Jedro

Pritožbena navedba, da bi lahko tožeča stranka od potovanja odstopila tudi na dan potovanja, je sicer pravilna glede na določbo prvega odstavka 901. člena OZ. Vendar ta navedba ne upošteva razlike v posledicah, ki nastanejo po odstopu. Posledice ali bolje rečeno obveznosti, ki zaradi odstopa nastanejo za potnika, so odvisne od vprašanja, ali je bil odstop pravočasen, tj. dan v primernem roku pred odhodom, ter ali je bil odstop opravičljiv. Zato zgolj s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 901. člena OZ tožeča stranka v konkretnem primeru ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 23.228,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2017 ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 29. 3. 2017 do 29. 5. 2017 (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke v znesku 2.163,48 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede ugotovitev sodišča prve stopnje v 41., 42. in 43. točki obrazložitve sodišča prve stopnje v zvezi s predložitvijo seznama prodanih kabin, računov za prodane kabine in izpiskov prometa na TRR tožene stranke. Tožeča stranka ne konkretizira, v čem je sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino listinskih dokazov v obrazložitev. Ta kršitev je podana le v primeru formalnih napak pri povzemanju dokazov v obrazložitev in ne pri nasprotovanju dokazni oceni, kar z očitkom po vsebini uveljavlja tožeča stranka. Do tega se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Ni podana relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niti kršitev enakega varstva pravic oziroma kršitev pravice do sodnega varstva iz 22. ter 23. člena Ustave RS, ker naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju s pravili o prekluziji dopustilo prepozno podane dokaze tožene stranke glede dejanskega plačila tožene stranke ladjarju. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na njene navedbe v prvi pripravljalni vlogi, s katerimi je od sodišča predlagala ravnanje po 227. členu ZPP. Omenjeni člen utemeljuje edicijsko dolžnost stranke, da predloži listine, ki jih določno opredeli nasprotna stranka. Takšna dolžnost pa nastopi na podlagi procesnega sklepa sodišča, ki stranki naloži predložitev zahtevanih listin. Sodišče prve stopnje je v delni sodbi in sklepu z dne 18. 12. 2018 toženi stranki naložilo predložitev potrdila o plačilu ladjarju. Zoper navedeno odločbo se tožeča stranka ni pritožila. Glede na podani procesni sklep sodišča, ki je bil izdan na podlagi navedb tožeče stranke, se tožeča stranka ne more sklicevati, da so listine, ki jih v roku po odredbi sodišča predloži nasprotna stranka, prepozne, in da zanje velja splošno pravilo o prekluziji. Navedba, da bi naj sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem kršilo pravila materialnega procesnega vodstva, ni konkretizirana in je kot take ni mogoče preizkusiti. Ker sodišče prve stopnje ni kršilo pravila o prekluziji, ni podana očitana relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, niti ne kršitev pravice do sodnega varstva in enakega varstva pravic, katerih tožeča stranka ne konkretizira, temveč jih le pavšalno navede.

7. Pritožbena navedba, da bi lahko tožeča stranka od potovanja odstopila tudi na dan potovanja, je sicer pravilna glede na določbo prvega odstavka 901. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Vendar ta navedba ne upošteva razlike v posledicah, ki nastanejo po odstopu. Posledice ali bolje rečeno obveznosti, ki zaradi odstopa nastanejo za potnika, so odvisne od vprašanja, ali je bil odstop pravočasen, tj. dan v primernem roku pred odhodom, ter ali je bil odstop opravičljiv. Zato zgolj s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 901. člena OZ tožeča stranka v konkretnem primeru ne more uspeti. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da okoliščine primera dokazujejo (32. in 33. točka obrazložitve), da odstop tožeče stranke ni bil pravočasen glede na vse obveznosti in uskladitve, ki jih je tožena stranka morala izvesti z ladjarjem. Sodišče je torej navedlo širše razloge za svojo odločitev in ne drži, da je ravnalo v nasprotju z določbo 8. člena ZPP, ko je odstop tožeče stranke štelo za nepravočasen le na podlagi tega, da tožena stranka naj ne bi uspela pridobiti drugih potnikov za križarjenje. Na tem mestu višje sodišče dodaja, da tožeča stranka ni podala nobenih dokazov za navedbo, da je bil glede na okoliščine obravnavanega primera njen odstop pravočasen, temveč je v postopku v nasprotju s pritožbeno navedbo trdila, da se je zavedala, da bo izgubila določen del sredstev, kar potrjuje njeno zavedanje nepravočasnosti odstopa.

8. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na določbo četrtega odstavka 901. člena OZ v delu, ki se nanaša na možnost potnika, da odstopi od pogodbe zaradi okoliščin, ki se jim ni mogel izogniti ali jih odvrniti, in bi bile ob sklenitvi pogodbe utemeljen razlog, da pogodbe ne bi bil sklenil, če bi bile takrat podane. Ta določba ekskulpira potnika v primeru "višje sile", vendar višje sile tožeča stranka niti ni konkretno zatrjevala. Pavšalna navedba, da se zaposleni ne bodo mogli udeležiti križarjenja, ne da bi tožeča stranka ponudila razloge za neudeležbo, nedvomno ne ustreza ekskulpacijskemu razlogu višje sile.

9. Ne gre slediti niti pritožbeni navedbi, da tožeča stranka ni bila seznanjena z določbami splošnih pogojev poslovanja tožene stranke. Sodba I Cpg 1081/2011 z dne 13. 2. 2013, na katero se sklicuje, ni primerljiva z obravnavano zadevo. V citirani zadevi je višje sodišče poudarilo, da za možnost seznanitve s splošnimi pogoji ne zadošča, da so ti le objavljeni na internetu, temveč mora biti stranka opozorjena na obstoj splošnih pogojev v korespondenci med strankama npr. v ponudbi. V konkretni zadevi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožeča stranka v okviru ponudbe z dne 27. 3. 2017 opozorjena na določila splošnih pogojev poslovanja, s čimer se v bistvenem loči od citirane zadeve in s tem tudi ovrže pritožbeni očitek.

10. Tožeča stranka ne more uspeti niti s pritožbeno navedbo, da je v zadevi podan dejanski stan iz drugega dela četrtega odstavka 901. člena OZ, po katerem ima organizator potovanja le pravico do povračila svojih stroškov kljub nepravočasnemu odstopu potnika, če je slednji preskrbel ustrezno zamenjavo ali je zamenjavo našel organizator, saj ni dokazala, da je zamenjavo našel organizator – tožena stranka, glede lastne zamenjave pa niti ni podala konkretnih navedb.

11. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme. Materialno dokazno breme je v obravnavani zadevi na tožeči stranki. Tudi procesno dokazno breme, da so bile odpovedane namestitvene kapacitete - kabine res (ponovno) prodane in je tožena stranka našla zamenjavo za odpovedane potnike, je nedvomno na tožeči stranki. Tožena stranka nasprotnega (negativnega) dejstva, da kabine niso bile prodane, že pojmovno ne more dokazati. Prav tako ne drži, da je tožeča stranka s svojimi navedbami in dokazi uspela prevaliti procesno dokazno breme na toženo stranko. Tožeča stranka tako ni predložila nobenega dokaza, da je tožena stranka kabine res ponovno prodala. Svoje trditve je temeljila na domnevnih sporočilih tožene stranke, da kabin ni več na razpolago. Vendar višje sodišče poudarja, da sporočil s tako vsebino tožeča stranka ni predložila, saj iz predložene elektronske korespondence takšna vsebina ne izhaja. Naziranje tožeče stranke, da bi njeno (golo) navedbo o prodanih kabinah morala nato z dokazovanjem negativnega dejstva dejansko dokazovati tožena stranka, nima materialnopravne podlage. Z dokazno nepodprto pavšalno navedbo procesno dokazno breme nedvomno ni prešlo na toženo stranko. V takšnih okoliščinah tudi nedvomno ne drži nadaljnja navedba, da bi morala tožena stranka dokazati, katere kabine je prodala z ustreznimi dokazi, saj takšno stališče izhaja iz dejstva, ki ga tožeča stranka sploh ni uspela dokazati, tj. da je tožena stranka neprodane kabine uspela prodati.

12. Ne drži niti pritožbena navedba, da predloženi dokazi ne potrjujejo plačila 25.109,00 EUR tožene stranke ladjarju. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je to razvidno že iz vsebine priloženih potrdil, na kateri je naveden dan križarjenja 30. 5. 2017. Pritožbena navedba, da potrdilo ladjarja o prejetem plačilu ni verodostojno, je pavšalna in v povezavi s predloženimi potrdili NLB tožene stranke, katere kot verodostojne sprejema tudi višje sodišče, ne vzbuja nobenega dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje (53.-55. točka obrazložitve), da je tožena stranka plačila ladjarju res izvedla.

13. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti in stroškovne odločitve se tožeča stranka pritožuje le v posledici odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, glede na jasno in prepričljivo obrazložitev sodišča prve stopnje pa višje sodišče v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne dvomi.

14. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi določb Odvetniške tarife je višje sodišče toženi stranki priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo in 15 točk za izdatke za stranko, skupaj 765 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka.