Jedro

Pravila za ugotovitev vrednosti spornega predmeta, kadar so ta pomembna za ugotovitev stvarne pristojnosti, sestave sodišča, pravice do revizije in v drugih primerih, določa ZPP. Ta določa v 38. členu, da se v sporih o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja, uporabi stanovanja ali poslovnih prostorov, vzame kot vrednost spornega predmeta praviloma enoletna najemnina.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in s sodbo odločilo, da mora toženka izprazniti stanovanje v izmeri 36 m2 v ulici S. v M. ter ga izročiti tožeči stranki in ji plačati tudi stroške postopka 147.094,00 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v sodbi ni podalo razlogov o toženkinemu ugovoru, da vrednost spora ni 1.500.000,00 SIT, ki je sicer v nasprotju z določili Zakona o sodnih taksah. Enako kršitev je zagrešilo tudi sodišče druge stopnje, ker se ni izreklo o pritožbenih izvajanjih v zvezi z oceno vrednosti spora. Podana pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava glede aktivne legitimacije tožnice in določb 58. ter 59. člena Stanovanjskega zakona.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile v tej zadevi uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Kršitve določb pravdnega postopka so lahko različne, med drugim so lahko bistvene ali nebistvene. Bistvene so tiste, ki jih zakon izrecno proglaša za bistvene (drugi odstavek 354. člena ZPP) ali pa so bistvene zato, ker so vplivale ali so mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe in pri katerih mora biti podana kavzalnost med sodbo in kršitvijo norme (prvi odstavek 354. člena ZPP). Nebistvene kršitve pa so tiste, ki niso mogle vplivati na vsebino in na pravilnost odločbe in zaradi česar pritožnik ne more imeti razloga za uveljavljanje takih kršitev oziroma izpodbijanje sodne odločbe. Navedeno razlikovanje narave postopkovnih kršitev je bilo potrebno pojasniti zato, ker revidentka očita sodiščema nižjih stopenj bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo zagrešili s tem, da nista obravnavali in ocenili njenega ugovora o tem, da je tožnica previsoko ocenila vrednost spora. Tožnica je v tem primeru ocenila vrednost spora na 1.500.000,00 SIT ter se sodišče prve stopnje ni izreklo o toženkinemu ugovoru, da je spor ocenjen previsoko in tudi sodišče druge stopnje se o tej v pritožbi uveljavljeni okolnosti ni izreklo. Glede na tako stanje ni bila vprašljiva stvarna pristojnost sodišča prve stopnje, to je okrajnega sodišča (ki je bilo po določilu točke II/1 člena 99 Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 - pristojno za sojenje o premoženjskopravnih sporih, ker vrednost spornega zahtevka ni presegla 2.000.000,00 SIT) in ki bi bilo pristojno tudi za sojenje spora, katerega vrednost bi bila ocenjena na nižjo vrednost od 1.500.000,00 SIT. Tako zaradi toženkinega ugovora o vrednosti spora ni nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča ali o pravici do revizije, ko bi opustitev cenitvene dolžnosti sodišča lahko imela naravo bistvene kršitve določb pravdnega postopka (tretji odstavek 40. člena ZPP). Ker torej v reviziji uveljavljene opustitve sodišč nižjih stopenj niso vplivale na stvarno pristojnost sodišča prve stopnje in tudi ne na pravilnost ali zakonitost odločbe o glavni stvari (zadevna kavzalnost se v reviziji ni zatrjevala in tudi ni možna), zatrjevane kršitve nimajo narave bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

V zvezi z revizijskimi izvajanji o tem, kako bi se moralo določiti vrednost spora o izpraznitvi stanovanja, pa je opozoriti, da so procesnopravno zmotna izvajanja, da bi se morala vrednost spora določiti po 22. členu Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 s poznejšimi spremembami) ali po določbah odvetniške tarife. Namreč Zakon o sodnih taksah predpisuje posebna pravila za ugotovitev vrednosti za plačilo taks (18. in naslednji členi) in ki niso vedno enaka določbam ZPP, po katerih se ugotovi vrednost spornega predmeta (35. - 40. člen ZPP). Odvetniška tarifa pa vsebuje določila o vrednotenju in obračunavanju odvetniških storitev glede na vrednost predmeta in druge elemente. Pravila za ugotovitev vrednosti spornega predmeta, kadar so ta pomembna za ugotovitev stvarne pristojnosti, sestave sodišča, pravice do revizije in v drugih primerih, pa določa ZPP. Ta določa v 38. členu, da se v sporih o obstoju najemnega ali zakupnega razmerja, uporabi stanovanja ali poslovnih prostorov, vzame kot vrednost spornega predmeta praviloma enoletna najemnina.

Revizijsko sodišče v skladu z zgoraj navedenimi razlogi ugotavlja, da niso bile zagrešene v reviziji uveljavljene postopkovne kršitve, medtem ko samo ni ugotovilo uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja revizija le pavšalno. Po presoji revizijskega sodišča niti ta kršitev ni bila zagrešena. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica na podlagi delilne pogodbe z dne 26.8.1996 lastnica spornega stanovanja, je aktivno legitimirana v sporu zaradi izpraznitve stanovanja (drugi odstavek 58. člena Stanovanjskega zakona). Zahtevek zaradi izpraznitve stanovanja pa je bil v tem primeru utemeljen na prvem odstavku 58. člena Stanovanjskega zakona, ker je bilo v postopkih na nižjih stopnjah ugotovljeno, da je toženka v stanovanju brez naslova (ker ni hotela na tožničin poziv skleniti najemne pogodbe za določen čas glede na to, da je z možem solastnica nove gradnje in zaradi katere je bila pred tem že zavrnjena njena zahteva za odkup stanovanja).

Ker glede na zgoraj navedene razloge toženkina revizija ni bila utemeljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (393. člen ZPP).