, zato nima podlage, da zahteva kaj takšnega od upraviteljice.

25. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vsemi pritožbenimi trditvami, s katerimi upnik večinoma ponavlja trditve o razlogih, zakaj bi morala upraviteljica določenim upnikom terjatve prerekati, zakaj bi morala pravna dejanja določenih upnikov izpodbijati, zakaj bi morala vložiti odškodninsko tožbo proti nekdanjemu poslovodji itd., ki jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo,

26. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. člena ZPP).

(1) dr. Nina Plavšak v ZPPSL s komentarjem GV Ljubljana 2000, str.65

(2) dr. Nina Plavšak v ZFPPIPP razširjena uvodna pojasnila GV Založba 2008, str.98