Jedro

Če organ druge stopnje postopek dopolnjuje in iz predloženih spisov izhaja prav to, gre za situacijo, ki jo ureja 242. člen ZUP, ne pa 243. člen. Ne na podlagi 242. člena in ne na podlagi 243. člena ZUP pa drugostopni organ ne more na novi pravni podlagi, ki ni obstajala v času odločanja na prvi stopnji, zahtevka, ki je bil zavrnjen na prvi stopnji, na novo zavrniti, če nima za to izrecne podlage v zakonu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 24.01.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tožničine pritožbe v 1. točki ugodila pritožbi, v 2. točki odpravila odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 13.10.1993, s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo ter v 3. točki sama zavrnila ta tožničin zahtevek. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ zavrnil navedeno tožničino zahtevo na podlagi 32. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ker je tožnica lastnica podjetja in se potem, ko ji je delovno razmerje prenehalo, v njem ni zaposlila. Tožena stranka pa ugotavlja, da je za nedoločen čas sklenjeno delovno razmerje dne 01.11.1992 pri delodajalcu tožnici prenehalo dne 31.08.1993 na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 20.07.1993 in sicer na način in po postopku, ki je v nasprotju z zakonom. V tem sklepu o prenehanju delovnega razmerja je navedeno, da tožnica ni izpolnjevala delovnih nalog (trženja), za kar pa ni bila kriva sama temveč težka gospodarska situacija in ker pri delodajalcu ni ustreznega delovnega mesta, ji delovno razmerje preneha. Tožnica zoper tak sklep ni ugovarjala in tudi ni zahtevala sodnega varstva, čeprav je nepopoln, ker nima pravnega pouka, poleg tega ji je v očitno škodo. Delodajalec je dne 07.10.1993 v pojasnilu še navedel, da ji je izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker ni imel na razpolago sredstev za njene osebne dohodke in da se je dalj časa zdravila na psihiatrični kliniki zaradi depresije. Iz potrdila delodajalca tožena stranka ugotavlja, da je tožnica v obdobju zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja prejemala nadomestilo osebnega dohodka zaradi bolniške odsotnosti, ki je znašalo od 01.05. do 31.07.1993 povprečno mesečno 75.681,30 SIT bruto, četrti, peti in šesti mesec pred prenehanjem delovnega razmerja v obdobju od 01.02.1993 do 30.04.1993 pa je prejemala povprečni mesečni bruto osebni dohodek 105.277,10 SIT. Navaja še, da je v dopolnilnem postopku od delodajalca pridobila potrdila tožničinega lečečega zdravnika o njeni delovni nezmožnosti, iz katerih je razvidno, da je bila nezmožna za delo neprekinjeno od 23.03.1993 do 31.07.1993, iz česar izhaja, da ji je delodajalec sklep o prenehanju delovnega razmerja izdal v času, ko je bila zaradi bolezni opravičeno odsotna. Ker zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, popravek 17/91, 12/92, 71/93) v 3. odstavku 1. člena določa, da se zavarovancem za primer brezposelnosti zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve, tožena stranka ugotavlja, da je razlog prenehanja tožničinega delovnega razmerja predhodno vprašanje, v katerem se ugotavlja volja oziroma krivda delavca, da je ostal brez zaposlitve. Tožnica je po izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja pokazala izrazito pasivnost in ni uporabila nobene možnosti za svojo zaščito. Zato tožena stranka meni, da je tožnici delovno razmerje prenehalo po njeni volji. Navaja, da to tezo potrjujejo dejstva, da je delodajalec kljub navedbi, da nima sredstev za vzdrževanje delovnega razmerja, tožnici izplačeval osebni dohodek, ki je predstavljal štirikratnik zajamčenega osebnega dohodka in je znano, da je osnova za odmero denarnega nadomestila med brezposelnostjo povprečni osebni dohodek delavca zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja. Zato je na podlagi 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku odpravila prvostopno odločbo in sama odločila o stvari.

V tožbi tožnica uveljavlja tožbene ugovore kršitve pravil postopka, nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega zakona. Navaja, da tožena stranka ni pojasnila, v čem je ugodila njeni pritožbi in zakaj je prvostopno odločbo odpravila. Navaja še, da ji delovno razmerje ni prenehalo sporazumno in da tožena stranka v dejanskem stanju in materialnem zakonu ni imela podlage tožnici in delodajalcu pripisovati, da sta imela namen izigrati zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Sicer pa tožena stranka svoje odločitve ne more utemeljevati s tezami, temveč lahko zahtevek stranke zavrne na podlagi v postopku ugotovljenih dejstev ob upoštevanju veljavnega materialnega predpisa. Tožnica je menila, da je sklep delodajalca veljaven. V tožbi se sklicuje tudi na svojo pritožbo, kateri je priložila potrdilo specialista nevropsihiatra o njeni nezmožnosti za delo. Navaja, da je bila 20 let redno zaposlena v isti trgovski hiši in se brez prekinitve s 01.11.1991 zaposlila v lastnem trgovskem podjetju, vendar je zaradi slabega prometa in drage najemnine morala 29.02.1992 trgovino zapreti in si poiskati zaposlitev drugje. Najprej je dobila zaposlitev za en mesec, nato za nedoločen čas. Zaradi bližajočega stečaja delodajalca pa je s 01.11.1992 sprejela zaposlitev pri tem delodajalcu, vendar zaradi težke gospodarske situacije ni mogla ustvariti dovolj prihodka (v višini najmanj 300% pogodbene bruto plače za svoje delovno mesto). S posojili pa je lahko le preprečevala blokado žiro računa in stečaj svojega podjetja, zato se po prenehanju delovnega razmerja v njem ni mogla zaposliti in je zaprosila za denarno nadomestilo ali denarno pomoč pri samozaposlitvi. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in predlaga sodišču, da jo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V navedeni zadevi je tožnica pri prvostopnem organu dne 02.09.1993 vložila zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Prvostopni organ je zahtevek zavrnil. Tožena stranka je po dopolnitvi postopka na drugi stopnji v 3. točki izreka izpodbijane odločbe odločila enako, vendar na drugačni dejanski in pravni podlagi kot prvostopni organ. Iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, če je bila tožnici dana možnost udeležbe v postopku v smislu določb 1. odstavka 8. člena in 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Če organ druge stopnje postopek dopolnjuje, in iz predloženih spisov izhaja prav to, gre za situacijo, ki jo ureja 242. člen ZUP, ne pa 243. člen, na katerega se izpodbijana odločba sklicuje. Ne na podlagi 242. člena in ne na podlagi 243. člena ZUP pa drugostopni organ ne more na novi pravni podlagi, ki ni obstajala v času odločanja na prvi stopnji, zahtevka, ki je bil zavrnjen na prvi stopnji, na novo zavrniti, če nima za to izrecne podlage v zakonu. Izrek izpodbijane odločbe je tudi protisloven, ker je s 1. in 2. točko tožena stranka pritožbi ugodila in prvostopno odločbo odpravila, v 3. točki pa tožničin zahtevek zavrnila, kar po vsebini pomeni dejansko zavrnitev pritožbe, pri tem pa bistvenih pritožbenih navedb niti ni presodila (245. člen ZUP).

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila odločba na prvi stopnji izdana na podlagi 32. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, popravek 17/91 in 12/92, v nadaljevanju: ZZZPB), in sicer vsebinsko navaja 2. alineo 1. odstavka navedenega člena, tožena stranka pa navaja tudi novelo iz leta 1993 (Uradni list RS, št. 71/93), izrecno pa se sklicuje le na 3. odstavek 1. člena ZZZPB. Pri tem sodišče opozarja, da splošna določba 3. odstavka 1. člena ZZZPB ne more biti edina podlaga za zavrnitev pravice do denarnega nadomestila. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZZPB se namreč z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve, in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala tudi šele z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 71/93, popravek št. 2/94, ki je začel veljati 14.01.1994), uveljavljene spremembe 19. in 21. člena ZZZPB (ki jih izrecno ne citira, temveč le vsebinsko povzema), za kar pa ni imela pravne podlage. Tudi zaradi tega je izpodbijana odločba nezakonita.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije.