Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb strank določilo (drugega) sodnega izvedenca finančne stroke, toženi stranki pa je naložilo, da v roku 15 dni nakaže predujem za stroške sestave izvedenskega mnenja. Ker tožena stranka ni ravnala skladno s sklepom in na naslednji narok za glavno obravnavo ni pristopila, je sodišče prve stopnje o denarnih zahtevkih tožnika pravilno odločilo na podlagi dotedaj zbranih dokazov (predvsem prvega mnenja sodnega izvedenca).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca junija 2003 do oktobra 2007 plačati iz naslova dodatkov za vsak mesec 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe (I/1 točka izreka), in da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca junija 2003 do novembra 2007 plačati razliko v plači v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka (I/2 točka izreka), vse v roku 15 dni pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške za zastopanje po pooblaščencu v znesku 1.469,93 EUR, stroške sodne takse za tožbo v znesku 65,68 EUR in stroške izvedenca finančne stroke v znesku 1.008,11 EUR.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da ni soglašala z modifikacijo tožbe, o njej ni bila obveščena in se tudi ni izjasnila o izvedenskem mnenju. Sodišče prve stopnje ji je naložilo, da je dolžna poravnati tožniku domnevna prikrajšanja za vsak mesec v znesku 200,00 EUR za leto 2003 in 2004, ko to plačilno sredstvo še ni bilo v veljavi, temveč zgolj tolar. Izvedensko mnenje je neobjektivno, saj določa takšno prikrajšanje v pavšalnem znesku, ki nima podlage v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kolektivni pogodbi in določbah ZDR. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in sklep tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Tožena stranka se je do izvedeniškega mnenja v celoti opredelila ter navedla, da ga ne sprejema, zaradi česar je sodišče ugodilo predlogu, da se pritegne v postopek drug izvedenec finančne stroke. Do izvedbe takšnega dokaza ni prišlo, ker predujma za izvedbo dokaza ni plačala. Poleg tega ni nasprotovala spremenjenemu tožbenemu zahtevku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne njeno pritožbo in v celoti potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta izpodbijana sodba in sklep pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sodbo in sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik v spornem času zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornega vozila. Od tožene stranke je zahteval plačilo premalo izplačane plače ter dodatkov za nadurno delo ponoči, ob nedeljah in ob praznikih. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovitve višine pripadajočih prejemkov določilo izvedenca finančne stroke, ki je na podlagi listin, ki sta mu jih predložili stranki ter Zakona o delovnih razmerjih in kolektivne pogodbe dejavnosti, izračunal višino premalo izplačane plače. Izvedenec obračuna višine plače iz naslova nadurnega dela ni izdelal, ker od tožene stranke ni mogel pridobiti potrebnih potnih nalogov, ki bi izkazovali utemeljenost takšnega zahtevka po višini. Izvedenec je ocenil, da je prikrajšanje iz tega naslova v višini 200,00 EUR na mesec, ki ga je tožnik opredelil v tožbi, v celoti primerno. Pri takšni oceni je izhajal tudi iz višine dnevnic iz posameznih držav, v katerih so se opravljali prevozi.

V nadaljevanju dokaznega postopka je izvedenec odgovoril na pripombe strank in izdelal dopolnilno izvedeniško mnenje, v katerem je podal stališče do manjkajoče dokumentacije glede obračuna potnih nalogov. Zato zavzemanje tožene stranke, da se o izvedenskem mnenju ni mogla izjasniti, ker ji to ni bilo predloženo, ne more biti sprejemljivo. V tej zvezi je imela možnost, da se opredeli tudi do modificiranega zahtevka, ki ga je napravil tožnik po dopolnilnem izračunu izvedenca, pa tega ni storila.

Sodišče prve stopnje je na naroku glavne obravnave dne 7. 10. 2010 po zaslišanju strank določilo drugo izvedenko finančne stroke in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni nakaže predujem v višini 1.000,00 EUR za izdelavo novega izvedenskega mnenja. Tožena stranka v postavljenem roku predujma ni plačala, tudi ne v dodatno določenem roku, kljub opozorilu, da bo dokazni predlog z izvedencem umaknjen, če predujem ne bo pravočasno nakazan. Tožena stranka očitno tega ni upoštevala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno določilo narok glavne obravnave za dne 10. 2. 2011, ki ga je preložilo na dne 14. 3. 2011. Tožena stranka kljub izkazanemu vabilu na navedena naroka ni pristopila, pri čemer ni sporočila razlogov, zakaj se naroka ni mogla udeležiti. Zato je sodišče prve stopnje razsodilo o tožbenih zahtevkih na podlagi razpoložljivih dokazov in mnenjem izvedenca.

Neutemeljena je pritožba, da sodišče ni imelo nobene podlage, ko je priznalo tožniku prikrajšanje iz naslova nadurnega dela v spornem času za vsak mesec v višini 200,00 EUR. Sodišče je glede tega razpolagalo z višino takšnega zahtevka, pri čemer se je izvedenec tako v prvem kot dopolnilnem mnenju določno opredelil do tega, da je prikrajšanje iz tega naslova po višini primerno. Tožena stranka ni predlagala, da bi sodišče o tem vprašanju neposredno zaslišalo izvedenca, temveč zgolj dokaz po drugem izvedencu finančne stroke, čemur je sodišče sledilo, vendar pa tožena stranka ni nakazala predujma za izdelavo mnenja. Zato je imelo sodišče prve stopnje vse razloge, da je štelo takšen dokazni predlog za umaknjen in je razsodilo na podlagi podatkov iz izvedenskega mnenja ter dokazov, s katerimi je edino razpolagalo (215. člen ZPP).

Neutemeljena je pritožba, da so tožniku prisojeni denarni prejemki v evrih tudi za obdobje, ko takšna valuta takrat v Sloveniji še ni veljala. V skladu z Zakonom o uvedbi evra (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006) se je takšna valuta uvedla kot zakonito plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji z dnem 1. 1. 2007. V skladu z določbo 1. odstavka 13. člena ZUE se z dnem uvedbe evra šteje, da se tolarski zneski glasijo na evro in se preračunajo po tečaju zamenjave. Navedeno je v izpodbijani sodbi v celoti upoštevano. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je to sprejemljivo, saj se sedaj sodba lahko izvrši le v valuti, ki je v uporabi oz. veljavna v Sloveniji kot edino plačilno sredstvo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnik pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela oz. na drugi strani tožnikov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).