Jedro

Ravnanje, ki z zakonom ali drugim predpisom ni določeno kot protipravno, postane kljub temu nedopustno, če je možnost nastanka škode njegova predvidljiva posledica (ki ni nujno najbolj običajna, pogosta, pač pa je stopnja njene verjetnosti lahko tudi nizka).

Ker zavarovanec toženke ni storil vsega, kar bi moral in mogel storiti, da bi vaja potekala varno, je ravnal neskrbno in s tem malomarno. Po drugi strani tožniku neskrbnosti ni mogoče očitati. Res je sicer, da si je poligon ogledal in je bil s postavljenimi količki (enako kot ostali člani ekipe) seznanjen, vendar je bil pri izvedbi vaje odvisen še od svojih sotekmovalcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o temelju zahtevka in ugotovilo, da je ta podan.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek tožnika zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške.

Kot zmotno označuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni mogel usmerjati nošenja nosil. To bi lahko storil tako, da bi sotekmovalcem sporočil, da smer ni ustrezna in da se približujejo količku. Tako so se najverjetneje usmerjale druge ekipe na tekmovanju. Meni, da je dejstvo, da si je tožnik poligon pred tekmovanjem ogledal, odločilno. Škodnemu dogodku bi se namreč lahko izognil. Bil je prvi tekmovalec v skupini in je imel odprt pogled naprej in je vodil skupino. Stališče sodišča, da od policista ni utemeljeno pričakovati, da bo gledal, v katero smer teče, je življenjsko nevarno, saj pomeni, da zaposlenim pri svojem delu ni treba izkazati niti najmanjše oblike skrbnosti. Škodni dogodek bi tožnik ob primerno skrbnem ravnanju lahko preprečil. Vse, kar bi moral storiti je, da bi gledal, kam se premika. Toženka nasprotuje tudi zaključku, da tožnik ob izvedbi vaje ni mogel pravočasno opaziti lesenega količka. Dokazano dejstvo je, da je bil s traso poligona in z načinom označevanja ciljne črte seznanjen. To kaže, da je količek lahko pričakoval, da bi ga lahko opazil in bi se mu tudi lahko izognil. Sodišče prve stopnje sicer ocenjuje, da tožnik ob sami izvedbi vaje ni videl naprej, ker naj bi bila njegova pozornost usmerjena v samo pot, nošenje nosil in čim hitrejšo opravo vaje, vendar pa takšna ocena ni pravilna. Z vidika skrbnosti je nujno, da tekmovalec ob teku gleda naprej in se tako izogne morebitnim oviram na poligonu. Tožnik morda količka ni videl, ker v želji po čimboljšem rezultatu ni gledal predse, vendar pa to ne pomeni, da ga ni mogel videti, ampak da je do škodnega dogodka prišlo le zaradi njegovega neskrbnega ravnanja.

Sodišče je zmotno presodilo, da je podana krivdna odgovornost toženke. Opozarja, da se sodišče v sodbi ni določno opredelilo do nobene izmed štirih predpostavk. Element protipravnosti sodišče zgolj pavšalno utemelji s sklicevanjem na splošne in abstraktne določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju: ZVZD). Sodišče ni argumentiralo, zakaj bi bila označitev cilja s količkom nedopustna - katero pravno pravilo določa, na kakšen način je treba označevati cilj, kakšna označba je nedopustna, kako bi moral biti cilj pravilno označen. Predpostavk krivde in vzročne zveze sodišče sploh ni obravnavalo. Protipravnost ravnanja toženke ni podana. Zavarovanec toženke je urjenje organiziral na način, da je bilo delovno okolje ustrezno in v skladu z namenom usposabljanja. Sodišče je sicer navedlo, da bi delodajalec lahko označil vhod v prostor na drugačen način, pri čemer se sklicuje na sodbo VSL II Cp 1262/2014, ki pa s konkretno zadevo ni primerljiva. Sodišče je namreč ugotovilo, da si je tožnik poligon ogledal in mu je bil poznan in so bili količki tudi med vajo dobro vidni. Količek ga zato ni presenetil oziroma ga je izključno zato, ker ni gledal, kam teče. Količki so bili dobro vidni in predvidljivi, predvidljiva pa je bila tudi možnost poškodbe. Zavarovanca toženke nihče ni nikdar opozoril, da bi bilo takšno označevanje sporno, niti ni zaradi tega doslej prišlo do nesreče. Nesreče zato ni mogel pričakovati. Čeprav količek ni predstavljal ovire pri sami vaji, so tekmovalci vedeli, kje se nahaja in bi ga zato morali upoštevati. To še toliko bolj velja, ker je šlo za usposabljanje pripadnikov posebne enote policije, od katerih se nedvomno pričakuje višja stopnja pripravljenosti in skrbnosti kot od rekreativnih športnikov. Podana ni niti krivda toženke. Ravnala je v skladu s svojo profesionalno skrbnostjo, saj škodnega dogodka ni mogla predvideti niti ga ne obvladati. Storila je vse, da je zagotovila okoliščine za uspešno izvedbo vaje (predhodni ogled poligona, raven in pregleden teren, količki, ki so označevali ciljno črto so bili dobro vidni in označeni z rdečo zastavico). Takšen način označevanja cilja se je vedno uporabljal na vseh prireditvah. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožniku ni mogoče pripisati soodgovornosti za nastanek škode. Nerelevantno je, da se tožnik ni takoj zavedel teže poškodbe. Bistveno je, da je tožnik nedvomno prispeval k nastanku škode ter povzročil, da je bila ta večja kot bi bila v primeru, če bi po padcu prenehal s tekmovanjem.

Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se do predpostavk vzročne zveze in krivde, ki ju je v okviru krivdne odškodninske odgovornosti potrebno ugotoviti, sploh ni opredelilo. Obrazložitev sodbe je zato pomanjkljiva. Dovolj konkretizirano pa ni navedlo niti tega, v čem se kaže domnevna protipravnost ravnanja toženke.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. To velja tudi v pogledu obrazložitve, ki se nanaša na obstoj predpostavk za odškodninsko odgovornost, saj ne drži, da se do njih sodišče ne bi opredelilo. To je storilo v točki 13 izpodbijane sodbe. Res je sicer, da pri tem ni bilo zelo izčrpno in tudi ni izrecno izpostavilo krivde toženke, vendar pa to pritožbenega preizkusa ne onemogoča. Razlogi, čeprav mestoma res skopi, zadoščajo. Pri izostanku opredelitve sodišča do krivde toženke pa je treba upoštevati, da je skrbnost ravnanja odgovorne osebe največkrat hkrati merilo protipravnosti njenega ravnanja in merilo krivde in zato teh dveh predpostavk ni vedno mogoče in smiselno povsem ločeno obravnavati. Tudi v konkretnem primeru okoliščine, ki utemeljujejo protipravnost, hkrati tvorijo tudi podlago za presojo krivde.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja sledeče dejansko stanje: Tožnik se je kot policist v sestavi posebnih enot in v okviru obveznega 3-dnevnega letnega usposabljanja 29. 5. 2010 udeležil tekmovanja v G. Poškodoval se je ob izvajanju vaje „prenos ranjenca“, ko se je spotaknil ob lesen količek, ki je označeval cilj (oziroma start) in padel. Vaja „prenos ranjenca“ je bila ena od petih vaj (četrta po vrsti) v premagovanju ovir, ki so se izvajale. Potekala je na poligonu, na ravnem travnatem zemljišču. Izvajala se je v skupini petih policistov, oblečenih v delovno uniformo in opremljenih z oborožitvijo v osebni zadolžitvi (neprebojni jopič s ploščami in čelado), skupne teže približno 20 kg. Vaja je potekala tako, da so štirje tekmovalci petega položili na nosila in ga prenesli s točke A do točke B, pri čemer so jih na poti ovirale ovire visoke 1,3 metra. Na točki B je bilo treba obrniti in premagati ovire v nasprotni smeri. Dolžina poligona za vajo je znašala 10 metrov. Vajo so morali opraviti čim hitreje. Cilj oziroma start (točka A) je bil označen z dvema lesenima količkoma višine 20 do 50 cm, ki sta bila označena z rdečo zastavico in oddaljena eden od drugega približno dva metra. Količka sta bila namenjena zgolj označbi terena oziroma vhoda v cilj in nista imela vloge ovire, ki bi jo bilo treba premagati v okviru tekmovanja. Tožnik je pred poškodbo držal nosila kot prvi na desni. Pred tekmovanjem so si tekmovalci poligon ogledali in je bilo vsem znano, kje sta lesena količka postavljena, potek vaje pa si je tožnik lahko ogledal tudi ob opazovanju drugih ekip med tekmovanjem. Na takšnem usposabljanju je pred tem že enkrat sodeloval. Pred prihodom v cilj, kjer je prišlo do padca, je bila tožnikova pozornost usmerjena v pot, varno nošenje ranjenca na nosilih in čim hitrejšo opravo vaje, zato lesenega količka, ki je označeval cilj, ni videl. Smeri nošenja ni mogel usmerjati, saj je bil pri tem odvisen še od treh sotekmovalcev. Po padcu je skupaj s sotekmovalci izvedel še zadnjo vajo. Zavarovanec toženke je že naslednje leto označil start in cilj s trakom oziroma posipom.

7. Iz razlogov v točki 12 izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče možnosti, da bi tožnik količek lahko pravočasno videl, če bi svojo pozornost (namesto v pot tik pred sabo, varno nošenje ranjenca in hitro izvedbo vaje) usmeril tudi v prostor naprej, ni izključilo. Res je sicer uporabilo dokaj nerodno besedno zvezo „da količka ni mogel pravočasno videti“, a je sočasno pojasnilo zakaj. Iz teh pojasnil pa izhaja, da količka ni pravočasno videl zato, ker je bila njegova pozornost usmerjena drugam, ne pa zato, ker tega ne bi mogel. Da je takšno možnost nedvomno imel, izhaja nenazadnje iz ugotovitve, da je bil ob nosilih prvi na desni.

8. Pritožnica v pritožbi izpodbija tudi ugotovitev, da tožnik smeri nošenja ni mogel usmerjati, saj je bil odvisen še od treh sotekmovalcev. Trdi, da bi to lahko storil tako, da bi sotekmovalcem sporočil, da smer ni ustrezna. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da bi bilo takšno (ustno) opozorilo mogoče, meni pa, da bi bilo opozorilo sotekmovalcem, ob upoštevanju konkretnih okoliščin (usmeritev bi bila mogoča šele po prehodu višinskih ovir, ko bi tožnik lahko ugotovil, da prehod mimo količka ne bo izvedljiv – glej posnetek na priloženem CD-ju; vaja se je zaradi ovir izvajala na poseben način in s sodelovanjem še treh oseb; izvajati jo je bilo treba čim hitreje) v pogledu (pre)usmerjanja neučinkovito (glej tudi razloge v točki 12). Z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik (v danih okoliščinah) smeri nošenja nosil (tudi, če bi količek videl) ne bi mogel (pravočasno) spremeniti, se zato strinja.

Glede objektivne odgovornosti

9. Stališče tožnika v odgovoru na pritožbo, da je bilo tekmovanje na poligonu, v okoliščinah, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, nevarna dejavnost in da so tudi postavljeni količki v teh okoliščinah nevarna stvar, je zmotno. Tudi če bi imel tožnik v pogledu (povečane) nevarnosti prav, to v konkretnem primeru ne vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti. V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar (ali dejavnost) postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki za to, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, nastop teh okoliščin pa je mogoče pripisati krivdnemu ravnanju (storitev ali opustitev) druge osebe, odgovarja kvečjemu ta oseba. Odgovornost je zato lahko le krivdna in ne objektivna. Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti (in stvari), iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja. Presoja sodišča prve stopnje, da objektivna odgovornost toženke ni podana, je zato pravilna.

10. Pritožnica pa neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da njen zavarovanec ne odgovarja niti krivdno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je zavarovanec toženke ravnal protipravno, oprlo na ugotovitev, da ni zagotovil varnega delovnega okolja, saj je bil vhod v cilj glede na način označitve (dva lesena količka) preozek oziroma glede na širino vhoda v cilj (2 metra) neustrezno označen (lahko bi bil označen s trakom ali posipom). Pritožbeno sodišče s takšno presojo soglaša. 11. Sodišče prve stopnje presoje o protipravnosti oziroma nedopustnosti (razen v pogledu splošne dolžnosti delodajalca, da zagotovi varno delovno okolje v smislu ZVZD) ni oprlo na ugotovitev o kršitvi morebitnih zakonskih ali podzakonskih predpisov o ravnanju organizatorja podobnega tekmovanja. Takšni predpisi, vsaj po vednosti pritožbenega sodišča, niti ne obstajajo. Vendar pa za odškodninsko odgovornost zadostuje, da je ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno, in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano(1) ali zapovedano. Ravnanje, ki z zakonom ali drugim predpisom ni določeno kot protipravno, postane kljub temu nedopustno, če je možnost nastanka škode njegova predvidljiva posledica(2) (ki ni nujno najbolj običajna, pogosta, pač pa je stopnja njene verjetnosti lahko tudi nizka(3)).

12. Postavljena količka sta bila v konkretnem primeru namenjena izključno označitvi starta oziroma cilja vaje. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bila postavitev količkov, čeprav označenih z rdečo zastavico, na razdalji dveh metrov, z vidika varnosti v konkretnih okoliščinah neustrezna, saj je komaj zadoščala za prehod. Skozi (tako označen) cilj so namreč morale priti štiri osebe, ki so držale nosila. Ker je šlo za tekmovanje, pri katerem se je vaja izvajala hitro (do skrajnih moči) in ob sočasnem premagovanju dodatnih višinskih ovir, kar je oteževalo tudi medsebojno koordinacijo tekmovalcev, bi zavarovanec toženke lahko in moral predvideti tudi možnost, da posamezni ekipi, ko bo premagala višinske ovire, ne bo uspelo (morda tudi zaradi slabe koordinacije) povsem poravnati smeri in da bosta zato lahko postavljena količka pomenila nevarnost, da se tekmovalec ob količek spotakne in poškoduje. To, da je zavarovanec toženke v konkretnem primeru pri načinu označitve cilja ravnal v skladu z običajno prakso in da se na tekmovanju ni poškodoval nihče drug, tega zaključka ne more spremeniti, še zlasti ob upoštevanju, da pri konkretnem tekmovanju in izvedbi vaje ni šlo za prostovoljno izbrano rekreacijsko dejavnost, temveč za redno delovno obveznost tožnika. V takem primeru je presoja odgovornosti strožja, saj je zagotavljanje varnih pogojev dela delodajalčeva obveznost in hkrati pravica delavca. Ker torej zavarovanec toženke ni storil vsega, kar bi moral in mogel storiti, da bi vaja potekala varno, je ravnal neskrbno in s tem malomarno. Po drugi strani tožniku neskrbnosti ni mogoče očitati. Res je sicer, da si je poligon ogledal in je bil s postavljenimi količki (enako kot ostali člani ekipe) seznanjen, vendar je bil pri izvedbi vaje odvisen še od svojih sotekmovalcev. Sam, saj je bil le eden od štirih, ki so držali (in usmerjali) nosila, smeri nošenja, kot je bilo ugotovljeno, v danih okoliščinah ne bi mogel (vsaj ne pravočasno) spremeniti. Za zagotovitev pravilne smeri bi bila potrebna ustrezna pozornost (skrbnost) vseh oseb, ki so držale nosila, ne le tožnika, in tudi njihova (pravočasna) koordinacija. Povedano drugače: zgolj tožnikova večja skrbnost na potek dogodkov ne bi vplivala.

13. Porazdelitve odgovornosti med tožnika in zavarovanca toženke pa ne narekuje niti dejstvo, da je tožnik po poškodbi nadaljeval s tekmovanjem. Iz ugotovitev sodišča namreč izhaja, da ne tožnik (niti sotekmovalci) ob padcu niso zaznali teže poškodbe. Da je nadaljeval s tekmovanjem, mu zato ni mogoče šteti v breme.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15. Ker o zadevi z izpodbijano vmesno sodbo še ni bilo dokončno odločeno, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno sodbo.

Op. št. (1): B. Strohsach, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), ČZ Uradni list RS, 1990, stran 23. Op. št. (2): N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, 1. knjiga, stran 703 in 704. Op. št. (3): Navedeno delo, stran 705 in 706.