Jedro

Ker je direktor tožene stranke vedel že v mesecu juliju, da bo tožnikovo delo nepotrebno, je bila v mesecu decembru odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana po preteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 309,58 EUR v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je skladno z zahtevkom ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 15.12.2003 podala tožena stranka tožniku. Ugotovilo je, da še vedno obstoji delovno razmerje tožnika pri toženi stranki in ga je le-ta dolžna pozvati nazaj na delo ter mu izplačati plačo za januar in februar 2004. Presodilo je, da je na strani tožene stranke sicer obstojal utemeljen razlog za odpoved, ker je potreba po tožnikovem delu zaradi zmanjšanja obsega poslovanja prenehala in ga ni bilo mogoče zaposliti na drugih delih oziroma pod spremenjenimi pogoji, da pa tožena stranka odpovedi ni podala v zakonskem 30-dnevnem roku, odkar je zvedela, da bo postalo tožnikovo delo nepotrebno.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je 30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi pričel teči šele po tem, ko je tožena stranka ob ugotovitvi prenehanja potreb po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tudi preverila, ali ni mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. Ker je direktor tožene stranke to storil šele po sestanku z lastniki v mesecu novembru 2003, 30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi ni potekel. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik in smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) v petem odstavku 88. člena tudi začetek teka 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo odpovedi veže zgolj na seznanitev z razlogom za redno odpoved. Bistvo poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi je prenehanje potreb po delavčevem delu, kar je tožena stranka ugotovila že v mesecu juliju 2003, ne pa preverjanje možnosti zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Revizija ni uveljavljala razloga bistvene kršitve določb postopka, zato v zvezi s tem razlogom revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.ZDR v petem odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V tretjem odstavku tega člena nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstoja, mu mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe. Na podlagi prvega odstavka 90. člena ZDR gre v tem primeru za ponudbo sklenitve nove pogodbe istočasno z odpovedjo obstoječe pogodbe o zaposlitvi.

Bistveno za pravilno odločitev v sporu je vprašanje, kdaj je pričel teči rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Obe nižji sodišči sta skladno ugotovili, da je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal že julija 2003, ko so bili ugotovljeni slabi ekonomski rezultati v poslovanju tožene stranke in ko je tožena stranka na seji upravnega odbora 14.7.2003 sprejela odločitev, da bo zaradi tega potrebno pristopiti k reorganizaciji oddelkov, zmanjšanju stroškov in odpravi določenih delovnih mest. Prav tako sta na podlagi izpovedbe direktorja, ki je bil zaslišan kot predstavnik tožene stranke, skladno ugotovili, da je direktor že takrat (v juliju 2003) vedel, da bo tožnikovo delo nepotrebno. Na gornje ugotovitve je revizijsko sodišče vezano, saj se zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v reviziji pravnomočna sodba sodišča druge stopnje ne more več izpodbijati, ker to ni dovoljen revizijski razlog. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja namreč revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede na gornje skladne dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tudi 30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi iz petega že takrat direktor tožene stranke vedel, da bo tožnikovo delo nepotrebno. Ker je nedvomno šlo za tožnikovo delo pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče mimo zaključka, da se je direktor, ki tudi v delovnopravnih vprašanjih na podlagi prvega odstavka 18. člena ZDR nastopa kot zastopnik tožene stranke, že takrat seznanil z razlogi za sporno odpoved. Tako je bil v celoti izpolnjen dejanski stan za začetek teka 30-dnevnega subjektivnega roka v smislu gornje določbe ZDR, v katerem delodajalec mora podati odpoved, sicer mu ta pravica ugasne. Ker je tožena stranka sporno odpoved podala šele 15.12.2003, je bila podana v nasprotju z določbami petega odstavka 88. člena ZDR, torej je bila nezakonita.

Ob gornji presoji dogajanje v mesecu novembru 2003, na katero se sklicujeta tožena stranka in sodišče druge stopnje (sestanek z lastniki, takratna ugotovitev, da tožniku ni mogoče zagotoviti drugega dela), na začetek teka zakonskega roka za odpoved ni moglo vplivati. Pri izdaji izpodbijane sodbe je bilo zato materialno pravo zmotno uporabljeno.

Glede na povedano je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke ter kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožnik z revizijo uspel, mu mora tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti utemeljene stroške za vložitev revizije, ki jih je sodišče na podlagi veljavne Odvetniške tarife odmerilo na 309,58 EUR.