Jedro

Ker delodajalec ni dokazal, da je bila odsotnost delavca z dela neupravičena, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR.

Izrek

Reviziji se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo dokončen sklep direktorice tožene stranke o prenehanju delovnega tazmerja tožnici zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Ugotovilo je, da tožnica ni neupravičeno izostala z dela, temveč po 31. 5. 1994 ni delala iz razlogov, ki so na strani tožene stranke. Zato je ugodilo tudi zahtevku tožnice za priznanje delovne dobe za čas, ko ni bila zaposlena drugje in naložilo toženi stranki za to obdobje tudi plačilo plače in regresa.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo tožeči stranki priznano sodno varstvo, čeprav je svoje pravice uveljavljala po poteku razumnega in primernega roka. Sodišči tega dejstva in dejstva, da je tožnica ves čas po prejemu sklepa o prenehanju delovnega razmerja imela odvetnika, nista upoštevali. Sodišči tudi nista upoštevali, da je bila na predlog tožeče stranke izdana začasna odredba, na podlagi katere je bila tožnica pozvana na delo. Ker se pozivu ni odzvala, je bila od tistega trenutka dalje neupravičeno odsotna. Ker sodišči nista presodili vseh odločujočih dejstev, sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka. Nepravilna je dokazna ocena v zvezi s pozivom na delo z dne 9. 8. 1994. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da tožnica ni mogla opravljati dela iz razlogov na strani delodajalca, brez izvedenga dokaznega postopka, saj nezmožnost opravljanja dela pri delodajalki ni bil predmet dokaznega postopka niti na prvi niti na drugi stopnji.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št, 26/99 - ZPP) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Čeprav tožena stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne pove izrecno, katere določbe pravdnega postopka naj bi bile kršene. Tega tudi smiselno iz njenih navedb ni mogoče ugotoviti. Kolikor navaja, da nižji sodišči nista ugotovili vseh odločilnih dejstev oziroma se ne strinja z dokazno oceno izvedenih dokazov, s tem uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga revizije po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče vložiti.

Tožena stranka z ničemer ne utemelji svoje trditve o zmotni uporabi materialnega prava. Na pravilno uporabo materialnega prava je dolžno paziti revizijsko sodišče že po uradni dolžnosti. Pri tem pa je vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

Tožena stranka je s sklepom z dne 12. 8. 1994 odločila, da je tožnici delovno razmerje prenehalo po 6. točki 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. ZDR), ker je od 1. 6. 1994 neupravičeno izostala z dela. Z istim sklepom je tožena stranka sama razveljavila svoja sklepa z dne 13. 4. 1994 (o prenehanju delovnega razmerja tožnici) in 9. 8. 1994 (o razporeditvi tožnice na delo k drugemu delodajalcu).

Sklep z dne 12. 8. 1994 je bil tožnici osebno vročen šele na glavni obravnavi dne 11. 2. 1999. Zoper sklep je tožnica 24. 2. 1999 ugovarjala, vendar je tožena stranka njen ugovor zavrnila s sklepom z dne 17. 5. 1999. Tožnica je na glavni obravnavi 15. 6. 1999 tožbeni zahtevek razširila še na razveljavitev tega sklepa.

Tožnica je najprej uveljavljala sodno varstvo zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 13. 4. 1994. Na podlagi tega sklepa je tožnici z 31. 5. 1994 tudi dejansko prenehalo delovno razmerje. Tožnica je zatrjevala, da za prenehanje delovnega razmerja ni bilo zakonite podlage. Sodišču o zakonitosti prvotno izpodbijanega sklepa ni bilo treba odločati, ker ga je tožena stranka sama razveljavila in "nadomestila" s sklepom, ki kot podlago za prenehanje delovnega razmerja navaja neupravičeno odsotnost tožnice z dela od 31. 5. 1994 dalje. Za to obdobje je sodišče pravilno presodilo, da odsotnost tožnice z dela ni bila neupravičena. Nesprejemljivo je ravnanje delodajalca, da delavcu najprej odpove delovno razmerje, odpoved nato zaradi dvomov v njeno zakonitost sam razveljavi, delavcu pa očita, da po dejansko izvršeni odpovedi ni hodil na delo.

Delodajalec mora dokazati, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja (4. in 9. člen Konvencije MOD št. 158). Tožena stranka tega ni dokazala. Tožnica je s 1. 6. 1994 prenehala prihajati na delo, ker je bilo njeno dotedanje delovno mesto dejansko ukinjeno, delodajalka pa ji ni zagotovila drugega dela ali ji zagotovila pravic kot presežni delavki, temveč ji je preprosto odpovedala delovno razmerje. "Razporejanja" delavca, ki ni več v delovnem razmerju, ni mogoče šteti kot zagotavljanje pravic iz delovnega razmerja in ne more ustvarjati za nekdanjega delavca nobenih (škodljivih) posledic. Šele od 12. 8. 1994 dalje bi lahko šlo za neupravičeno odsotnost z dela, vendar le, če bi tudi dejansko prišlo do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja. Šele takrat bi bila obveznost tožnice ponovno prihajanje na delo.

Sklep tožene stranke z dne 12. 8. 1994 se je lahko nanašal le na obdobje od 31. 5. 1994 do 12. 8. 1999. Zato ravnanje tožnice v zvezi z začasno odredbo sodišča z dne 29. 9. 1999 na odločitev o zakonitosti tega sklepa nima nobenega vpliva. Kot odločilno dejstvo bi jo sodišče moralo upoštevati le, če bi bil predmet sodne presoje sklep tožene stranke o neupravičeni odsotnosti z dela po 29. 9. 1999. Tudi če bi tožnica zaradi neupoštevanja začasne odredbe res neupravičeno izostala z dela, to na presojo upravičenosti njenega izostanka v letu 1994 ne more imeti nikakršnega vpliva.

Tožena stranka ni dokazala, da je bila odsotnost tožnice z dela po 31. 5. 1994 neupravičena. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Tudi po presoji revizijskega sodišča ni podan dejanski stan za uporabo 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Sodišči nista ugotavljali nezmožnosti tožnice za delo, saj česa takega tožnica ni ne zatrjevala ne uveljavljala. Sodišče je odločilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica neustreznega oziroma nepravilnega ravnanja tožene stranke same.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).