Jedro

Po Zakonu o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije in Zakonu o državljanstvu FLRJ mladoletni otroci sledijo državljanstvu staršev, pri čemer se lojalnost dokazuje za otroke posebej, ne glede na njihove prednike in starost.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 823/97-13 z dne 14.9.2000, se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 9.8.1996, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve Občine C. z dne 5.5.1994. Z navedeno odločbo je prvostopni organ ugotovil, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, veljavnih na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I) ni štel za jugoslovanskega državljana. Tožnik, ki je rojen leta 1941, na podlagi 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž) ni mogel pridobiti jugoslovanskega državljanstva. Državljanski status otrok, rojenih pred 28.8.1945, se je in se tudi v postopkih ugotavljanja državljanstva v zvezi z denacionalizacijo presoja po določbi 35. člena ZDrž in ne po določbi 4. člena ZDrž. Ta se namreč uporablja le za presojo državljanskega statusa otrok, rojenih po 28.8.1945. Po 35. členu ZDrž pa tožnik ni mogel pridobiti državljanstva, ker ga tudi ni pridobil njegov oče pok. M.A.W., kar izhaja iz odločbe tožene stranke z dne 9.8.1996, s katero je bilo odločeno o državljanstvu tožnikovega očeta, na katero se tožena stranka sklicuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, povzema pa jo tudi sodišče v prvostopni sodbi. Mladoletni otroci so namreč po 42. členu Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije glede državljanstva sledili očetu. Po mnenju prvostopnega sodišča je pravilna odločitev tožene stranke in predhodno prvostopnega organa, da tožnik in njegov oče na dan 28.8.1945 nista veljala za državljana FLRJ, kar izhaja iz novelirane določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž, (novela, Uradni list FLRJ,št. 105/48), ki se je uporabljala za nazaj vse od 28.8.1945 dalje, ter jo tako uporabljajo pristojni organi tudi v sedanjih postopkih ugotavljanja državljanstva. To je kot dopustno ocenilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97). Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000).

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožnika z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila, podrejeno pa predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Meni, da je bistvena kršitev določb postopka podana s tem, ker se je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe sklicevala na obrazložitev neke druge odločbe, kar je v nasprotju z 2. odstavkom 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), kar je sodišče sicer ugotovilo, da ni prav, vendar je odločilo, da ta napaka ne vpliva na pravilnost ugotovitve tožnikovega državljanstva. Taka ugotovitev sodišča pa ni pravilna, saj v tem delu izpodbijane odločbe ni bilo mogoče preizkusiti, to pa pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Nadaljna bistvena kršitev določb postopka je v pomanjkanju razlogov izpodbijane sodbe glede tožbene navedbe, da je treba tožnikovo državljanstvo glede na dejstvo, da je bil rojen pred 28.8.1945, obravnavati avtonomno, neodvisno od očetovega. Prav pravilna uporaba 35. člena ZDrž potrjuje, da je treba državljanstvo tožnika presojati po predpisih, ki so določali, kdo se šteje za jugoslovanskega državljana na dan, ko je začel veljati ZDrž, to je do 28.8.1945. Po teh predpisih pa se je tožnik štel za jugoslovanskega državljana, saj se je rodil v C., imel stalno prebivališče v C., njegov oče M.A.W. se je do uveljavitve novega zakona oziroma njegove novele tudi štel za jugoslovanskega državljana, prav tako pa se je štela za državljanko tudi njegova mati, saj se je omožila z jugoslovanskim državljanom po prej veljavnih predpisih, torej pred 6.4.1941, ter sta imela stalno prebivališče v C. Ker se za tožnika, ki se je rodil leta 1941, novela ZDrž iz leta 1948 ne sme uporabljati, je torej sodišče prve stopnje napak uporabljalo materialno pravo, posledično pa napravilo bistveno kršitev s tem, ko je zavrnilo tožbo. Tožniku ni jasno, s čim se opravičuje in dopušča retroaktivna uporaba novele ZDrž zoper osebe, katerim se nelojalno ravnanje niti ne očita. Takšnim osebam pomeni retroaktivna uporaba novele iz leta 1948 dejansko odvzem državljanstva. To pa je poseg v temeljne človekove pravice, v obravnavanem primeru tožnika, in to zaradi dejanj, ki se očitajo njegovemu očetu. Če pa bi se izkazalo, da je interpretacija sodišča prve stopnje glede na določbo ustavnega sodišča pravilna in da se lahko retroaktivnost dopusti tudi glede presoje državljanstva tožnika, bo le-ta prisiljen izpodbijati dopustnost take retroaktivnosti na ustreznem mednarodnem sodišču, ki bo ocenilo, če je taka retroaktivna uporaba glede državljanstva tožnika v skladu s splošnimi načeli civiliziranih narodov. Tožnik se pritožuje tudi zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in sicer v zvezi z državljanstvom svojega pok. očeta. Zgolj iz članstva njegovega očeta v raznih organizacijah se domneva, da je ta zagrešil nelojalno ravnanje proti narodom in državnim koristim. Članstvo samo po sebi ne dokazuje nikakršnega aktivnega ravnanja. Očitek, da je pomoč partizanom s strani pokojnega M.A.W. tožbena novota, ni utemeljen, saj je tožnik šele v tej fazi postopka izvedel za dokaze s tem v zvezi in je šele takrat prišel v stik z avtentično pričo, katere zaslišanje je predlagal. Tožnik namreč v preteklosti ni mogel in tudi ni upal potovati v Slovenijo in pridobivati dokaze v tej smeri. Glede na starost priče je pribavil njegovo izjavo, ki potrjuje utemeljenost dokaznega predloga z zaslišanjem.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča nima prav, ko meni, da bi se moralo njegovo državljanstvo FLRJ, glede na to, da je rojen 22.8.1941 in da je na podlagi tedaj veljavnega Zakona o državljanstvu iz leta 1928 ob rojstvu postal državljan Kraljevine Jugoslavije po očetu, ki je bil tedaj državljan Kraljevine Jugoslavije, ugotavljati neodvisno od državljanstva FLRJ za njegovega očeta. Po 7. členu Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije je državljanstvo te države po rojstvu dobil državljanov zakonski otrok, torej tožnik po svojem očetu, po 42. členu istega zakona je zakonski otrok, mlajši od 21 let, glede pridobitve ali izgube državljanstva sledil očetu. Po načelu, da sledijo svojim staršem otroci, ki še niso stari 18 let, se ravna tudi ureditev ZDrž, ki ne določa več prednosti državljanstva očeta, ampak tistega roditelja, s katerim mladoletni otrok stalno živi v FLRJ.

O ugotovitvi dražvljanstva za tožnikovega očeta M.A.W. je Vrhovno sodišča Republike Slovenije odločalo s sodbo v zadevi, opr št. I Up 102/98-5 z dne 22.3.2001, ki pa jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, opr. št. Up-368/01-9 z dne 10.1.2002, skupaj s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1414/96 z dne 10.9.1998, razveljavilo ter odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 9.8.1996, in odločbo Upravne enote C. z dne 6.7.1995, ter zadevo glede ugotavljanja državljanstva tožnikovega očeta vrnilo Upravni enoti C. v novo odločanje. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi upoštevati pravnomočno odločitev v zadevi M.A.W. Šele potem, ko bo odločeno o državljanstvu tožnikovega očeta, pa bo lahko sodišče prve stopnje presojalo odločitev tožene stranke o ugotovitvi državljanstva za tožnika, saj gre za dve sicer samostojni upravni zadevi, katerih odločitvi pa sta medsebojno povezani. Poleg pogojev nemške narodnosti in življenja v tujini, pa pride tudi pri tožniku v poštev presoja pogoja domneve nelojalnosti v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97). Domnevo nelojalnosti, ki jo določa 2. odstavek 35. člena ZDrž v povezavi s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ima namreč možnost izpodbijati vsaka oseba, ne glede na svoje prednike in starost. V postopku ugotavljanja državljanstva tožnikovega očeta pa bo tožnik kot stranka lahko uveljavljal tudi ugovore glede očetovega državljanstva, ki jih v obravnavanem postopku, ki se tiče tožnikovega državljanstva, ne more uveljavljati.

Tožnik pa je imel dejansko šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo možnost z uspehom uveljavljati dejstva in okoliščine glede svoje lojalnosti. Sodišče prve stopnje glede na navedeno ni imelo podlage za odločanje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, kar je vplivalo na odločitev (2. odstavek 72. člena ZUS). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. člena ZUS.

Sodišče o povračilu stroškov postopka ni odločalo, ker po 3. odstavku 23. člena ZUS nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, o čemer je odločalo tudi v tem primeru.