Jedro

V zadevi je sporno, ali se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za pridobitev Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2020/2021, lahko upoštevajo dosežki tožnice, ki jih je dosegla na ... tekmovanju A. v mesecu marcu 2020, torej v šolskem letu 2019/2020. Vlagatelj lahko uveljavlja dosežek tistega A. tekmovanja, na katerem se je zadnjič izvedlo tekmovanje v disciplini, ki jo uveljavlja kot izjemni dosežek. Ker je bilo navedeno tekmovanje razpisano le v letu 2019/2020, ne pa v letih 2017/2018 in 2018/2019, tako tožnica dosežkov iz preteklih let v primeru, da bi se upoštevala razlaga prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE, za katero se zavzema tožena stranka, ne bi mogla uveljavljati, saj tekmovanja A. v preteklih letih sploh ni bilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 2. 2021 in odločbo Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije št. ... z dne 17. 11. 2020 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 825,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno stališče oziroma je narobe razlagalo določbo 57. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju: ZIUOOPE)1. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je dosežek, ki ga je tožnica dosegla na ... tekmovanju A. v šolskem letu 2019/2020, glede na 57. člen ZIUOOPE, napačno ocenilo kot izjemni dosežek. Tega tekmovanja ni mogoče upoštevati oziroma uveljavljati v šolskem letu 2020/2021. Besedilo navedenega člena je jasno in ne dopušča nobenega dvoma glede možnosti uveljavljanja izjemnih dosežkov iz drugih šolskih oziroma študijskih let. Tako je določeno, da je možno uveljavljati izjemni dosežek, ki ga je učenec oziroma dijak dosegel v šolskem oziroma študijskem letu 2017/2018 in v šolskem oziroma študijskem letu 2018/2019. S tem je onemogočena razlaga v smeri, kot se zavzema sodišče prve stopnje, in sicer, da je možno uveljaviti „tudi“ izjemne dosežke iz leta 2019/2020 (ali katerega drugega šolskega oziroma študijskega leta). Določba 1. alineje prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE namreč velja „ne glede na drugi odstavek 24. člena Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju: ZŠtip-1)2. Besedilo ZIUOOPE je bilo pripravljeno v skladu z Nomotehničnimi smernicami Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. Tako je določeno, da izjema na svojo naravo in na svoje mesto v predpisu običajno opozarja tudi s praviloma formaliziranim besedilom, s katerim je določena, zlasti z besedami „ne glede na ...“. Prva alineja prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE tako predstavlja izjemo od določbe drugega odstavka 24. člena ZŠtip-1 in ne velja ob njej. Enako razlago 1. alineje prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE utemeljuje tudi uporaba drugih klasičnih metod razlage pravnih norm. Namen zadevne ureditve oziroma prilagoditve je bil namreč omilitev posledic epidemije COVID-19 s ciljem enakopravne obravnave različnih skupin vlagateljev za pridobitev Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021, pri čemer so bili izjemni dosežki iz leta 2019/2020 zaradi neizvedbe večine državnih tekmovanj za dosego tega cilja izrecno izvzeti. Ob stališču, da ureditev v ZIUOOPE ne predstavlja odstopa od splošne ureditve v ZŠtip-1, so bili izničeni tudi ostali učinki oziroma ugodnosti interventne ureditve, kot npr. mirovanje štipendijskega razmerja v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021. Prilagoditev obveznosti iz naslova kadrovskih štipendij je tako v korist štipendistov kot delodajalcev. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da imajo različne skupine vlagateljev že po naravi stvari različne dejanske možnosti za dosego izjemnega dosežka (glede na organiziranost tekmovanj, interese, nadarjenost in drugo). ZŠtip-1 zato omogoča široko paleto različnih kategorij izjemnih dosežkov, ki jih lahko uveljavijo vlagatelji. Popolne dejanske enakosti med vsemi potencialnimi vlagatelji ni mogoče zagotoviti, ne glede na veljavnost splošne oziroma interventne štipendijske zakonodaje. Vendar pa je pri tem ključno, da je interventna zakonska ureditev v skladu z načelom enakosti pred zakonom in da je vlagateljem zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred državnimi organi, nosilci javnih pooblastil in tudi pred sodiščem. 57. člen ZIUOOPE sledi cilju zagotavljanja enakih možnosti in enakih rezultatov za izravnavo dejanskih neenakosti. Ob spoštovanju ustavnih načel je bilo vrednotenje izjemnih dosežkov za pridobitev Zoisove štipendije v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021 za vse vlagatelje enako. Ureditev temelji tudi na podatkih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, po katerih zaradi posledic epidemije COVID-19 kar 43 od 68 tekmovanj na državni ravni v šolskem oziroma študijskem letu 2019/2020 ni bilo zaključenih. Zaradi načela enake obravnave se izjemni dosežki iz šolskega oziroma študijskega leta 2019/2020 ne morejo upoštevati, saj bi v nasprotnem primeru bili v neenakopraven položaj postavljeni tisti, ki se niso imeli možnosti udeležiti državnega tekmovanja in s tem pridobiti izjemni dosežek v šolskem oziroma študijskem letu 2019/2020. Izjemni dosežek bi tako lahko uveljavljalo zgolj 37 % vlagateljev (25 tekmovanj, ki so bila izvedena), ostalih 63 % pa dosežka ne bi moglo uveljavljati. Ureditev v 57. členu ZIUOOPE tudi ni v nasprotju s 155. členom Ustave RS, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Prava retroaktivnost je namreč podana, kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v že nastala dejanska stanja, ki so nastala v preteklosti, to je pred objavo zakona. ZIUOOPE je bil v Uradnem listu RS objavljen 30. 5. 2020 in je začel veljati naslednji dan, torej 31. 5. 2020. Javni razpis za Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2020/2021 pa je bil objavljen 26. 6. 2020. Doseženo priznanje samo po sebi nima nobenega pravnega učinka in torej ne predstavlja pravnega položaja oziroma pravnega dejstva, v katerega bi posegel 57. člen ZIUOOPE. Dosežek namreč sam po sebi še ne zagotavlja pridobitve Zoisove štipendije. Za dodelitev Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2020/2021 so bili po postopku rangiranja za štipendiranje izbrani vlagatelji, ki so dosegli najmanj 2,5 točke na izjemnih dosežkih in imajo hkrati povprečno oceno najmanj 4,86. Tožena stranka se pri tem sklicuje tudi na razlago navedene določbe v predlogu interventnega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka namreč v postopku sploh ni zatrjevala, da dosežek tožnice na tekmovanju A. ni izjemen dosežek v smislu določb ZŠtip-1, temveč da tega sicer izjemnega dosežka glede na 57. člen ZIUOOPE ni mogoče upoštevati, ker je bil dosežen v letu 2019/2020. Upoštevanje navedenega dosežka bi tako lahko pomenilo le zmotno uporabo materialnega prava. V nasprotnem primeru gre za pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče pri odločanju ne sme upoštevati. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede napačne uporabe materialnega prava. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je določbo prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE potrebno razlagati tako, da vlagatelj ob prehodu med ravnmi izobraževanja v šolskem letu 2020/2021 poleg izjemnih dosežkov, določenih z ZIUOOPE, lahko uveljavlja tudi dosežke skladno s 24. členom ZŠtip-1 iz zadnjih dveh let predhodne ravni izobraževanja, torej tudi iz leta 2019/2020. Vsaka drugačna razlaga pomeni grob poseg v ustavne pravice tožnice. Sporna določba tudi sicer ni tako jasna in enoznačna, kot to poskuša prikazati tožena stranka. Besedna zveza „ne glede na“ sicer res predstavlja izjemo od splošnega pravila, kar pa vedno ne pomeni izključevanja splošnega pravila, temveč izjema splošno pravilo lahko le dopolnjuje. To izhaja tako iz besedne, namenske, sistemske in logične razlage citirane določbe. Tožena stranka sicer poudarja, da določba ne vsebuje besedice „tudi“, kar bi omogočalo uveljavljanje tudi dosežkov iz leta 2019/2020, pri tem pa spregleda, da ne vsebuje niti besedice „le“, kar bi dejansko povsem izključevalo upoštevanje dosežkov iz tega leta. Smisel in namen sprejetja citirane določbe je bila izenačitev možnosti vlagateljem, ki v šolskem letu 2019/2020 niso mogli doseči izjemnih dosežkov. Namen je bil torej razširiti možnosti tistim, ki izjemnih dosežkov niso mogli doseči, ne pa omejiti možnosti tistim, ki so izjemne dosežke kljub epidemiji lahko dosegli. Argument tožene stranke, da je bila sprememba uveljavljanja izjemnih dosežkov potrebna zato, ker v šolskem letu 2019/2020 ni bilo zaključenih 43 od 68 tekmovanj na državni ravni, je neutemeljen in ne zdrži resne presoje. Izjemni dosežki namreč niso le dosežki na državnih tekmovanjih temveč tudi dosežki na mednarodnih tekmovanjih, znanstvo-raziskovalne naloge, razvojna ali umetniška dela, itd. Izenačenje možnosti vseh vlagateljev (ne le tistih, ki se niso udeležili državnih tekmovanj) je torej mogoče doseči že z razširitvijo možnosti uveljavljanja izjemnih dosežkov za leto 2017/2018, ki jih ti vlagatelji sicer ne bi mogli več uveljavljati. Kako je z izključitvijo vseh izjemnih dosežkov iz leta 2019/2020 zagotovljeno enako obravnavanje vlagateljev, pa tožena stranka ne pojasni. Enake obravnave se ne da doseči z izključitvijo obravnave (le dodatno diskriminacijo) vseh izjemnih dosežkov v letu 2019/2020. V obravnavanem primeru je načelo enakosti prizadeto, saj ni podan stvaren razlog za neenako obravnavanje. Omejitev je povsem samovoljna, saj izključitev dosežkov iz leta 2019/2020 za dosego zasledovanega cilja ni niti potrebna niti upravičena. Zatrjevano enakost bi bilo namreč mogoče doseči zgolj s tem, da se učencem, ki dosežkov objektivno niso mogli doseči, dodatno omogoči uveljavitev izjemnih dosežkov še za eno leto. To pa je določba 57. člena ZIUOOPE (v kolikor ne izključuje uveljavljanja iz leta 2019/2020) tudi omogočila. Ne glede na to, da je v 57. členu ZIUOOPE namesto „ali“ nomotehnično povsem zgrešeno zapisano „in“, kar bi sicer kazalo na nujnost kumulativnega uveljavljanja, pa temu seveda ni tako. V kolikor bi se zahtevalo kumulativno uveljavljanje izjemnih dosežkov iz obeh let, bi bilo stališče tožene stranke pravilno. Ker pa je vlagateljem dana možnost izbire, dosežek katerega leta bodo uveljavili, pa seveda ni nobenega razumnega razloga, da bi iz uveljavljanja izključili celotno generacijo, ki je izjemne dosežke dosegla v letu 2021/2020. Pri tem tudi ne drži, da bi razlaga določbe na opisani način izničila vse učinke interventne zakonodaje. Ostale določbe namreč pravice razširjajo oziroma omogočajo njihovo lažje uveljavljanje. Citirana določba pa pravice določenih vlagateljev povsem nerazumno omejuje. S tako uporabo, za katero se zavzema tožena stranka, so kršene številne določbe Ustave RS. Navedena določba oziroma vsaj razlaga, ki jo ponuja tožena stranka pri uveljavljanju izjemnih dosežkov namreč neutemeljeno neenako obravnava dijake, ki so se v srednjo šolo vpisali v letu 2020/2021, in to prav z vsemi predhodnimi in bodočimi generacijami, dijake, ki prehajajo med ravnmi izobraževanja z dijaki, ki izobraževanje nadaljujejo na istem nivoju, poleg tega pa tudi dijake iste generacije med seboj, saj dijaki, ki uveljavljajo znanstveno raziskovalno nalogo ali znanstveni prispevek, le-tega lahko uveljavljajo tudi iz leta 2019/2020. Tožnica se je tekmovanja A. udeležila v mesecu marcu 2020. Na tekmovanju je prejela najvišja možna priznanja. S tem je postala absolutna državna prvakinja v tej kategoriji, za kar je prejela še posebno nagrado in je v času tega izjemnega dosežka utemeljeno in povsem upravičeno pričakovala dodelitev štipendije. V tem pogledu je bila pravica do štipendije za tožnico že pričakovana pravica. Pri tem je pomembno, da je bilo tekmovanje v kategoriji B. razpisano le v letu 2019/2020, med tem ko v letih 2017/2018 in 2018/2019 kategorije B. ni bilo na programu. V obravnavanem primeru so se tako pogoji uveljavljanja izjemnih dosežkov spremenili tik pred samim razpisom. Učenci, ki so lahko uveljavljali izjemne dosežke iz leta 2017/2018 so bili tako priviligirani. Saj niso niti računali na to, da bodo štipendijo sploh lahko uveljavljali. Ob tem pa je bilo povsem nerazumno, arbitrarno in neutemeljeno onemogočeno uveljavljanje vseh (že doseženih) izjemnih dosežkov iz leta 2019/2020. Pravila za pridobitev štipendije so se za tožnico torej spremenila po tem, ko je že dosegla izjemni dosežek, ki je opravičeval dodelitev štipendije. Sprememba pogojev tri tedne pred razpisom tako predstavlja nedopusten poseg v pričakovano pravico tožnice. To pa pomeni kršitev z ustavo zagotovljenih pravic. Z razlago, za katero se zavzema tožena stranka, tožnica pri prehodu na višjo raven izobraževanja izjemnega dosežka sploh ne more uveljavljati, medtem ko je vlagateljem, ki izobraževanje nadaljujejo na isti ravni to omogočeno in lahko uveljavljajo dosežke za vsa tri šolska leta. In ne samo to, tem vlagateljem je celo omogočeno, da ponovno uveljavljajo že uveljavljeni dosežek (drugi odstavek 57. člena ZIUOOPE), kar je sicer v popolnem nasprotju z določbami ZŠtip-1. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 2. 2021. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo Javnega štipendijskega razvojnega invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije št. ... z dne 17. 11. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se tožničina vloga za dodelitev Zoisove štipendije v šolskem letu 2020/2021, v katerem je vpisana v 1. letnik šole C., izobraževalni program umetniška gimnazija – D. smer, zavrne.

7. V zadevi je sporno, ali se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za pridobitev Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2020/2021, lahko upoštevajo dosežki tožnice, ki jih je dosegla na ... tekmovanju A. v mesecu marcu 2020, torej v šolskem letu 2019/2020. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnica vložila vlogo za dodelitev Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2020/2021, in sicer za 1. letnik šole C., izobraževalni program Umetniška gimnazija – D. smer. Kot izjemni dosežek je uveljavljala zlato plaketo ... tekmovanja A. v kategoriji B., prvo nagrado, posebno priznanje za doseženih 100 točk in posebno priznanje za najboljšo izvedbo skladbe slovenskega avtorja v kategoriji B. kategorije.

9. ZŠtip-1 v drugem odstavku 24. člena določa, da lahko vlagatelj za pridobitev ali nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije, ob prehodu med ravnmi izobraževanja, uveljavlja izjemni dosežek iz zadnjih dveh šolskih ali študijskih let iz predhodne ravni izobraževanja, v vseh ostalih primerih pa izjemni dosežek, ki ga je dosegel v času izobraževanja na ravni izobraževanja, za katero uveljavlja Zoisovo štipendijo, pri čemer se posamezni dosežek lahko uveljavlja le enkrat. ZIUOOPE pa v prvem odstavku 57. člena določa, da ne glede na drugi odstavek 24. člena ZŠtip-1, vlagatelj vloge za dodelitev Zoisove štipendije ob prehodu med ravnmi izobraževanja v šolskem oziroma študijskem letu 2020/2021 uveljavlja izjemni dosežek, ki ga je dosegel v šolskem oziroma študijskem letu 2017/2018 in v šolskem oziroma študijskem letu 2018/2019. 10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije SARS-COV-2 (ZIUOOPE) ni zožil možnosti za pridobitev pravice do Zoisove štipendije, temveč nasprotno, namen tega zakona je bil, da pridobitev Zoisove štipendije omogoči tudi tistim dijakom oziroma študentom, ki zaradi nastalih posledic epidemije niso mogli izpolniti zakonsko določenih pogojev v ZŠtip-1. Nenazadnje to izhaja že iz samega naziva zakona, ki je bil sprejet zaradi odprave oziroma omilitve posledic, ki jih je povzročila epidemija, ne pa da bi z njegovim sprejetjem določeni kategoriji dijakov oziroma študentov onemogočil uveljavljanje izjemnih dosežkov, ki so jih dosegli v šolskem oziroma študijskem letu 2019/2020. Res je, kot to v pritožbi navaja tožena stranka, da besedilo prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE ne vsebuje besedice „tudi“, kar bi narekovalo razlago v smeri, da se poleg določb ZŠtip-1 kot izjema uporablja tudi določba prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE, vendar pa kot to v pritožbi poudarja tudi tožnica, prvi odstavek 57. člena ZIUOOPE prav tako ne vsebuje besedice „le“, kar bi kazalo na ureditev, da je uporaba ZŠtip-1 izključena. Kot je bilo že rečeno, je pri razlagi sporne določbe predvsem potrebno uporabiti namensko razlago, torej da se zmanjšajo oziroma odpravijo posledice epidemije, ne pa da se povzroči nove ovire in posledično s tem krivice, kar vse vodi v neenakopravno obravnavo dijakov oziroma študentov in s tem za kršitev z ustavo zagotovljene pravice do socialne varnosti.

11. V sporni zadevi se je tožnica že v mesecu marcu 2020 udeležila ... tekmovanja A.. Na tem tekmovanju je dosegla najvišja mesta oziroma najvišje število točk. Nedvomno je s tem pričakovala, da bo pridobila pravico do Zoisove Štipendije, saj je menila, da je s tem zadostila pogojem določenim v 24. členu ZŠtip-1. Nedvomno je šlo za upravičeno pričakovanje, v katero pa je posegel interventni zakon, ki pa je pogoje z 31. 5. 2021 spremenil. Do spremembe je res prišlo še pred razpisom za pridobitev Zoisove štipendije, vendar to ne spremeni dejstva, da je tožnica sodelovala na uradnem tekmovanju, ki je bilo izvedeno in kjer so bile tudi podeljene nagrade oziroma priznanja. Tega dejstva namreč ni mogoče zaobiti z navajanjem, da veliko tekmovanj zaradi epidemije ni bilo opravljenih. Ravno za te primere je interventni zakon omogočil uveljavljanje dosežkov iz šolskega oziroma študijskega leta 2017/2018 in šolskega oziroma študijskega leta 2018/2019, saj bi bili namreč dijaki in študentje, ki se niso mogli udeležiti tekmovanj (v nasprotju s tožnico, ki se je tekmovanja udeležila) prikrajšani oziroma onemogočeni pri uveljavljanju pravice do Zoisove štipendije. Nenazadnje je potrebno omeniti tudi četrti odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij (v nadaljevanju: Pravilnik)4, kjer je določeno, da ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena kot državno tekmovanje štejeta tudi tekmovanje A. in tekmovanje E.. Vlagatelj lahko uveljavlja dosežek tistega A. tekmovanja, na katerem se je zadnjič izvedlo tekmovanje v disciplini, ki jo uveljavlja kot izjemni dosežek. Ker je bilo navedeno tekmovanje razpisano le v letu 2019/2020, ne pa v letih 2017/2018 in 2018/2019, tako tožnica dosežkov iz preteklih let v primeru, da bi se upoštevala razlaga prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE, za katero se zavzema tožena stranka, ne bi mogla uveljavljati, saj tekmovanja A. v preteklih letih sploh ni bilo.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer v višini 280,00 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Upoštevaje določbe Odvetniške tarife je pritožbeno sodišče za odgovor na pritožbo priznalo 375 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV.

1 Ur. l. RS, št. 80/2020 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 35/14 s spremembami.