Jedro

Predmet prodajne pogodbe z dne 29.5.1990 je bil nakup stečajnega dolžnika kot pravne osebe. S prodajo podjetja kot stečajnega dolžnika le-to še naprej obstaja. Prvostopenjska materialnopravna presoja prodajne pogodbe z dne 29.5.1990 o nakupu stečajnega dolžnika kot pravne osebe, ki je ohranila pravno osebnost in je ostala lastnica premoženja, tudi sporne nepremičnine, je torej pravilna. Gre namreč za pomembno razlikovanje med lastnino (pravne osebe) in lastništvom pravne osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi .

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke in začasno odredbo opr. št. P 214/2005 z dne 15.7.2005 razveljavilo in razveljavilo tudi vsa opravljena dejanja, med drugim tudi zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve pri z.k. vl. št. 1508 k.o. N. G. in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Zoper ta sklep je tožeča stranka po pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zavrže ter zavrne ugovor tožene stranke in začasno odredbo obdrži v veljavi, vključno z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi pri vl. št. 1508 k.o. N. G.. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, z začasno odredbo z dne 15.7.2005 pa je že pravnomočno odločilo, da se zavrne predlog tožeče stranke glede prepovedi povzročanja škode ter da se za primer kršitve te prepovedi določi denarno kazen v skladu s čl. 273/2 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče prve stopnje je torej znova odločilo o delu predloga za izdajo začasne odredbe, o katerem je že pravnomočno odločilo (ker tožeča stranka zoper zavrnilni del ni vložila ugovora), poleg tega je odločalo tudi o delu ugovora tožene stranke (tožena stranka je začasni odredbi z dne 15.7.2005 ugovarjala v celoti, zoper 1. in 2. točko izreka), ki ga sploh ne bi smela obravnavati, saj tožena stranka za njegovo vložitev ni imela pravnega interesa. Zato bi moralo sodišče ugovor tožene stranke, vložen zoper 2. točko izreka začasne odredbe z dne 15.7.2005, kot nedovoljen zavreči (in odločati samo o tistem delu ugovora, ki se nanaša na 1. točko izreka začasne odredbe z dne 15.7.2005). Že zato je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti. Nadalje meni, da je potrebno sklep razveljaviti tudi zato, ker sodišče v sklepu ne navaja predpisov, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev o (ne) izkazanosti terjatve oz. v sklepu navaja predpise, ki veljajo danes in ki v času sklenitve prodajne pogodbe, na podlagi katere tožeča stranka zatrjuje pridobitev lastninske pravice na parc. št. 741/1 k.o. N. G. še niso veljali (Obligacijski zakonik - OZ, Stvarnopravni zakonik - SPZ) ter se za navedeno obdobje ne morejo oz. smejo uporabiti. Zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka se ne strinja z ravnanjem sodišča, ko je odločitev za izdajo izpodbijanega sklepa oprlo na vsebinsko presojo le nekaterih predloženih dokazov, zlasti na presojo vsebine prodajne pogodbe z dne 29.5.1990, ni pa upoštevalo številnih drugih predloženih dokazov, pa še pri presoji citirane prodajne pogodbe je upoštevalo napačno materialno pravo. Leta 1990 sta vprašanje lastništva družbenih podjetij urejala takrat še vedno veljavni Zakon o združenem delu in Zakon o podjetjih, ki pri družbenih podjetjih nista poznala pojma družbeništva oz. ustanoviteljstva pravnih oseb v današnjem smislu. Nemogoče je torej uveljavljati tezo o titularnem (naslovnem) lastništvu korporacijskih pravic v današnjem smislu, kot jih je v ugovoru navajala tožena stranka in kot jim je v izpodbijanem sklepu zmotno sledilo sodišče prve stopnje. Na podlagi v času sestave in podpisa prodajne pogodbe z dne 29.5.1990 veljavne zakonodaje je veljalo, da se pri prodaji družbenega podjetja (kar je M. k. I. p.o. nedvomno bila) kupcu prodaja celotno premoženje in ne gre za prodajo družbe (tako dr. Šime Ivanjko v članku Odprti vprašanji stečaja, objavljenim v Pravni praksi št. 16/92). In šele ob upoštevanju takrat veljavne zakonodaje je mogoče pravilno razumeti in tolmačiti zapis prvega člena prodajne pogodbe z dne 29.5.1990 (v 1. čl. je določen predmet pogodbe, zato je sklicevanje sodišča na zapis preostalih členov navedene pogodbe napačno), v katerem je bil predmet pogodbe definiran kot "premoženje stečajnega dolžnika, to je vse nepremičnine, stvari, denarna sredstva in pravice stečajnega dolžnika". Ker navedenega v izpodbijanem sklepu sodišče ni storilo, je v zvezi s presojanjem verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke zmotno uporabilo materialno pravo. Posledica tega je zaključek, da naj bi premoženje, vključno z nepremičninami, ostalo v lasti kupljene pravne osebe. Dejstvo je, da je tožeča stranka na podlagi prodajne pogodbe z dne 29.5.1990 (pravni naslov za pridobitev lastninske pravice) postala lastnica vsega premoženja, vključno s parc. št. 741/1 k.o. N. G., ki jo je zadržala zase, preostalo premoženje pa kasneje vložila v novo ustanovljeno družbo z omejeno odgovornostjo I., M. k. N. G. d.o.o., pravnega prednika današnje tožene stranke.

Nenazadnje je tožeča stranka lastninsko pravico na parc. št. 741/1 k.o. N. G. pridobila (tudi v primeru, če je ne bi pridobila na podlagi prodajne pogodbe z dne 29.5.1990) na izviren način s priposestvovanjem na podlagi določil Zakona o temeljnih lasninskopravnih razmerjih (ZTLR) v zvezi s čl. 269 in 43 SPZ. Načelo javnosti zemljiške knjige, na način kot ga v izpodbijanem sklepu tolmači sodišče prve stopnje, velja šele od 23.9.2003 dalje, to je od začetka veljavnosti oz. uporabe Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) v povezavi z 28. čl. SPZ ter se za predmetno razmerje ne uporablja, saj je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila že pred 1.1.2003 (začetek uporabe SPZ) oz. 23.9.2003 (začetek uporabe ZZK-1) po izteku 10-letnega ( 1. odst. 269. čl. SPZ) priposestvovalnega roka, ki ga je za dobrovernega (lastniškega na podlagi prodajne pogodbe z dne 29.5.1990, pa tudi nelastniškega, samo dobrovernega) posestnika zahteval ZTLR, v povezavi z navedeno določbo SPZ, in ki je začel teči 29.5.1990 z izročitvijo parc. št. 741/1 k.o. N. G. v posest tožeče stranke. Da je bila tožeča stranka dobroverna posestnica sporne parcele izhaja iz cele vrste v predlogu za izdajo začasne odredbe ter v tožbi navedenih dejstev, na primer iz dejstva, da je tožeča stranka parcelo knjižila med svoja osnovna sredstva, da so se stanovanja iz objekta, ki stoji na tej parceli tudi pri tretjih osebah (upravniku stanovanj, D. d.o.o., M. o. N. G.) vodila kot last tožeče stranke oz. njene prednice in nenazadnje iz dejstva, da je tožena stranka tožeči stranki ves čas priznavala lastništvo sporne parcele. Vsa navedena dejstva je tožeča stranka podprla z ustreznimi dokazi (zaslišanje prič, vpogled v dokumentacijo tožeče stranke, vpogled v zapisnik št. I., OE N. G. z dne 21.9.2004, vabilo na obravnavo z dne 31.8.2004, sklep M. z dne 2.8.2004 in dopis D. d.o.o. z dne 13.9.2001). Zlasti pomemben za presojo dobrovernosti pa je zapisnik seje I. z dne 31.5.1990, ki jasno izkazuje obstoj dobrovernosti tožeče stranke v času po sklenitvi prodajne pogodbe. Ta zapisnik dokazuje, da je bila tožeča stranka prepričana, da je na podlagi nakupa premoženja pridobila tudi pravico razpolaganja (temeljno upravičenje lastninske pravice). Zato bi sodišče moralo šteti, da je tožeča stranka verjetno izkazala, da je pridobila lastninsko pravico na sporni parceli tudi na podlagi priposestvovanja. Posledica take ugotovitve bi bila verjetno izkazana terjatev ter zavrnitev ugovora tožene stranke oz. razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. čl. ZIZ. Sodišče lahko izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik (oz. tožeča stranka) izkaže za verjeten obstoj terjatve ali, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in eno izmed predpostavk po 2. odst. 272. čl. ZIZ. Po predlogu je tožeča stranka zatrjevala nevarnost, da bo tožena stranka zemljišče odtujila in s tem otežila uveljavitev njene terjatve in da tožena stranka z začasno odredbo ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da tožeča stranka ni izkazala že verjetnega obstoja njene terjatve, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja možnosti kasnejše izvršbe. Pri takih začasnih odredbah pa je potrebno ugotoviti, da oblikovalnih in ugotovitvenih zahtevkov (tožbeni zahtevek je ugotovitveni, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine) niti ni mogoče zavarovati z začasno odredbo, saj se izčrpajo s pravnomočnostjo sodbe in niso izvršljivi. Tožeča stranka je sicer postavila tudi dajatveni zahtevek (glede izročitve za vknjižbo sposobne zemljiškoknjižne listine), vendar tudi takšen zahtevek ni verjeten. Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri (tožbeni) trditvi, da je na podlagi prodajne pogodbe z dne 29.5.1990 postala lastnica vsega premoženja stečajnega dolžnika M. k. I. N. G. p.o., vključno s parc. št. 741/1 k.o. N. G. - stavbišče in na njem stoječa hiša (s štirimi stanovanji). Sodišču prve stopnje (neutemeljeno) očita, da ni ocenilo vseh predloženih dokazov, ampak le nekatere, predvsem prodajno pogodbo z dne 29.5.1990, pri tem pa materialno pravo napačno uporabilo. Sodišče prve stopnje v postopku izdaje začasne odredbe ni obvezno izvajati vseh predlaganih dokazov, ampak le z vidika le-teh oceniti verjetnost trditev tožeče stranke ter pretehtati, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe. To je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi storilo. Tudi ni utemeljen očitek napačne uporabe materialnega prava. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, čeprav izrecno ni navedlo predpisa, to je ZTLR (ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 268. čl. SPZ), ki v 20. čl. določa, da se lastninska pravica lahko pridobi na več načinov: po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem ali z odločbo državnega organa. Tožeča stranka zatrjuje, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnega posla. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je bil predmet prodajne pogodbe z dne 29.5.1990 nakup stečajnega dolžnika kot pravne osebe (pogodba v prilogi A6 spisa). Nakup je bil v skladu z določili 129. in 130. čl. tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. SFRJ, št. 84/89), ki urejajo prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe, ustavitev stečajnega postopka in nadaljevanje zoper stečajno maso, ki jo zastopa stečajni upravitelj. S prodajo podjetja kot stečajnega dolžnika le-to še naprej obstaja. To je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi iz vpogledanega zgodovinskega izpiska iz sodnega registra (priloga A5 spisa), stečajni dolžnik ob nakupu oz. prodaji v stečajnem postopku ni bil izbrisan iz sodnega registra, marveč je obstajal še naprej in se kasneje pripojil k novoustanovljeni družbi I. d.o.o.. Prvostopenjska materialnopravna presoja prodajne pogodbe z dne 29.5.1990 o nakupu stečajnega dolžnika kot pravne osebe, ki je ohranila pravno osebnost in je ostala lastnica premoženja, tudi sporne nepremičnine, je torej pravilna. Gre namreč za pomembno razlikovanje med lastnino (pravne osebe) in lastništvom pravne osebe. Zato očitek napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ni utemeljen.

Druga tožbena podlaga zatrjevane pridobitve lastninske pravice je bila priposestvovanje na podlagi dobroverne lastniške posesti od nakupa, to je 25.9.1990 dalje. Posestni položaj dobrovernega lastniškega posestnika po SPZ se vsebinsko pokriva s pojmom dobrovernega in zakonitega posestnika (po ZTLR). Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je pridobila lastninsko pravico že pred uveljavitvijo SPZ na podlagi 10-letnega priposestvovalnega roka (na podlagi 2. odst. 28. čl. ZTLR, ki je veljal za dobrovernega in zakonitega posestnika), šteto od 25.9.1990, to je od nakupa sporne parcele dalje. Da tožeča stranka ni bila zakoniti posestnik, izhaja že iz predhodne obrazložitve, nanašajoče se na prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe. Zato sklicevanju tožeče stranke na dobroverno lastniško posest sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Pritožbene trditve o "dobroverni posesti" pa predstavljajo nedopustno širjenje trditvene podlage in so zato v nasprotju s 337. v zvezi z 286. čl. ZPP ter 239. in 15. čl. ZIZ in zato neupoštevne.

Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi 3. odst. izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Iz 2. točke ugovora tožene stranke z dne 27.7.2005 nedvoumno izhaja, da je tožena stranka izpodbijala sklep o izdaji začasne odredbe, torej 1. točko sklepa z dne 15.7.2005 in ne zavrnilni del sklepa (2. točka sklepa), tako izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru zoper 1. tč. sklepa z dne 15.7.2005 in izdano začasno odredbo razveljavilo ter predlog v tem delu zavrnilo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in pritožba neutemeljena. Zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi z 239. in 15. čl. ZIZ).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama nastale ji pritožbene stroške (154. in 165. čl. ZPP v zvezi z 239. in 15. čl. ZIZ).