Jedro

Z arbitražno klavzulo morata stranki nedvoumno prenesti pristojnost za reševanje določenega oz. določenih sporov na arbitražo in jasno določiti, da gre za spor, ki ga bo dokončno rešila arbitraža oz. za katerega se stranki odrekata sodni pristojnosti. Določilo 6. člena Podjetniške kolektivne pogodbe ne predstavlja jasne in določne klavzule za reševanje spora o (ne)veljavni odpovedi podjetniške kolektivne pogodbe z arbitražo. Ker arbitražna klavzula za reševanje spora v zvezi z (ne)veljavno odpovedjo kolektivne pogodbe med strankama ne obstaja, je že iz tega razloga neutemeljen predlog predlagatelja za imenovanje arbitrov, ki naj bi reševali takšen spor.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni v II. in III. točki izreka tako, da se glasi: „Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka“.

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Predlagatelj in prvi nasprotni udeleženec nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za imenovanje članov in namestnikov stalne arbitraže v imenu in za račun delodajalca (prvega nasprotnega udeleženca) ter drugega reprezentativnega sindikata (drugega nasprotnega udeleženca). Presodilo je, da je prvi nasprotni udeleženec Kolektivno pogodbo A. (v nadaljevanju podjetniška kolektivna pogodba - PKP) odpovedal v celoti ter da je bila odpoved veljavna. Navedlo je še, da strankam ni mogoče vsiliti stalne arbitraže, če se o tem ne sporazumejo same. Sodišče samo ne more poseči na takšno področje, kot bi bilo oblikovanje stalne arbitraže, saj zato ni podlage v zakonu.

2. Predlagatelj je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje o predlogu predlagatelja odločiti s sklepom in ne s sodbo, saj ne gre za vsebinsko odločitev. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bila odpoved PKP veljavna. Sploh pa vprašanje (ne)veljavnosti odpovedi PKP ni predmet tega sodnega postopka. Predlagatelj je sodišču predlagal zgolj imenovanje arbitrov na podlagi 1. točke tretjega odstavka 14. člena Zakona o arbitraži (Ur. l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZArbit). Sodišče ni imelo podlage, da bi presojalo vprašanje veljavnosti odpovedi, temveč bo o tem odločala arbitraža. Sodišče se do ključnih argumentov predlagatelja, ki se nanašajo na imenovanje arbitrov, ni opredelilo oz. se je opredelilo zelo pavšalno, s čimer je kršilo razpravno načelo in pravico predlagatelja do izjave. Sodišče bi moralo ugotavljati zgolj, ali obstaja pravna podlaga - arbitražni sporazum - za reševanje medsebojnih sporov (ki izvirajo iz PKP) z arbitražo. Vztraja, da takšen dogovor obstoji v 6. členu PKP in da je ne glede na (ne)veljavnost PKP zavezujoč za vse podpisnike PKP. Dogovor o pristojnosti je namreč samostojen dogovor, ki ne deli usode pogodbe, v katero je vključen. Velja še naprej, četudi ena od strank zatrjuje neveljavnost pogodbe, v kateri je bil dogovorjen. Ker nasprotna udeleženca kljub pozivu predlagatelja svojih arbitrov v skladu s 6. členom PKP nista imenovala, se arbitražni postopek ne more začeti, zato je nujna intervencija sodišča. V nasprotnem primeru bo ostal brez vsakršnega pravnega varstva, saj arbitražnega postopka ne bo mogoče izvesti, eventualen predlog v kolektivnem delovnem sporu za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pa bi sodišče zaradi v PKP dogovorjene pristojnosti arbitraže zavrglo bodisi s sklicevanjem na izključitev sodne pristojnosti, bodisi s sklicevanjem na neizpolnitev obvezne procesne predpostavke po 23. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, v nadaljevanju ZDSS-1). Da je predhodna izvedba arbitražnega postopka obvezna procesna predpostavka za morebitno kasnejše sodno odločanje, izhaja tudi iz Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006 in naslednji, v nadaljevanju ZKolP) in 66. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 6/2015 in naslednji). S slednjo je predvideno, da bodo stranke vse medsebojne spore reševale z arbitražo. Določba 6. člena PKP ne omejuje arbitražnega načina reševanja sporov zgolj na določene spore. Tudi če PKP ne velja več, je treba upoštevati voljo strank, da spore rešujejo na miren način, s pomočjo arbitraže, glede poteka arbitražnega postopka pa bi se v tem primeru uporabile določbe ZKolP (22., 23. člen), kar izhaja tudi iz šestega odstavka 4. člena PKP. V nepravdnih postopkih sodišče ni vezano na predlog, zato bi lahko imenovalo tudi ad hoc arbitražo; stranki lahko namreč sodišče vselej prisodi nekaj manj kot je zahtevala. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča o stroških postopka.

3. Prvi nasprotni udeleženec je podal odgovor na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 14. člena ZPP ni podana. Čeprav skopo in deloma materialnopravno nepravilno, se je sodišče prve stopnje do bistvenih trditev predlagatelja opredelilo.

6. Med strankami je bila 29. 11. 2012 sklenjena PKP, ki jo je prvi nasprotni udeleženec 25. 4. 2016 odpovedal. Predlagatelj meni, da odpoved kolektivne pogodbe ni bila v skladu s 5. členom PKP, ki med drugim določa, da normativnega dela kolektivne pogodbe ni mogoče odpovedati v celoti, pač pa le posamezne člene. Predlagatelj je zato delodajalcu 16. 6. 2017 predlagal mirno rešitev spora s posredovanjem, katerega je ta zavrnil. Dne 7. 7. 2017 je nasprotnima udeležencema podal predlog za rešitev spora z oblikovanjem stalne arbitraže v skladu s 6. členom PKP1, predlagal svojega člana stalne arbitraže in namestnika ter nasprotna udeleženca pozval, da imenujeta svoje člane arbitraže in namestnike. Hkrati je predlagal, da arbitraža odloči o tem, da je bila odpoved PKP v nasprotju s 5. členom PKP ter da PKP ostane v veljavi do odločitve arbitraže. Ker nasprotna udeleženca nista imenovala svojih članov arbitraže in namestnikov, je predlagatelj dne 29. 8. 2017 na sodišče vložil predlog, s katerim je zahteval, da sodišče v imenu in za račun nasprotnih udeležencev imenuje arbitre in njihove namestnike na podlagi določil ZArbit. 7. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 9. člena ZArbit v povezavi z 48. členom ZArbit je delovno sodišče pristojno za imenovanje arbitrov v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 14. člena ZArbit. Vendar, kot predlagatelj pravilno izpostavlja v pritožbi, je osnovno vprašanje tega spora, ali med strankama obstoji veljavna arbitražna klavzula oziroma dogovor za reševanje konkretnega spora (v zvezi z domnevno neveljavno odpovedjo PKP) pred arbitražo. 8. V zvezi s kolektivnimi delovnim spori ZKolP v prvem odstavku 18. člena določa, da se ti rešujejo na miren način s pogajanji, posredovanjem in arbitražo ter v skladu z zakonom pred pristojnim delovnim sodiščem. ZDSS-1 v alineji a) 6. člena določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe. To pomeni, da je delovno sodišče tisto, ki je v osnovi pristojno za odločanje o veljavnosti (kar vključuje tudi domnevno neveljavno odpoved) kolektivne pogodbe, razen če se stranki ne dogovorita za drugačen način reševanja spora, na primer tako, da z arbitražno klavzulo reševanje takšnega spora preneseta na arbitražo. Obstoj veljavnega arbitražnega sporazuma je zato nujna predpostavka za arbitražno odločanje in s tem tudi nujna podlaga za imenovanje arbitrov za reševanje takšnega spora.

9. V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZArbit je arbitražni sporazum sporazum strank, da predložijo arbitraži v reševanje vse ali določene spore, ki so med njimi že nastali ali ki utegnejo nastati v zvezi z določenim pogodbenim ali nepogodbenim pravnim razmerjem. Arbitražni sporazum je lahko v obliki arbitražne klavzule v pogodbi ali v obliki samostojnega sporazuma. Ker gre za dogovor, ki izključuje pristojnost sodišč za reševanje takšnega spora, mora biti dogovor jasen in določen.

10. PKP v 6. členu (na katerega se sklicuje predlagatelj) določa, da se za reševanje sporov med strankami kolektivne pogodbe oblikuje stalna arbitraža (prvi odstavek). Stalna arbitraža šteje 5 članov in 5 namestnikov. Vsak reprezentativni sindikat imenuje po enega člana in enega namestnika, delodajalec pa dva člana in dva namestnika. Podpisniki kolektivne pogodbe nato soglasno imenujejo predsednika stalne arbitraže in njegovega namestnika iz vrst priznanih delovno pravnih strokovnjakov (drugi odstavek). Stalna arbitraža se oblikuje najkasneje do podpisa te kolektivne pogodbe (tretji odstavek). Stalna arbitraža sprejme poslovnik, v katerem opredeli vse potrebne parametre za njeno delovanje (četrti odstavek). Stalna arbitraža mora odločiti o zadevi najkasneje v 60-ih dneh (peti odstavek).

11. Navedeno določilo ne predstavlja jasne in določne pravne podlage za pristojnost arbitraže za spor v zvezi z domnevno neveljavno odpovedjo kolektivne pogodbe. Stranki kolektivne pogodbe sta se v prvem in tretjem odstavku 6. člena PKP dogovorili za ustanovitev skupnega stalnega telesa za reševanje sporov ter določili skrajni rok za njegovo ustanovitev.2 Pri tem nista določili posledic v primeru, če do ustanovitve skupnega telesa ne pride, saj nista določili tega, ali je sploh mogoča ustanovitev skupne arbitraže tudi po poteku roka za njeno ustanovitev (ali pa je v tem primeru podana sodna pristojnost za reševanje medsebojnih sporov).3 Poleg tega stranki nista jasno določili, katere spore naj bi reševala stalna arbitraža iz 6. člena PKP. V prvem odstavku 6. člena sta zgolj splošno navedli, da gre za telo, ki bo reševalo medsebojne spore, pri čemer ni mogoče slediti argumentu predlagatelja, da sta stranki s tem določili pristojnost za reševanje vseh medsebojnih sporov. To izhaja iz preostalih določb PKP, saj sta stranki predvideli tudi drugačne načine reševanja medsebojnih sporov. Tako sta se na primer za interesne spore v 4. členu PKP izrecno dogovorili za reševanje spora s posredovanjem oz. z arbitražo v skladu z določili ZKolP, ki se oblikuje na drugačen način4 kot stalna arbitraža, ki sta jo predvideli v 6. členu PKP. Poleg tega sta v 175. členu PKP za kolektivne delovne spore določili, da se ti rešujejo v skladu z zakonom. Glede na to, da je na podlagi 6. člena ZDSS-1 sodišče pristojno za reševanje sporov v zvezi z neveljavnostjo kolektivne pogodbe (torej spora, ki ga želi reševati predlagatelj), ni povsem jasno, kaj je s tem mišljeno v postopkovnem in vsebinskem smislu. Nejasen je tudi peti odstavek 6. člena PKP, ki določa, da mora stalna arbitraža o zadevi odločiti najkasneje v 60 dneh. Iz navedene določbe ni razvidno, kaj se zgodi v primeru, če o tem ne odloči v predvidenem roku. S tem v zvezi ni jasno ali sploh gre za arbitražo, ki o sporu dokončno odloči (njena odločitev pa ima naravo prave arbitražne odločbe) in s tem izključuje pristojnost sodišča. 12. Z arbitražno klavzulo morata stranki nedvoumno prenesti pristojnost za reševanje določenega oz. določenih sporov na arbitražo in jasno določiti, da gre za spor, ki ga bo dokončno rešila arbitraža oz. za katerega se stranki odrekata sodni pristojnosti. Določilo 6. člena PKP ne predstavlja tako jasne in določne klavzule za reševanje spora o (ne)veljavni odpovedi PKP z arbitražo, kar pomeni, da tudi ne predstavlja ustrezne podlage za reševanje spora z arbitražo. 13. Predlagatelj se v zvezi s pristojnostjo arbitraže neutemeljeno sklicuje tudi na 66. člen5 Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije. Ta določa zgolj, da stranki medsebojne spore lahko rešujeta s posredovanjem ali arbitražo, torej takšen način reševanja sporov določa kot možnost, ne pa obveznost strank. Prav tako je neutemeljen ugovor, da je v skladu z določili ZKolP predhodna neuspešna izvedba arbitražnega postopka obvezna procesna predpostavka za morebitno kasnejše sodno odločanje. Kot izhaja iz prvega odstavka 18. člena ZKolP ter četrtega odstavka 20. člena ZKolP se stranki lahko sporazumeta za reševanje konkretnega spora z arbitražo, vendar to ne predstavlja obvezne procesne predpostavke za sodni spor. To je tudi popolnoma jasno glede na naravo arbitražne odločbe, ki je za stranke zavezujoče, njeno izpodbijanje pa je omejeno.6 Predlagatelj se sklicuje tudi na 22. člen ZKolP, ki določa sestavo arbitraže in 23. člen ZKolP, ki določa postopek imenovanja arbitrov, vendar oba člena prideta v poštev šele v primeru, da se stranki predhodno ustrezno in jasno dogovorita za arbitražno reševanje konkretnega spora. Za pristojnost arbitraže je torej v vsakem primeru nujen arbitražni sporazum, za katerega se morata dogovoriti stranki sami.

14. Ker ustrezna in določna arbitražna klavzula za reševanje spora v zvezi z (ne)veljavno odpovedjo kolektivne pogodbe med strankama ne obstaja, je že iz tega razloga neutemeljen predlog predlagatelja za imenovanje arbitrov, ki naj bi reševali takšen spor.

15. Predlagatelj ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem presojalo vprašanje veljavnosti odpovedi PKP, saj slednje za odločitev v tem sporu ni bistveno. Kljub temu je sodišče prve stopnje (čeprav s skopimi in delno nepravilnimi argumenti) pravilno zavrnilo predlagateljev predlog. Za odločitev v tem sporu prav tako niso bistveni tudi preostali ugovori predlagatelja (da je sodišče prve stopnje napačno odločilo s sodbo, namesto s sklepom; da sodišče v nepravdnem postopku ni vezano na predlog predlagatelja, ampak lahko dosodi tudi manj; da je dogovor o pristojnosti samostojen dogovor procesne narave, ki ne deli usode pogodbe, v katero je vključen; da mora o (ne)veljavnosti PKP primarno odločati arbitraža ipd.), zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

16. Utemeljeno pa predlagatelj nasprotuje odločitvi sodišča v zvezi s stroški postopka. Postopek imenovanja arbitrov se na podlagi drugega odstavka 9. člena ZArbit vodi v skladu z določili Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 30/1986 in naslednji, v nadaljevanju ZNP), ki vprašanje povračila stroškov ureja v 35. členu. Ta pravila so prilagojena posebnostim nepravdnega postopka in so zato drugačna od pravil, ki veljajo v pravdnih postopkih in jih vsebuje ZPP. Sodišče prve stopnje je zato stroške postopka nepravilno odmerilo v skladu z določili ZPP.

17. ZNP v prvem odstavku 35. člena določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Ker je ta spor nastal zaradi nejasnih določil PKP, katere podpisniki so vsi trije udeleženci tega postopka, je sodišče odločilo, da na podlagi navedenega člena vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka. Ni namreč mogoče pritrditi prvemu nasprotnemu udeležencu, da gre za spor, ki je izključno v interesu predlagatelja ter da vsi stroški tega postopka predstavljajo stroške, ki jih je povzročil predlagatelj po svoji krivdi.

1 PKP v 6. členu določa, da se za reševanje sporov med strankami kolektivne pogodbe oblikuje stalna arbitraža (prvi odstavek). Med strankama ni spora, da stranke kolektivne pogodbe niso nikoli oblikovale stalne arbitraže v skladu z določili 6. člena PKP. Šele po odpovedi kolektivne pogodbe s strani prvega nasprotnega udeleženca v letu 2016 je predlagatelj 7. 7. 2017 podal predlog za ustanovitev stalne arbitraže na podlagi določil 6. člena PKP. 2 Ta določba je že sama po sebi nenavadna, saj rok za oblikovanje stalne arbitraže določa le do podpisa kolektivne pogodbe, torej še pred njeno sklenitvijo. 3 Arbitraža tudi v nadaljevanju ni bila ustanovljena. Imenovanje arbitrov se zahteva že po odpovedi kolektivne pogodbe, v kateri je predvidena. 4 ZKolP v prvem odstavku 22. člena določa, da vsaka stranka imenuje v arbitražo enako število članic ali članov. Predsednico ali predsednika arbitraže pa stranki imenujeta sporazumno. 5 Ta v prvem odstavku določa, da lahko pogodbeni stranki medsebojne kolektivne spore, ki izhajajo iz te kolektivne pogodbe in jih ni bilo mogoče rešiti s pogajanji, rešujeta s posredovanjem ali arbitražo. 6 Arbitraža v tem smislu tudi ne predstavlja sporazumnega reševanja sporov - bistvo sporazuma o arbitraži je ravno izključitev sodne pristojnosti.