Jedro

V obravnavanem primeru sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo okoliščin ali spleta okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki bi zmanjševale pomen kršitve predpisov v danih razmerah. Sodišče sicer izpostavlja, da je šlo za začasno opravljanje dela, vendar ta okoliščina ne utemeljuje izreka sankcije opominjevalne narave; okoliščina, da je storilka zapisnik o inšpekcijskem pregledu in plačilni nalog podpisala brez pripomb, pa v ničemer ne zmanjšuje teže obravnavanega prekrška. Kot pravilno opozorja vrhovni državni tožilec, so ostale okoliščine, izkazane v konkretnem primeru, subjektivne narave (da storilka ni imela namena zaslužiti ali pridobiti koristi, da je mati samohranilka enega otroka, da je nezaposlena in da ne gre za večkratno storilko). Vrhovni državni tožilec prav tako pravilno opozarja, da delodajalci z zaposlovanjem na črno izigravajo predpise o davkih in prispevkih ne le v škodo delavcev, temveč tudi v škodo celotne skupnosti, kar kaže na to, da stopnja ogrožanja varovane dobrine v obravnavanem primeru ni zanemarljiva. Upoštevaje navedene okoliščine Vrhovno sodišče zaključuje, da zgolj začasno opravljanje dela ter okoliščine na strani storilke ne upravičujejo nadomestitve izrečene globe s sankcijo opominjevalne narave.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, ugotovi se, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba prvega odstavka 21. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Murska Sobota je dne 26. 8. 2015 N. V. izdal plačilni nalog št. 52475 zaradi storitve prekrška po tretjem odstavku 23. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) ter ji izrekel globo v višini 500,00 EUR. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo ZSV 22/2016 z dne 31. 3. 2016 zahtevi za sodno varstvo storilke delno ugodilo in plačilni nalog glede sankcije spremenilo tako, da je storilki za storjen prekršek izreklo opomin, v ostalem pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec. Navaja, da je opomin mogoče izreči, če je prekršek storjen v očitno olajševalnih okoliščinah, ki jim organ pripiše posebno težo, pri tem pa mora upoštevati seznam primeroma naštetih okoliščin iz drugega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Skladno s prakso Vrhovnega sodišča je potrebno težo prekrška prvenstveno ocenjevati po objektivnih okoliščinah v času storitve prekrška (stopnja ogroženosti oziroma kršitve zavarovane dobrine, kraj, čas, način storitve), upravičeno pa je upoštevati tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi storilca, storilčevo prejšnje življenje ipd.). Če bo organ ugotovil zgolj subjektivne okoliščine, to ne bo opravičevalo izreka opomina, bo pa to lahko razlog za omilitev ali odpustitev sankcije. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca okoliščine, s katerimi je sodišče utemeljilo izrek opomina, niso olajševalne okoliščine, ki zmanjšujejo pomen prekrška v takšni meri, da bi očitno opravičevale izrek opomina. Navedene okoliščine se lahko upoštevajo le kot splošne olajševalne okoliščine pri odmeri oziroma omilitvi sankcij. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da je sodišče v konkretni zadevi ugotovilo zgolj obstoj subjektivnih okoliščin, za izrek sodnega opomina pa bi moralo ugotavljati in upoštevati predvsem okoliščine objektivne narave, izkazane ob storitvi prekrška. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je zaposlovanje na črno izredno razširjeno in povezano s plačevanjem "na roke", pri čemer delodajalci s sodelovanjem delavcev v njihovo škodo in škodo celotne skupnosti izigravajo predpise o davkih in prispevkih. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je sodišče uporabilo predpis, ki ga ne bi smelo, in sicer 21. člen ZP-1, s čemer je kršilo določbo 4. točke 156. člena ZP-1 in drugi odstavek 158. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec še ocenjuje, da je sodišče storilko privilegiralo in pri odmeri sankcije postopalo samovoljno, s čemer je kršilo tudi drugi odstavek 155. člena ZP-1 v zvezi s 14. in 22. členom Ustave Republike Slovenije (URS). Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je sodišče z izpodbijano sodbo prekršilo navedene določbe.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilki, ki je v odgovoru navedla, da nasprotuje vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, saj meni, da je izpodbijana sodba pravična in zakonita.

B.

4. V obravnavanem primeru je bila storilka spoznana za odgovorno storitve prekrška po tretjem odstavku 23. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, ker je dne 26. 8. 2015 ob 11. 15 na C. v Gornji Radgoni stregla pijačo oziroma kuhala kavo iz kavnega avtomata, jo stregla strankam in za pasom imela denarnico, s čemer je opravljala delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

5. Sodišče je v izpodbijani sodbi, s katero je zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo ter namesto izrečene globe v višini 500,00 EUR storilki izreklo opomin, zaključilo, da je bil obravnavani prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Do tega sklepa je sodišče prišlo upoštevaje navedbe storilke, da je zaradi urejanja družinskih zadev začasno nadomestila prijateljico N., ki je nosilka dejavnosti, da ni imela namena zaslužiti ali pridobiti koristi, da je mati samohranilka enega otroka in da je nezaposlena. Sodišče je ugotovilo, da ne gre za večkratno storilko ter da je zapisnik o inšpekcijskem pregledu in plačilni nalog z dne 26. 8. 2015 podpisala brez pripomb (točka 5 obrazložitve sodbe).

6. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču vrhovnega državnega tožilca, da so navedeni razlogi sodišča materialnopravno zmotni oziroma da okoliščine, ki jih navaja sodišče v obrazložitvi sodbe, ne predstavljajo okoliščin v smislu prvega odstavka 21. člena ZP-1, ki bi upravičevale izrek opomina.

7. V skladu s citirano določbo sme prekrškovni organ in sodišče izreči opomin za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Izrekanje opomina tako ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ pripiše posebno težo. Pri tem prekrškovni organ oziroma sodišče upošteva seznam (primeroma) naštetih olajševalnih okoliščin iz drugega odstavka 26. člena ZP-1. Skladno s prakso Vrhovnega sodišča je treba težo prekrška prvenstveno ocenjevati po objektivnih okoliščinah v času storitve prekrška (stopnja ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine, kraj, čas, način storitve), upravičeno pa je upoštevati tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi storilca, storilčevo prejšnje življenje ipd.). Če bo organ ugotovil zgolj subjektivne okoliščine, to ne bo upravičevalo izreka opomina, bo pa to lahko razlog za omilitev ali odpustitev sankcije. Vrhovno sodišče še poudarja, da je pri presoji, ali so v posameznem primeru podani zakonski pogoji za izrek opomina, potrebno upoštevati tudi stopnjo ogrožanja oziroma poškodbe zavarovane dobrine. Zakon izreka opomina sicer ne omejuje samo na prekrške, za katere je na primer predpisana globa do določene višine, in nobenega področja prekrškov ne izvzema. Vendar mora biti v primeru prekrškov, pri katerih gre za višjo stopnjo ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine, izrek opomina še toliko bolj izjemen oziroma omejen na primere, v katerih so podane še posebej tehtne olajševalne okoliščine(1) .

8. V obravnavanem primeru sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo okoliščin ali spleta okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki bi zmanjševale pomen kršitve predpisov v danih razmerah. Sodišče sicer izpostavlja, da je šlo za začasno opravljanje dela, vendar ta okoliščina ne utemeljuje izreka sankcije opominjevalne narave; okoliščina, da je storilka zapisnik o inšpekcijskem pregledu in plačilni nalog podpisala brez pripomb, pa v ničemer ne zmanjšuje teže obravnavanega prekrška. Kot pravilno opozorja vrhovni državni tožilec, so ostale okoliščine, izkazane v konkretnem primeru, subjektivne narave (da storilka ni imela namena zaslužiti ali pridobiti koristi, da je mati samohranilka enega otroka, da je nezaposlena in da ne gre za večkratno storilko). Vrhovni državni tožilec prav tako pravilno opozarja, da delodajalci z zaposlovanjem na črno izigravajo predpise o davkih in prispevkih ne le v škodo delavcev, temveč tudi v škodo celotne skupnosti, kar kaže na to, da stopnja ogrožanja varovane dobrine v obravnavanem primeru ni zanemarljiva. Upoštevaje navedene okoliščine Vrhovno sodišče zaključuje, da zgolj začasno opravljanje dela ter okoliščine na strani storilke ne upravičujejo nadomestitve izrečene globe s sankcijo opominjevalne narave.

9. Zaključek sodišča, da so v obravnavanem primeru podani pogoji za izrek opomina, je materialnopravno napačen. Okoliščine, ki jih ugotavlja sodišče, namreč niso olajševalne okoliščine v smislu prvega odstavka 21. člena ZP-1, ki bi prekršek delale posebej lahkega. Sicer pa iz obrazložitve sodbe tudi ne izhaja, da bi bili izpolnjeni pogoji za izrek opomina po drugem odstavku 21. člena ZP-1, po katerem je opomin mogoče izreči tudi, če je storilec pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost ali povrnil povzročeno škodo. S tem, ko je sodišče storilki izreklo opomin, ne da bi bili za to podani zakonski pogoji, je zagrešilo kršitev po drugem odstavku 158. člena ZP-1. C.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti, utemeljena. Ker je zahteva vložena v škodo storilke, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zgolj ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo prekršena določba prvega odstavka 21. člena ZP-1, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.

(1) Sodbi VSRS IV Ips 9/2011, IV Ips 18/2011, IV Ips 19/2011 z dne 22. 2. 2011 in IV Ips 61/2012 z dne 27. 11. 2012; glej tudi Filipčič, K. et al., Zakon o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 121).