Jedro

S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od decembra 2014 do januarja 2019, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, sta tožnika uveljavljala terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu z določbo 14. člena ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta tožnika že na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2 do plačila prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje upravičena. Toženec tej presoji v pritožbi niti ne oporeka, ampak se zavzema za upoštevanje dejanskega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Njegove tovstne navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka). Tožencu je naložilo, da v korist prvega tožnika obračuna in na njegov osebni račun pri A., d. d., v Sklad B. plača prispevke za poklicno zavarovanje oziroma prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za obdobje od decembra 2014 do januarja 2019, pri čemer so posamezni mesečni zneski razvidni iz izreka sodbe in sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. dne v prihodnjem mesecu do plačila. V presežku je zahtevek zavrnilo. V delu, v katerem je prvi tožniku umaknil tožbo, je postopek ustavilo (točka II izreka). Tožencu je naložilo, da v korist drugega tožnika obračuna in na njegov osebni račun plača prispevke za poklicno zavarovanje oziroma prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za obdobje od decembra 2014 do januarja 2019, pri čemer so posamezni mesečni zneski razvidni iz izreka sodbe in sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. dne v prihodnjem mesecu do plačila. V presežku je zahtevek zavrnilo. V delu, v katerem je drugi tožniku umaknil tožbo, je postopek ustavilo (točka III izreka). Odločilo je, da toženec sam krije svoje pravdne stroške, tožnikoma pa je dolžan plačati 918,63 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Toženec vlaga pritožbo zoper ugodilni del točk II in III izreka ter točko IV izreka sodbe in sklepa iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi nepravilne sestave sodišča. Predmet tožbe ni bil le premoženjskopravni zahtevek, ampak se je presojala tudi pravica tožnikov do poklicnega zavarovanja. Delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje. Gre za spor o pravici do in iz poklicnega zavarovanja, kar je socialni spor. Tožnik ni izpolnjeval pogoja 80 % delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem (prim. odločbi VDSS Pdp 345/2018, Pdp 353/2017). Pri ugotavljanju delovnega časa bi se morala upoštevati le vožnja. Toženec je predlagal postavitev izvedenca. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaznega predloga storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno je uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče nepravilno sestavljeno. V delovnih in socialnih sporih odloča sodišče prve stopnje v senatu, razen če ta zakon določa, da odloča sodnik posameznik (prvi odstavek 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Sodnik posameznik odloča v individualnih delovnih sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 14. člena ZDSS-1), ne glede na vrednost spornega predmeta pa v zadevah, taksativno naštetih v tretjem odstavku citiranega člena. S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od decembra 2014 do januarja 2019, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, sta tožnika uveljavljala terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu s citiranima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik.

6. V skladu z drugim odstavkom 19. člena ZPP mora tožena stranka podati ugovor stvarne nepristojnosti najkasneje v odgovoru na tožbo. Toženec je tak ugovor prvič podal v pritožbi, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta tožnika že na podlagi prehodne določbe 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.) do plačila prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje upravičena. Toženec tej presoji v pritožbi niti ne oporeka, ampak se zavzema za upoštevanje dejanskega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) štela zavarovalna doba s povečanjem. Njegove tovstne navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

8. Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975) je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu; na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

9. V istovrstni zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče razumeti na način, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % letnega fonda delovnega časa za posameznega delavca. Pogoj se razlaga v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delu voznika avtobusa, se tako v smislu sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pripravlja in pospravlja vozilo … Glede na navedeno je nepravilno zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba pri ugotavljanju pogoja 80 % vsega delovnega časa upoštevati le čas vožnje. Zgolj ta čas, za dokazovanje katerega je toženec predlagal izvedbo dokaza z izvedencem, ni bistven za odločitev. Tako je sodišče prve stopnje dokazni predlog toženca utemeljeno zavrnilo in s tem ni storilo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča. V zadevi Pdp 345/2018 je šlo za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v zadevi Pdp 353/2017 pa za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma poklicno zavarovanje delavca v prevzgojnem domu, ne voznikov, kot sta tožnika.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

12. Toženec sam krije stroške pritožbe, s katero ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).