Jedro

Tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev temelji na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.

Izrek

I. Postopek prekinjen s sklepom, št. II U 246/2018 z dne 7. januarja 2021, se nadaljuje.

II. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave RS, št. DT 4934-116070/2017-1 z dne 28. 8. 2017 se odpravi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 313,50 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ na podlagi Seznama izvršilnih naslovov, št. DT 4934-116070/2017-1 z dne 28. 8. 2017 opravil davčno izvršbo zoper tožnika za dolg davčnega dolžnika A. A., ki je od dne 9. 12. 2014 v postopku osebnega stečaja, za znesek obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znašajo 286.093,74 EUR. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika - fizične osebe, zato se ta izterja na podlagi 148. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) iz premoženja tožnika kot poroka. Davčni dolžnik je imel po podatkih AJPES prijavljeno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik z nazivom A. A., s. p. z osnovno dejavnostjo proizvodnjo drugih izdelkov iz gume. Tožeča strnka ima registrirano isto osnovno dejavnost kot davčni dolžnik. Podjetje A. A., s. p. od 1. 1. 2015 deluje dalje pod nazivom B., d. o. o. in ga imenujejo tudi kot družinsko podjetje. Proizvodnja dolžnika naj bi že leto in pol potekala v povezanem podjetju B., d. o. o. Po osebnem stečaju dolžnika je delavce prevzela tožeča stranka. Na prenos dejavnosti pa kaže tudi prenos premoženja, saj so bila vsa osnovna sredstva dana v najem poroku.

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka kot drugostopenjski organ zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijane odločbe, saj meni, da so navedbe in zaključki tožene stranke podani v izpodbijanih upravnih aktih pravno zmotni in da temeljijo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava ter bistvenih kršitvah določb postopka.

4. Tožeča stranka navaja, da je davčni dolžnik A. A., s. p. v drugi polovici 2013 prenehal z opravljanjem dejavnosti v gumarski industriji. Dne 1. 6. 2013 se je delno upokojil, kar je razvidno iz odločbe ZPIZ, z dne 16. 10. 2015 in v tem času ni bil davčni dolžnik. Dolžnik je bil družbenik družbe B., d. o. o., ki se je ukvarjala z maloprodajo tekstilnih izdelkov. Pomembno pa je, da davčni dolžnik ni bil lastnik nobenih vrednih osnovnih sredstev, saj se je opravljala proizvodnja pretežno na strojih, ki so jih za namen proizvodnje dobavili naročniki. Tako je bil dejansko le solastnik do 1/2 proizvodnje prostorov, lastnica druge polovice teh prostorov pa je bila njegova žena A. A. Tožeča stranka je z A. A. sklenila pogodbo o najemu polovice poslovnih prostorov in najema druge polovice z C. C. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je začel davčno izvršbo na podlagi izvršilnega naslova zoper tretjo osebo, torej ne zoper tožečo stranko. Zato je ustavno sporno, da se izvršba zoper poroka po določilu 148. člena ZDavP-2 začne neposredno z izdajo sklepa s strani FURS, ne da bi imel porok možnost, da se pred izdajo sklepa in blokado računa in s tem povezano prekinitvijo poslovanja sploh izjavi. Pogoj za davčno izvršbo zoper povezano osebo je, da je povezana oseba prejela premoženje od davčnega dolžnika neodplačno oz. po nižji ceni od tržne ter kumulativno, da je to premoženje povezana oseba pridobila v letu oz. po letu, v kateri je davčna obveznost nastala. V času očitanega prenosa dejavnosti iz A. A. na tožečo stranko, davčni dolg A. A. sploh ni obstajal in prvostopni organ namena naklepa sploh ni ugotavljal, kaj šele ustrezno utemeljil in obrazložil. Glede dejanskega stanja prenosa dejavnosti izven statusnega preoblikovanja tožeča stranka meni, da tudi v tem primeru ne gre za uporabo določila 148. člena ZDavP-2, in sicer da je do očitanega prenosa dejavnosti prišlo med dolžnikom in tožečo stranko dne 1. 10. 2013, ko 148. člen ZDavP-2 še ni veljal, da A. A. ni bil davčni dolžnik v letu 2013. 5. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in davčno izvršbo ustavi ter odpravi oz. razveljavi že izvršena dejanja postopka davčne izvršbe ter tožeči stranki povrne stroške postopka in vsa že zarubljena denarna sredstva z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko so bila sredstva zarubljena do dneva vračila. Podrejeno predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega sklepa in odločbe. Dodaja, da je prenos dejavnosti iz dolžnika na tožečo stranko potekal kontinuirano, tako da je dolžnik tožeči stranki dajal v najem delovno silo in osnovna sredstva, s katerimi je tožeči stranki omogočil opravljanje dejavnosti, ki jo je prej opravljal tudi sam dolžnik. V predmetni zadevi gre tako po stališču tožene stranke nesporno za prenos dejavnosti izven statusnega preoblikovanja. ZDavP-2 pa v takšnem primeru tudi ne predvideva omejitve odgovornosti poroka. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. V pripravljalni vlogi še tožeča stranka izpostavlja, da je FURS začel davčno izvršbo na podlagi izvršilnega naslova zoper tretjo osebo, torej ne zoper poroka, zato je ustavno sporno, da se izvršba zoper poroka po določilu 148. člena ZDavP-2 začne neposredno z izdajo sklepa s strani FURS, ne da bi imel porok možnost, da se pred tem seznani oz. izjavi.

**K točki I. Izreka:**

8. Sodišče je s sklepom, št. II U 246/2018 z dne 7. januarja 2021 postopek v obravnavani zadevi prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 399/2016-24 z dne 17. 12. 2018 za oceno ustavnosti prvega odstavka 148. člena ZDavP-2. 9. Sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS s točko 1 izreka odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022 ugotovilo, da je druga poved prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 v neskladju z Ustavo RS in v točki 2 izreka naložilo Državnemu zboru RS, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS ter v točki 3 izreka določilo način izvršitve te odločbe do drugačne zakonske ureditve.

10. Skladno s 156. členom Ustave RS se postopek pred sodiščem, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred Ustavnim sodiščem RS, nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča RS. Ker je Ustavno sodišče RS o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo, se predmetni upravni spor nadaljuje.

**K točki II. Izreka:**

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito tožeči stranki, kot poroku davčnega dolžnika, izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na porokova denarna sredstva, na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 za dolg davčnega dolžnika, ki izhaja iz Seznama izvršilnih naslovov DT 4934-116070/2017-3 14-700-02 v višini 294.147,38 EUR na dan 9. 12. 2014. 13. Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki ureja poroštvo, se v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma, po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka.

14. V konkretnem primeru iz dejanskega stanja, ki je navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni dolžnik A. A., s. p. prenesel dejavnost brez statusnega preoblikovanja na poroka - tožečo stranko, s ciljem, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Na prenos dejavnosti kaže tudi prenos premoženja, saj so bila osnovna sredstva, tudi v okviru stečajnega postopka prenesena na poroka. Kot tudi iz ugotovitve stečajne upraviteljice izhaja, da so delavci v letu 2014 že delali za družbo B., d. o. o. - poroka. Davčni organ je zaključil, da je dolžnik že 1. 1. 2014 prenesel svojo dejavnost na poroka in to z namenom, da se izogne plačila davka, zato se lahko na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, davek izterja tudi od osebe, na katero je prenesena dejavnost dolžnika t.j. od poroka.

15. Ustavno sodišče RS je s točko 1 izreka odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022 ugotovilo, da je druga poved prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki se glasi: „Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka.“ v neskladju z Ustavo RS.1 Ureditev ni v skladu z 22. členom Ustave RS, kolikor poroku, zoper katerega je sklep o davčni izvršbi izdan, ne omogoča, da se učinkovito izjavi o dejanskih in pravnih razlogih, na katerih temelji njegova obveznost. Pri tem je bistveno, da je pravica do izjave zagotovljena že pred sprejetjem odločitve. Ureditev je v neskladju z 22. členom Ustave RS v primeru, če porok nima zagotovljenih možnosti, da se vsaj naknadno, po izdaji sklepa o izvršbi izjavi o svoji obveznosti in ji ugovarja, pod nadaljnjim pogojem, da je o tem dolžan odločiti prvostopenjski organ, ki je sklep o izvršbi izdal. Izpodbijana ureditev in tudi druge določbe ZDavP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) poroku te možnosti ne zagotavljajo. Ne zagotavlja je tudi določba 155. člena ZDavP-2. Zato navedena ureditev posega v pravico iz 22. člena Ustave RS. Ugotovljena protiustavnost navedene ureditve je posledica dejstva, da določba prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ter tudi druge določbe ZDavP-2 in ZUP ne urejajo vprašanja, ki bi ga morale urediti, zato Ustavno sodišča RS navedene določbe ni razveljavilo.

16. Do odprave ugotovljene protiustavnosti (kar je naloga Državnega zbora RS v roku enega leta od objave citirane odločbe Ustavnega sodišča RS) se v prehodnem obdobju citirana odločba Ustavnega sodišča RS izvršuje tako, da mora davčni organ pred postopkom izvršbe na podlagi predmetne ureditve predhodno izdati izvršilni naslov - odmerno odločbo, s katero odloči o porokovi obveznosti plačati tuj davek. V postopku izdaje odmerne odločbe pa mora biti poroku zagotovljena pravica do izjave.

17. Iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa, je razvidno, da tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev temelji na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.

18. Po obrazloženem je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, zato je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče ni vrnilo toženi stranki zadeve v ponovno obravnavo, saj tožena stranka v ponovnem postopku, ob upoštevanju navedenega stališča Ustavnega sodišča RS, zoper tožečo stranko nima pravne podlage oziroma izvršilnega naslova za vodenje postopka davčne izvršbe.

19. V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

**K točki III. Izreka:**

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR in 10% za pripravljalno vlogo, vse z DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

21. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Glej Uradni list RS št. 87/2022 z dne 24. 6. 2022, Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022.