Jedro

V zvezi z višino pokojninske osnove je treba smiselno uporabiti določbe 14. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ustavni zakon - Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi JLA statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih v poveljstvih, enotah in zavodih JLA, ki se na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCVII k ustavi Republike Slovenije na področju ljudske obrambe preimenujejo v poveljstva, enote in zavode Teritorialne obrambe Republike Slovenije, če v roku, določenem v aktu o preimenovanju nadaljujejo delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Zato bi za tiste osebe, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije, pa jim ni bilo mogoče zagotoviti ustreznega dela, moralo veljati, kar velja za presežne delavce, pri čemer jim je obseg pravic določal ustavni zakon. Do sprejema ustreznega zakona, ki bi v celoti in za vse enako rešil problem (zakon o obrambi), bi tem delavcem morale biti zagotovljene vse pravice, ki so jih pridobili do 25.6.1991. To pomeni, da bi tudi njihova plača morala biti taka, kot bi jo imeli, če bi v Teritorialni obrambi Slovenije opravljali delo na delovnem mestu, kot so ga prej opravljali v JLA. To sicer ne pomeni avtomatičnega prenosa oziroma ustrezne valorizacije prejšnje plače, kot to meni revident, ampak zahteva nov izračun, ki temelji na določbah zakona o delavcih v državnih organih in na njem temelječih predpisih, vse ob upoštevanju čina, usposobljenosti in delovnega mesta, ki so ga prej opravljali. Samo tako bi priznana pravica lahko zagotavljala skladnost z določbo 14. člena ustavnega zakona, saj bi bilo tako revidentu zagotovljeno izplačilo pokojninske dajatve v obsegu in pod pogoji, kot mu jih je ustavni zakon zagotavljal, in enakost, ki jo zahteva določba 14. člena ustave RS.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu prizna pravico do starostne pokojnine in odmeri po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, pri čemer je v celoti sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo pravni presoji.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obširni reviziji je navajal, da je sodišče pri odločanju o njegovih pravicah iz pokojninskega zavarovanja zmotno uporabilo več pozitivnih predpisov, saj zavrnitev njegovega zahtevka ni v skladu z določbami ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev ter zakona o obrambi. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Revizija pa je utemeljena, saj je revizijsko sodišče ob obravnavanju sporne zadeve ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, ki ga zatrjuje revident in na kar mora v skladu z določbo 386. člena ZPP sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je celoten postopek priznavanja pokojnine v tožnikovem primeru potekal z opustitvami veljavnih predpisov, tako da odločitev ni v skladu niti s predpisi pokojninskega zavarovanja niti s predpisi, s katerimi je urejen pravni red na splošno.

Tako je tožena stranka, nobeno od nižjih sodišč pa tega ni ugotovilo, opustila svojo dolžnost, ki ji jo nalaga 14. člen zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in 55/92), da mora organ, ki vodi postopek, skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo. To velja tudi v primeru tožnika, ki se je upokojeval v času, ko vrsta vprašanj s področja socialne varnosti bivših vojaških zavarovancev še ni bila povsem razčiščena. Zato je tožnik vložil pri toženi stranki zahtevo za informativni izračun pokojnine, da bi od nje, kot strokovnega organa, izvedel, kakšne so sploh možnosti in katera od možnih oblik je zanj najugodnejša. Šele po informativnem izračunu bi, če bi se ugotovilo, da izpolnjuje pogoje za dve pokojnini, lahko izbiral, katero bo užival, kot to določa 199. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96). Iz podatkov v spisu je razvidno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ker je dopolnil več kot 40 let pokojninske dobe, ni pa bilo ugotavljano in odločeno, ali ima pravico tudi do pokojnine po odloku o izplačevanju vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92). Ta namreč določa, da se za upravičence, za katere prevzama izplačevanje pokojnin Republika Slovenija, štejejo tudi osebe, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije, in so do 1.2.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Glede ugotavljanja pogojev se je tudi po osamosvojitvi še vedno uporabljal bivši zvezni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZVZ - Uradni list SFRJ, št. 7/85 do 20/89), ni pa se več uporabljal za samo priznavanje pravic v Republiki Sloveniji. Pravice je lahko po določbah tega zakona, enako kot prej, priznaval samo nosilec tega zavarovanja v Beogradu (kamor so bili tudi plačevani prispevki). Obe nižji sodišči sta sicer v obrazložitvah svojih sodb glede tega zavzemali svoje stališče vendar brez predhodno izvedenega postopka.

Ne prvostopenjsko sodišče ne drugostopenjsko sodišče ni v celoti razrešilo spornega vprašanja. Tožnik namreč sploh ni uveljavljal samo priznanja pravice do starostne pokojnine, saj mu je bila ta priznana, sporna mu je bila višina. Pri tem zanj ni bilo toliko pomembno, ali se mu ta izračuna po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, kar mu je zavrnilo sodišče, ali po splošnih predpisih, hotel je priznanje višje pokojnine, oziroma pokojnine, ki bi mu jo morali priznati glede na njegov položaj v JLA, ob upoštevanju določb ustavnega zakona. To pa pomeni, da je ugovarjal predvsem izračunu pokojninske osnove. Tega dela zahtevka prvostopenjsko sodišče ni zavrnilo, niti mu ni ugodilo, pa je bila v pritožbenem postopku prvostopenjska sodba vseeno potrjena. Tako je bilo odločeno kljub temu, da je bila tožniku v izreku prvostopenjske sodbe zavrnjena celo pravica do starostne pokojnine, kar je v nasprotju z vsemi listinami v spisu, saj mu je tožena stranka to pravico sama priznala (odločba št. 14-4027077 z dne 29.8.1994 in odločba št. 4027.077 z dne 31.1.1995). V nasprotju pa je odločitev seveda tudi s samo obrazložitvijo iste sodbe. Odprto je bilo tako samo vprašanje, po katerih predpisih je tožniku na podlagi priznane pravice možno določiti višino pokojnine. Ali na podlagi določil ZPIZVO (kot je to zahteval tožnik), na podlagi odloka ali na podlagi ZPIZ. Sama pravica pri tem sploh ni bila sporna. Na to "nerazumljivost" sodbe je tožnik v pritožbi, sicer laično, pa vendar izrecno, opozoril, enako kot tudi na nelogičnost in protislovnost izreka prvostopenjske sodbe in njene obrazložitve na peti strani. Zavrnitev pravice do starostne pokojnine pa je tudi v nasprotju z določbo 39. člena ZPIZ, tako da bi revizijsko sodišče reviziji moralo ugoditi že samo iz tega razloga.

Nepravilno je izračunana tudi pokojninska osnova. V zvezi z višino pokojninske osnove pa je treba smiselno uporabiti določbe 14. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ustavni zakon - Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi JLA statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih v poveljstvih, enotah in zavodih JLA, ki se na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCVII k ustavi Republike Slovenije na področju ljudske obrambe preimenujejo v poveljstva, enote in zavode Teritorialne obrambe Republike Slovenije, če v roku, določenem v aktu o preimenovanju nadaljujejo delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Zato bi za tiste osebe, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije, pa jim ni bilo mogoče zagotoviti ustreznega dela, moralo veljati, kar velja za presežne delavce, pri čemer jim je obseg pravic določal ustavni zakon. Do sprejema ustreznega zakona, ki bi v celoti in za vse enako rešil problem (zakon o obrambi), bi tem delavcem morale biti zagotovljene vse pravice, ki so jih pridobili do 25.6.1991. To pomeni, da bi tudi njihova plača morala biti taka, kot bi jo imeli, če bi v Teritorialni obrambi Slovenije opravljali delo na delovnem mestu, kot so ga prej opravljali v JLA. To sicer ne pomeni avtomatičnega prenosa oziroma ustrezne valorizacije prejšnje plače, kot to meni revident, ampak zahteva nov izračun, ki temelji na določbah zakona o delavcih v državnih organih in na njem temelječih predpisih, vse ob upoštevanju čina, usposobljenosti in delovnega mesta, ki so ga prej opravljali. Samo tako bi priznana pravica lahko zagotavljala skladnost z določbo 14. člena ustavnega zakona, saj bi bilo tako revidentu zagotovljeno izplačilo pokojninske dajatve v obsegu in pod pogoji, kot mu jih je ustavni zakon zagotavljal, in enakost, ki jo zahteva določba 14. člena ustave RS.

Višina revidentove plače, ki naj se uporabi za izračun pokojninske osnove, sicer neposredno ni predmet socialnega spora, kljub temu pa je v tem primeru predhodno vprašanje, ki ga je potrebno razrešiti pred izračunom pokojninske osnove.

V revidentovem primeru pa se pri izračunu pokojninske osnove niso upoštevali podatki o plači, ki bi bila pridobljena na opisan način. Za izračun pokojninske osnove uporabljiva plača se mu je določala tudi na podlagi odredbe Ministrstva za obrambo (št. 14/100 z dne 27.9.1991, št. 14/1-A z dne 7.1.1992 in 143/1439 z dne 26.11.1991), ki za izdajanje takih odredb ni bilo pristojno, poleg tega pa so bile odredbe še v nasprotju z določbo 14. člena ustavnega zakona o zagotovitvi statusnih, socialnih in drugih pravic. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča, ker bo v nadaljnjem postopku treba izvesti dokaze v zvezi z višino pripadajoče starostne pokojnine, in izvesti postopek glede še neodločenega vprašanja, ali revidentu gre pravica tudi do posebne pokojnine po odloku, česar nižji sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava še nista izvedli.

Določbe zakona o obrambi (ZO - Uradni list RS, št. 82/94) v revidentovem primeru pri priznanju pravice do pokojnine še niso bile uporabljene, saj je bil zakon sprejet kasneje, zato se z navedbami glede možnosti uporabe tega zakona v revidentovem primeru, revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Sodišče je določbe ZPP in ZPIZVZ uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona.