Jedro

Glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni po vsebini izpodbijala resničnosti dejstev, ki jih je navedel tožnik v tožbi, ampak je zgolj pavšalno navedla, da prereka tožbene navedbe, je sodišče štelo trditve tožene stranke glede razloga in okoliščin za zapustitev azilnega doma za dovolj dokazane, saj je dokazno breme v azilnem postopku tudi na ravni upravnega spora deljeno med obe stranki. Po presoji sodišča za izdajo začasne odredbe tožnik v konkretnem primeru nima pravno varovanega interesa, ker je sodišče tožbi ugodilo istočasno z odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe in ima ugoditev tožbi za posledico, da ima tožnik pravico nastanitve v azilnem domu, kar pa je uveljavljal tudi v začasni odredbi. Svetovalec za begunce ne more najprej s tožbo v upravnem sporu uveljavljati povrnitve stroškov za zastopanje v postopku.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, tako da se izpodbijani sklep tožene stranke št. 1822-4/236-813/2004/1 z dne 23. 11. 2004 odpravi. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 3. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka pooblaščencu tožeče stranke za zavrže. 4. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka ustavila postopek za priznanje azila AA, roj. 2. 2. 1954, državljana Pakistana in določila, da mora zapustiti Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prošnjo za azil dne 1. 9. 2004 in mu je bil določen kraj začasnega bivanja v Azilnem domu na C... 166 in nato v Azilni dom na cesti v G... 15 v A. Tožena stranka pravi, da je na podlagi uradnih evidenc ugotovila, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in je bil izbrisan iz evidence dne 17. 11. 2004, zato je odločila v skladu z določilom 5. alineje 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (ZAzil).

Tožnik je vložil tožbo na odpravo sklepa in začasno odredbo. V tožbi pravi, da je tožena stranka kršila 5. alinejo 1. odstavka 42. člena v zvezi z 43. členom ZAzil in 24. člen Zakona o začasnem zatočišču (ZZZat). Tožbo opira tudi na določilo 2. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), na 3. točko 3. odstavka 25. člena ZUS v zvezi z 8. in 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se tožnik ni mogel izreči o ključnem dejstvu v zvezi z zapustitvijo azilnega doma. Tožniku pa naj bi bila kršena tudi pravica iz 2. odstavka 42. člena ZAzil, ker kljub ustni prošnji za vrnitev v prejšnje stanje tožena stranka tožnika ni sprejela nazaj v azilni dom in mu ni omogočila nastanitve v azilnem domu, čeprav mu je z napotnico z dne 3. 11. 2004 (skladno z določili ZAzil in ZZZat) dovolila, da opravlja začasno delo kot kuhar do dne 3. 1. 2005 pri delodajalcu izven azilnega doma. Dne 30. 11. 2004 se je tožnik javil recepciji azilnega doma v A in sporočil, da je zaključil z delom v B in se je hotel ponovno nastaniti v azilnem domu, ker delodajalec ni več potreboval njegovega dela in mu tudi ni več zagotavljal prenočišča. Ob tej priliki mu je bilo sporočeno, da je samovoljno zapustil azilni dom, tožnik pa je takoj predložil dokaz, da to ni res, da ima veljavno napotnico za delo v B. Predlagal je vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka na to ni reagirala, zato je vložil tožbo in začasno odredbo za začasno ureditev stanja, da bi se preprečile posledice za zdravje, ker bi moral prebivati na prostem v zimskem času. Izpodbijani sklep je bil vročen le pooblaščencu tožnika, tožnik pa ni bil s tem seznanjen, čeprav ga je tožena stranka sama napotila na naslov delodajalca AAA d.o.o.. Način vročanja je bil uporabljen za to, da se izda procesni sklep, ne pa da bi se prošnja meritorno obravnavala. Predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo, zasliši tožnika in predstavnika delodajalca. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje in da se tožniku dovoli prebivanje v Sloveniji do pravnomočno zaključenega postopka z vsemi pravicami po ZAzil. Od tožene stranke zahteva, da tožnikovemu pooblaščencu povrne stroške postopka, kot jih bo odmerilo sodišče z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Sodišče prosi, da tožnika oprosti plačila sodnih taks in stroškov postopka, ker nima dohodka, niti denarja za plačilo prebivališča. Tožnik je vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po določilu 2. odstavka 69. člena ZUS, tako da se tožniku omogoči nastanitev v azilnem domu do pravnomočne odločitve. Vsebina začasne odredbe ima 5 točk: po prvi točki je tožena stranka dolžna tožnika v roku 24 ur po prejemu te začasne odredbe nastaniti v azilnem domu; če tožena stranka ne bo izpolnila obveznosti iz prve točke, se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 500.000,00 SIT (2. točka); 3. točka začasne odredbe vsebuje nadaljnji prisilni ukrep, če tožena stranka ne bi izpolnila obveznosti; v 4. točki tožeča stranka opredeljuje učinek začasne odredbe; v 5. točki pa tožeča stranka predlaga, da mora tožena stranka pooblaščencu tožeče stranke povrniti stroške za zastopanje v postopku za izdajo začasne odredbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Sklicuje se na določilo 4. alineje 2. odstavka 42. člena ZAzil in 43. člen ZAzil in pravi, da prosilec lahko prebiva v azilnem domu do pravnomočno končanega azilnega postopka.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni po vsebini izpodbijala resničnosti dejstev, ki jih je navedel tožnik v tožbi, ampak je zgolj pavšalno navedla, da prereka tožbene navedbe, je sodišče štelo trditve tožene stranke glede razloga in okoliščin za zapustitev azilnega doma za dovolj dokazane, saj je dokazno breme v azilnem postopku tudi na ravni upravnega spora deljeno med obe stranki. To pa pomeni, da sodišču ni bilo treba razpisati glavne obravnave, da bi razčiščevalo relevantna dejstva, ampak je iz podatkov v spisu ob upoštevanju pravil dokaznega prava nesporno, da je tožena stranka izdala sklep o ustavitvi postopka nezakonito, saj za to ni imela zakonske podlage, ker tožnik ni samovoljno zapustil azilnega doma v smislu določila 5. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil. V tej dokazni oceni je sodišče upoštevalo tudi priloženo napotnico, ki je podpisana s strani odgovorne osebe tožene stranke in o kateri se tožena stranka v odgovoru na tožbo ni izrekla. Napotnica tudi izpričuje, da so bila dejstva, ki jih je sodišče v upravnem sporu štelo za odločilna pri subsumciji teh dejstev na zakonski dejanski stan "samovoljne zapustitve azilnega doma", toženi stranki znana že v upravnem postopku in da je na njihovi podlagi odločila v upravnem postopku, čeprav ta dejstva niso bila vključena v obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišče je zato na podlagi določila 2. odstavka 39. člena ZAzil v prvi točki izreka tožbo s sodbo odpravilo. Tožnik je sicer uveljavljal odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, vendar se v primeru odločitve o ustavitvi upravnega postopka zadeva ne vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ker je posledica odprave izpodbijanega sklepa ta, da je azilni postopek spet v teku. Tožnik je sicer posebej uveljavljal tudi, da se mu dovoli prebivanje v Sloveniji do pravnomočnega zaključka azilnega postopka z vsemi pravicami in obveznostmi po ZAzil, vendar odprava izpodbijanega sklepa hkrati pomeni tudi, da ima tožnik status prosilca za azil in mu zato že na podlagi ZAzil (1. in 2. alineja 1. odstavka 43. člena ZAzil) pripada pravica do nastanitve v azilnem domu, čemur pa ne nasprotuje niti tožena stranka v odgovoru na tožbo. Obveznost zagotovitve nastanitve za prosilce za azil izhaja tudi iz Direktive Sveta Evrope 2003/9/ES z dne 27. 1. 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (O J. L 31/18, 6. 2. 2003, člen 13 in člen 14) in je nadaljnje izpeljana v Pravilniku o načinih in pogojih zagotavljanja pravic prosilcev za azil in tujcev, ki jim je bila priznana posebna oblika zaščite (Uradni list RS, št. 80/2002).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je s sklepom v drugi točki izreka odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe. Po presoji sodišča za izdajo začasne odredbe tožnik v konkretnem primeru nima pravno varovanega interesa, ker je sodišče tožbi ugodilo istočasno z odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe in ima ugoditev tožbi za posledico, da ima tožnik pravico nastanitve v azilnem domu, kar pa je uveljavljal tudi v začasni odredbi. Ker je tožena stranka državni organ in je po Ustavi in zakonu dolžna spoštovati sodno odločbo in je po 3. odstavku 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, tudi ni dovoljena začasna odredba s prisilnimi sredstvi, kot to uveljavlja tožnik. Zato je sodišče ob upoštevanju določila 6. odstavka 39. člena ZUS in ob smiselni uporabi določila 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS predlog za začasno odredbo s sklepom zavrglo.

Obrazložitev k tretji točki izreka: V zvezi s tožbo in predlogom za začasno odredbo je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka pooblaščencu tožeče stranke. Po podatkih, ki jih je sodišče pridobilo od tožene stranke (seznam svetovalcev za begunce z dne 9. 12. 2004), je pooblaščenec tožeče stranke svetovalec za begunce, ki jih po določilu 1. odstavka 16. člena ZAzil imenuje minister za pravosodje. Po določilu 4. odstavka istega člena imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, pristojen za pravosodje, iz sredstev proračuna Republike Slovenije. Na podlagi določila 4. odstavka 16. člena ZAzil je bil sprejet Pravilnik o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Pravilnik, Uradni list RS, št. 103/2004). Določilo 1. odstavka 4. člena pravilnika določa, da je svetovalec po pravnomočno končanem postopku za pridobitev azila dolžan ministrstvu za notranje zadeve predložiti določeno dokumentacijo, ki izkazuje upravičenost do nagrade in povračila stroškov. Naslednji odstavek pa določa, da sklep o odmeri nagrade in povračilu stroškov izda ministrstvo in da je zoper ta sklep dovoljeno sprožiti upravni spor. Tako urejen postopek uveljavljanja povrnitve stroškov svetovalcu za begunce je razlog, da je sodišče zahtevek pooblaščenca tožeče stranke za povrnitev stroškov od tožene stranke zavrglo in sicer ob upoštevanju določila 6. odstavka 39. člena ZAzil s smiselno uporabo določila 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Obrazložitev k četrti točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.