Jedro

Razrešitev odvetnika zaradi črtanja s seznama izvajalcev BPP, ki ga organu predloži Odvetniška zbornica, za tožnico nima posledic iz enajstega odstavka 30. člena ZBPP, tj. ne šteje se, da BPP ni bila dodeljena in da mora upravičenka prejeto pomoč vrniti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se odvetnik A.A., ki je bil z odločbo Bpp 114/2017 z dne 3. 7. 2018 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) razreši (1. točka izreka) in da se namesto odvetnika iz prve točke izreka, za izvajanje odobrene BPP določi B.B. (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je bila tožnici 3. 2. 2017 dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani In 769/2008 zaradi izterjave 2.041,06 EUR. Za izvajanje BPP je bila določena odvetnica C.C. Z odločbo z dne 7. 6. 2017 je bila imenovana odvetnica razrešena, iz razloga, ker ni več na seznamu izvajalcev BPP, namesto nje pa je bil postavljen odvetnik D.D.. Slednji je bil na podlagi desetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), tj. zaradi razlogov na strani upravičenke, 3. 7. 2018 razrešen, namesto njega pa je bil postavljen odvetnik A.A..

3. Dne 21. 6. 2019 je bil na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP razrešen tudi odvetnik A.A., posledično pa je bilo na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP ugotovljeno, da je bila pravica do izredne BPP upravičenki dodeljena neupravičeno. Upravičenka je zoper to odločbo sprožila upravni spor, Upravno sodišče RS pa je s sodbo I U 1303/2019 z dne 24. 10. 2019 odločbo o razrešitvi odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek organu, da presodi ali so resnično podani razlogi na tožničini strani, da odvetnik oziroma prizadeta stranka ne more več v redu opravljati svoje dolžnosti. V ponovljenem postopku pa je organ za BPP ugotovil, da v vmesnem času odvetnik A.A. ni več na seznamu odvetnikov za izvajanje BPP pri Odvetniški zbornici, zaradi česar nadaljnje zastopanje z njegove strani objektivno ni več mogoče. Zato je izdal novo odločbo, brez ugotavljanja krivde tožnice ali izvajalca in imenoval odvetnika, ki ga je predlagala tožnica.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da se toženka namerno izogiba ugotavljanju dejanskih razlogov za razrešitev odvetnika A.A.. Toženka je odločila o pomembni stvari na podlagi svojih pristranskih ocen, ki je imela za tožnico hudo posledico, tj. prenehanje BPP. Pri tem jo je tožnica obvestila, da jo je odvetnik zavrnil zastopati, da je zahteval plačilo za kopije dela spisa, se izogibal pravno svetovati ter pripravljati vloge. Toženka je bila tudi obveščena, da obstaja nasprotje interesov odvetniške pisarne, v kateri je odvetnik zaposlen, zaradi česar tožnica ni mogla več sprejeti zastopanja, toženka pa je vseeno zavlačevala kar 16 mesecev od odločitve naslovnega sodišča, čeprav bi morala odločiti v 30. dneh po prejemu sodbe. Očitno je želela to sodbo obiti, saj ne želi očrtniti odvetnika, ki slabo opravlja svoje delo. Ugotavljanje razlogov pa je za upravičenca do BPP pomembno, saj je od tega odvisno, ali bo upravičenec še naprej upravičen do odobrene BPP. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek ter toženki naloži, naj ponovno presodi ali so resnično podani razlogi na tožničini strani, da odvetnik A.A. ne more več v redu opravljati svoje dolžnosti. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v ponovljenem postopku, upoštevaje načelo hitrosti in ekonomičnosti ter dejstvo, da je bil A.A. izbrisan iz Seznama izvajalcev BPP, izdala odločbo o razrešitvi in postavitvi novega odvetnika brez ugotavljanja krivde upravičenca ali odvetnika. Tako odločitev je toženka sprejela upoštevaje tožničine koristi, saj tovrstna razrešitev tudi v prihodnje nima nobenih škodljivih posledic za tožnico. Zato meni, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo, saj se z drugačno odločitvijo njen pravni položaj ne bi izboljšal. Izhajala je tudi iz stališča, da je izvajanje ZBPP v tem, da se upravičencu omogoči pravica do sodnega varstva in ne v ugotavljanju kršitve odvetniških dolžnosti, če to ni nujno potrebno. Dolgotrajnosti postopka pa so botrovale druge okoliščine, in sicer je tožnica vložila tožbo zaradi molka organa, organ pa je moral celoten spis odstopiti v reševanje Upravnemu sodišču in do 8. 10. 2020, ko je prejel sodbo I U 54/2020, s katero je bila tožba kot neutemeljena zavrnjena, se je spis nahajal na Upravnem sodišču. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zvezi z ugovorom toženke, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo, sodišče uvodoma poudarja, da s sklepom zavrže tožbo, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Vendar gre za tak primer le tedaj, če izpodbijana odločitev ne bi mogla poseči v pravico, zaradi varovanja katere se je tožnik lahko udeleževal upravnega postopka. Poleg tega pa bi moral biti tak zaključek očiten, spoznaven na prvi pogled brez poglobljene analize. Če ni tako, sodišče ne odloča o izpolnjenosti procesne predpostavke, temveč mora zadevo obravnavati po vsebini in kadar na podlagi te obravnave ugotovi, da izpodbijani akt ne posega v tožnikov pravni interes, izda zavrnilno sodbo.1

8. Enajsti odstavek 30. člena ZBPP določa, da če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, se šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila dodeljena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Deseti odstavek ZBPP določa, da lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega.

9. Tožnica uveljavlja, da bi moral organ odvetnika razrešiti iz krivdnih razlogov, vendar je ta njena zahteva neutemeljena. Tudi v primeru, če odvetnik ne bi bil izbrisan iz seznama Odvetniške zbornice, namreč toženka o tem ne bi odločala, ampak bi presojala, ali obstajajo razlogi za razrešitev, ki so na strani upravičenca, v tem primeru tožnice. To, da odvetnik ne opravlja v redu svoje dolžnosti pa se ugotavlja v primeru devetega odstavka 30. člena ZBPP, ki določa, pristojni organ za BPP sme na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Namesto razrešenega odvetnika postavi drugega. O razrešitvi se obvesti Odvetniška oziroma Notarska zbornica Slovenije.

10. Iz izpodbijane odločbe in niti iz tožbe ne izhaja, da bi razrešitev zahtevala upravičenka do BPP, tj. tožnica. Glede na to pa organ nima pravne podlage, da bi ugotavljal, da odvetnik svoje dolžnosti ne opravlja v redu.

11. Kot je pojasnila že toženka, pa razrešitev odvetnika zaradi črtanja s seznama izvajalcev BPP, ki ga organu predloži Odvetniška zbornica, za tožnico tudi nima posledic iz enajstega odstavka 30. člena ZBPP, tj. ne šteje se, da BPP ni bila dodeljena in da mora upravičenka prejeto pomoč vrniti. Do takšne posledice bo prišlo šele, če bo na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP razrešen z izpodbijano odločbo določen odvetnik.

12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna ter na zakonu utemeljena. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožnica je v tožbi sicer predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje odvetnika A.A., vendar sodišče glavne obravnave kljub temu ni opravilo, saj njuna izpoved za relevantno dejansko stanje, ki je med strankama nesporno (A.A. je bil razrešen, ker ni več na seznamu odvetnikov, ki nudijo BPP), ni pomembna. Tožnica namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje, resnična (tj. če bi se ugotovilo, da odvetnik ne opravlja v redu svoje dolžnosti), ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov. Ugotavljanje dejstev na obravnavi, kadar to za pravilno in zakonito odločitev ni potrebno, neupravičeno podaljšuje odločanje v ostalih zadevah in s tem vpliva na pravice drugih strank do sojenja v razumnem roku. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi, da je ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku2. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.3 Tak je tudi obravnavani primer.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Mira Dobravec Jalen idr., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 245 2 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 3 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge