Jedro

Čeprav tožnik zatrjuje lastno škodo, odškodninski element protipravnosti ni podan, saj tožena stranka ni prekršila nobenega prava, ki varuje kakšen zavarovani interes tožnika.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je mož delavke, ki je bila kot trgovka zaposlena pri toženki, katera jo je v disciplinskem postopku spoznala za odgovorno očitanih kršitev delovne obveznosti – ravnanja v nasprotju z organizacijskimi navodili o blagajniškem poslovanju, ter ji izrekla ukrep prenehanje delovnega razmerja. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je ob nespremenjeni odgovornosti delavke, da je nezakonito razpolagala s sredstvi tožene stranke ter jo s tem oškodovala, spremenilo izrečeno sankcijo disciplinske komisije v denarno kazen. Zaradi tega dogodka naj bi tožnik utrpel nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin za 49 mesecev uničenega osebnega življenja, saj je bila žena v obdobju od 8.1.2000 do 18.1.2004 brez osebnega dohodka, družino je preživljal izključno tožnik, ki je bil zaradi psihičnih obremenitev zaradi ženi nezakonito odpovedanega delovnega razmerja tudi precej časa v bolniškem staležu. Družina se je morala preseliti k starim staršem, otroka pa sta bila v kritičnem času primorana za svoje preživetje poiskati priložnostna dela. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja elementov odškodninske odgovornosti zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Revizijo je tožnik vložil zoper pravnomočno sodbo iz „vseh revizijskih razlogov“. Navaja, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o tožnikovi pritožbi. Razloge sodišča, ki tožnika opredelijo kot posrednega oškodovanca označi za nesklepčne in nejasne, saj je tožnik ženo moral preživljati in oskrbovati. Žaljiv je zapis o tožnikovi pritožbi, češ da ni navedel materialnega prava, saj se je skliceval na Ustavo RS in pravnomočno sodbo. Pravnomočna sodba je sestavljena v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP), saj je njena vsebina povsem nesklepčna, sodba se ne da preizkusiti, pri vsem pa gre za nelogično arbitriranje. Povzame pritožbene razloge, ki jih zaradi odsotnosti odgovora nanje sedaj ponudi kot revizijske. Delovno sodišče je ugotovilo, da gre za nezakonito izrečen disciplinski ukrep, ki ima vedno za posledico odškodninsko odgovornost. Nesorazmernost disciplinskega ukrepa ima prav tako vedno za posledico odškodninsko odgovornost, kar potrjuje sodna praksa. Pravnomočna sodba nima razlogov o obširnih in natančnih tožbenih navedbah. Razlogi, ki jih navede sodišče, pa so protislovni, nejasni in zgrešeni. Sodišče pa tudi ne navede razlogov in ne napravi dokazne ocene o disciplinskih kršitvah tožnikove žene. Toženi stranki očita namen škodovati ženi tožnika, saj je bila izbrana disciplinska sankcija pretirana. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje, vrnitev zadeve v novo sojenje ter povrnitev revizijskih stroškov.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, njeni razlogi pa so jasni in dajejo odgovor na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Sodba sodišča druge stopnje tako vsebuje razloge o tem, zakaj tožniku odškodnina ne gre (drugi odstavek na strani 3), razlogi o tem pa tudi niso v medsebojnem nasprotju. Sodbi sodišč prve in druge stopnje res nimata razlogov in dokazne ocene o disciplinskih kršitvah tožnikove žene, vendar pa ta ocena ni potrebna in zato njen izostanek ne predstavlja očitane procesne kršitve.

7. Sodbi sodišč prve in druge stopnje sta tudi materialnopravno pravilni. Odškodnina za nezakonito prenehanje delovnega razmerja gre delavcu, kateremu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja in za katerega je s pravnomočno sodbo pristojnega sodišča ugotovljeno, da mu je bil tak ukrep izrečen nezakonito.

8. Nepremoženjska škoda je škoda, ki ni premoženjska, je pa pravno priznana. Pojem pravno priznane nepremoženjske škode, ki fizični osebi daje pravico do pravične denarne odškodnine, je opredeljen v treh pogledih: (1) z definiranjem škodne posledice (telesne bolečine, duševne bolečine in strah), (2) z opredelitvijo izvora duševnih bolečin in (3) z zahtevo po razumnem upoštevanju spodnje meje zatrjevanega "poslabšanja stanja"(1). Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine za 49 mesecev uničenega osebnega življenja, saj je bila njegova žena v kritičnem času brez osebnega dohodka, kar je za tožnika predstavljalo psihično obremenitev, zaradi česar je tudi zbolel. Postal je depresiven, nespečen, tesnoben in v družini je pogosto prihajalo do konfliktov in napetosti. Otroka sta morala poiskati delo pri študentskem servisu in družina se je bila primorana preseliti k starim staršem. Tožeča stranka je tako navedla, da je utrpela škodno posledico v obliki strahu, posega v ustavne in osebnostne pravice ter trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti.

9. Za odškodninsko odgovornost mora tožnik dokazati tri predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo, krivda (četrta predpostavka) pa se domneva. Kot je bilo pojasnjeno v 7. točki je bila do odškodnine za nezakonito odpoved delovnega razmerja upravičena tožnikova žena (neposredna oškodovanka). Tožniku kot posrednemu oškodovancu škodnega dogodka pa pravo odškodnine ne priznava. Čeprav tožnik zatrjuje lastno škodo, odškodninski element protipravnosti ni podan, saj tožena stranka ni prekršila nobenega prava, ki varuje kakšen zavarovan interes tožnika. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je imela tožena stranka pravico voditi disciplinski postopek zoper ženo tožnika in je le-tej za nepravilno izrečeno disciplinsko sankcijo tudi odgovarjala. Presoji pravilnosti disciplinskega postopka je bil namreč namenjen postopek pred pristojnim delovnim sodiščem. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, katerim je v celoti pritrdilo višje sodišče, pa tudi ne potrjujejo očitka revidenta, da je tožena stranka ženi tožnika načrtno izrekla najhujši disciplinski ukrep.

10. Z drugimi predpostavkami odškodninske odgovornosti se revizijsko sodišče ni bilo dolžno ukvarjati, saj morajo biti vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativno.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, stran 1024.