Jedro

Tožeča stranka je svojo obveznost plačila nadomestil plače v ustreznem neto znesku za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnila prostovoljno in ne na podlagi sodne odločbe, saj v času izpolnitve pripadajoči znesek nadomestil plače toženca še ni bil ugotovljen. Tožeča stranka je sama izračunala znesek, ki naj bi pripadal tožencu, in mu ga tudi plačala, pri čemer je vedela, da je njena obveznost lahko nižja od vtoževanega zneska. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da kasnejša sodba na podlagi odpovedi, ki je posledica že izpolnjene obveznosti, ki je predmet tožbenega zahtevka v sodnem postopku, ne pomeni odpada pravne podlage za plačilo zneskov, ki jih v tem postopku tožeča stranka zahteva nazaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 56.052,79 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje do plačila ter da ji je dolžan povrniti stroške tega postopka (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti tožencu stroške postopka v znesku 1.727,81 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje, oboje s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo ključnih dokazov, ki jih je predlagala: poizvedb o prilivih na različne bančne račune in TRR toženca za obdobje od prenehanja delovnega razmerja pri tožeči stranki 11. 3. 2010 do 28. 2. 2013, predložitve avtorskih in drugih civilnih pogodb s strani toženca in družb A. d. o. o. in B. d. o. o., poizvedb o nakazilih navedenih družb tožencu, zaslišanja C.C. in zaslišanja toženca. Glede na navedeno zatrjuje kršitev pravice iz 23. člena Ustave RS, saj bi se z izvedbo teh dokazov sodišče prve stopnje prepričalo, da je toženec od odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja delal oziroma opravljal odplačne storitve prek avtorskih in drugih civilnih pogodb za druge naročnike. Meni, da je sodišče prve stopnje z neobrazloženo zavrnitvijo teh dokazov ravnalo arbitrarno in samovoljno. Zatrjuje tudi kršitvi iz 8. točke in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo zgolj na podlagi listinskih dokazov (dohodninskih napovedi toženca), da je imel toženec iz drugega poslovnega razmerja v letih 2010 in 2011 le nizke prihodke ter da drugi prilivi na njegov račun izhajajo iz njegovih prihrankov. Meni, da bi ga moralo zaslišati in napraviti poizvedbe o prilivih na njegove bančne račune. Opozarja na razmeroma visok znesek 10.133,89 EUR na računu toženca in trdi, da sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena. Opozarja na izpoved toženca v predhodnem sodnem postopku zaradi zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da nima sredstev za življenje, kar se je izkazalo za neresnično. Zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS. Sodišču očita, da je zavrnilo vse ključne dokaze tožeče stranke, odločilo pa na podlagi toženčevih dohodninskih napovedi, pri čemer je trdila, da toženec teh prihodkov davčnemu organu ni sporočil. Ponovno pojasnjuje, da je tožencu poravnala plače za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi v letu 2014, ker ji to nalagajo delovnopravni predpisi, saj je bilo s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 518/2012 z dne 16. 11. 2012 v povezavi s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 36/2013 z dne 16. 9. 2013 pravnomočno odločeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožencu nezakonita. Navaja, da je izplačila izvršila tudi zato, ker je toženec ves čas tistega postopka zatrjeval, da je brezposeln in da nima prihodkov; zato da dolg zaradi zamudnih obresti ne bi narasel ter zato, da bi se izognila sili. Pove, da je s tem želela preprečiti eventualno bodočo blokado svojih bančnih računov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki bi jo v sodnem postopku opr. št. I Pd 1415/2014 izposloval toženec, saj bi to lahko pomenilo zanjo katastrofalne posledice (slabša boniteta, nezmožnost sodelovanja na javnih razpisih), v letu 2014 pa je imela na voljo sredstva za izpolnitev te obveznosti tožencu. Trdi, da je za konkretni postopek ključnega pomena časovno sosledje dogodkov, ki ga sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo, zaradi česar zatrjuje kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ponavlja, da je plačila izvršila po izdaji sodnih odločb opr. št. Pdp 518/2012 in opr. št. VIII Ips 36/2013 v letu 2014, šele v letu 2015 pa je izvedela, da je toženec na podlagi avtorskih in drugih civilnih pogodb v obdobju, za katerega je zahteval vračilo plače, delal za konkurenčne družbe. Trdi, da je šele potem, ko je toženec v letu 2015 predložil delne podatke o prilivih na svoje račune, izvedela za prilive z dne 22. 2., 27. 6., 20. 9. in 10. 12. 2013 s strani družb A. in B., da je torej podlaga za izplačilo odpadla. Sklicuje se na jasno sodno prakso slovenskih sodišč, da delavec do vračila plač ni upravičen, če ima v obdobju po prenehanju delovnega razmerja druge enako visoke prihodke. Trdi, da je toženec v sodnem postopku od tožeče stranke zahteval nadomestilo plače, čeprav je v istem obdobju zaslužil najmanj enake zneske z delom za konkurenčni družbi. Nasprotuje tudi zaključku, da je toženec ustvaril prejemke v obdobju po 5. 2. 2013, torej po prenehanju delovnega razmerja s tožečo stranko, saj je šele Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 72/2015 z dne 13. 7. 2015 razvezalo pogodbo o zaposlitvi 5. 2. 2013, pred tem pa je bilo pravnomočno odločeno, da je toženec pri tožeči stranki zaposlen do 10. 2. 2014. Navaja, da je toženec do 10. 2. 2014 zahteval izplačilo vseh plač, kljub temu, da je v tem času prejel navedena plačila, kar kaže na neverodostojnost in neresničnost njegovih trditev. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da so bila zgoraj navedena nakazila izplačana na toženčev osebni račun in ne na toženčev račun samostojnega podjetnika. Nadalje opozarja, da je bilo o obveznosti plačila plač, katerih vračilo zahteva v tem postopku, pravnomočno odločeno s sodbo na podlagi odpovedi 7. 10. 2015, ki je bila izdana po tem, ko je leta 2014 tožencu plačala zneske, ki jih zahteva nazaj. Ker je bil zaradi odpovedi zahtevku pravnomočno zavrnjen toženčev tožbeni zahtevek za izplačilo plač, po njenem mnenju do njih ni upravičen, saj je odpadla pravna podlaga, da bi prejete plače v letu 2014 lahko zadržal. Trdi, da se je toženec odpovedal zahtevku zato, da bi preprečil dokazovanje in izkazovanje s strani tožeče stranke zatrjevanega dejstva, da je od marca 2010 do 5. 2. 2013 prejemal dohodke iz naslova avtorskih in drugih civilnopravnih pogodb z drugimi naročniki, ki so presegali plačo, do katere bi bil upravičen, če bi delal pri tožeči stranki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima in jo je bilo mogoče preizkusiti. Kolikor pa pritožnica to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, pa to pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka bi namreč v pritožbi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

7. Prav tako je neutemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neobrazložene zavrnitve predlaganih dokazov, saj ni šlo za dokaze za dokazovanje pravno pomembnih dejstev. Tudi če bi tožeča stranka dokazala, da je toženec v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 11. 5. 2010 do 5. 2. 2013) prejemal na svoj račun prihodke iz naslova dela za konkurenčni podjetji, to na pravilnost odločitve ne bi vplivalo, saj že iz trditev tožeče stranke ne izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da teh dokazov ni izvedlo zato, ker to ni bilo potrebno.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS, saj tožeči stranki z zavrnitvijo dokazov za dokazovanje pravno neodločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni odreklo pravice do učinkovitega in poštenega sodnega varstva, niti ni ravnalo arbitrarno oziroma samovoljno.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, ki je od toženca zahtevala vračilo zneska 56.052,79 EUR, ki mu ga je izplačala zaradi pravnomočne ugotovitve o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki. Zavzelo je pravilno stališče, da že iz samih trditev tožeče stranke ne izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Pravilno je tudi ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi plačilo izvršila v zmoti ali zato, da bi se izognila sili, da si ni pridržala pravice zahtevati plačilo nazaj, niti ni z odpovedjo tožbenemu zahtevku v zadevi I Pd 1415/2014 odpadla pravna podlaga za plačilo vtoževanega zneska tožencu.

10. Med strankama tega individualnega delovnega spora je potekal predhodni postopek, v katerem je toženec zahteval ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2010 nezakonita. S sodbo opr. št. Pdp 518/2012 z dne 16. 11. 2012 v povezavi s sodbo opr. št. I Pd 1805/2011 z dne 8. 3. 2012 je bilo ugotovljeno, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožeča stranka tožencu dne 11. 3. 2010 nezakonita, revizija delodajalca (tožeče stranke v predmetni zadevi in tožene stranke v predhodni zadevi) pa je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 36/2013 z dne 16. 9. 2013 zavrnjena. Nato je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. I Pd 1659/2012 z dne 10. 2. 2014 ugotovilo trajanje delovnega razmerja toženca (tožnika v navedenem postopku) do 10. 2. 2014, pritožba zoper to odločitev je bila s sodbo opr. št. Pdp 356/2014 z dne 25. 9. 2014 zavrnjena, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. VIII Ips 72/2015 z dne 13. 7. 2015 to odločitev spremenilo tako, da je pogodbo o zaposlitvi razvezalo že 5. 2. 2013 (od 6. 2. 2013 dalje je bil toženec zavarovan kot s. p.). Tožeča stranka je tožencu prostovoljno plačala pripadajoče neto zneske nadomestil plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 11. 5. 2010 do 5. 2. 2013) v štirih obrokih, in sicer 7. 3., 31. 3., 18. 4. in 5. 9. 2014. V času plačila domnevno pripadajočih nadomestil plače o tem tožbenem zahtevku (reparaciji) zaradi ugotovljene nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni bilo pravnomočno odločeno. Šele s sodbo na podlagi odpovedi opr. št. I Pd 1415/2014 z dne 7. 10. 2015 je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka dolžna plačati tožencu nadomestila plače za obdobje od 11. 5. 2010 do 10. 2. 2014. Iz te sodbe izhaja, da je tožeča stranka opisni reparacijski zahtevek toženca med trajanjem tega spora izpolnila, in sicer je sama izračunala njegovo prikrajšanje za obdobje od 11. 5. 2010 do 5. 2. 2014 ter mu ga poravnala. Zaradi navedene izpolnitve je toženec v navedenem postopku tožbo v tem delu umaknil, ker pa tožeča stranka na umik ni pristala, se je (zaradi pomanjkanja pravnega interesa za vodenje tega spora) odpovedal tožbenemu zahtevku v celoti.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka svojo obveznost plačila nadomestil plače v ustreznem neto znesku za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (od 11. 5. 2010 do 5. 2. 2013) izpolnila prostovoljno in ne na podlagi sodne odločbe, saj v času izpolnitve pripadajoči znesek nadomestil plače toženca še ni bil ugotovljen. Tožeča stranka je sama izračunala znesek, ki naj bi pripadal tožencu, in mu ga tudi plačala, pri čemer je vedela, da je njena obveznost lahko nižja od vtoževanega zneska (v postopku zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi je bilo sporno ravno vprašanje toženčevih prihodkov v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, za katere se zniža pripadajoče nadomestilo plače). Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da kasnejša sodba na podlagi odpovedi, ki je posledica že izpolnjene obveznosti, ki je predmet tožbenega zahtevka v sodnem postopku, ne pomeni odpada pravne podlage za plačilo zneskov, ki jih v tem postopku tožeča stranka zahteva nazaj.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je bil znesek plačan zato, da bi se tožeča stranka izognila sili. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno obrazložilo, da okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka, ne predstavljajo take vrste sile, ki bi sodila v okvir 191. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 29/01 in nasl. – OZ). Ob tem pritožbeno sodišče še poudarja, da iz dopisov računovodstva tožeče stranke, s katerimi je ta obveščala toženca o nakazilih, ne izhaja, da bi si pridržala pravico zahtevati plačane zneske nazaj (primerjaj z listinami B 7-B 10). Na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva niti dejstvo, da je revizijsko sodišče prestavilo datum razveze pogodbe o zaposlitvi s 5. 2. 2013 (kot sta razsodili nižji sodišči) na 10. 2. 2014 (ko je toženec začel opravljati samostojno dejavnost), saj je tožeča stranka tožencu plačala nadomestila plače le za obdobje do 5. 2. 2013. Ni odločilno, da je toženec zahteval nadomestila plače tudi za obdobje po tem datumu, saj tožeča stranka ne zatrjuje, da bi se znesek, ki ga vtožuje v tem postopku, nanašal tudi na obdobje po 5. 2. 2013. 13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.