Jedro

V obravnavani zadevi ni podan vsebinski pogoj, ki ga za dodelitev brezplačne pravne pomoči zahteva 24. člen ZBPP, saj pravdnega postopka v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev najemnega razmerja, ni smiselno nadaljevati, v zvezi z odškodninskim zahtevkom zaradi izgubljenega dobička pa tožnik v postopku nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo št. Bpp 842/2016 z dne 4. 4. 2016 je tožena stranka odločila, da se zavrne prošnja tožnika za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 24. 3. 2015 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I., II. in III. stopnje, v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, III P 747/2015, zoper A.A., zaradi ugotovitve najemnega razmerja in plačila 60.000,00 EUR s pp, ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

2. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero je vložena prošnja za odobritev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

3. Tožena stranka je ob vpogledu v pravdni vpisnik ugotovila, da tožnik v postopku III P 747/2015 kot tožeča stranka vlaga tožbo zoper A.A. kot toženo stranko zaradi ugotovitve najemnega razmerja in plačila odškodnine v višini 60.000,00 EUR.

4. V povezavi s tožbenim zahtevkom zaradi ugotovitve najemnega razmerja tožena stranka ugotavlja, da tožnik v postopku III P 747/2015 zahteva ugotovitev, da je bila med njim in A.A. sklenjena najemna pogodba z dne 1. 12. 2010, za stavbo na naslovu ..., Ljubljana, za najemnino 300,00 EUR, pogojno, če bo hiša ustrezno adaptirana, pa v višini 500,00 EUR mesečno. Pogodba naj bi bila sklenjena za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2021. Tožena stranka je pridobila listine iz pravdnega postopka pri Okrožnem sodišču v Ljubljani II P 3048/2012 in ugotovila, da je omenjeni postopek v teku zaradi izpraznitve stanovanja in plačila. Kot tožeča stranka v njem nastopa A.A., tožena stranka pa je tožnik. A.A. v tožbi, ki je bila vložena dne 23. 11. 2012, navaja, da je lastnica stanovanjske hiše na naslovu ..., Ljubljana, in da je toženec najemnik te nepremičnine na podlagi najemne pogodbe z dne 1. 12. 2010 in aneksa z dne 10. 1. 2011. V pogodbi je navedeno, na znaša mesečna najemnina 300,00 EUR, z aneksom pa sta stranki določili, da znaša najemnina 500,00 EUR. Pogodba je bila sklenjena za obdobje 11 let, do 31. 12. 2021. Okrožno sodišče je v tej zadevi z delno sodbo II P 3048/2012 z dne 28. 6. 2014 odločilo, da se predmetna najemna pogodba med pravdnima strankama odpove, pri čemer sodba še ni pravnomočna.

5. Tožena stranka ob sklicevanju na tretji odstavek 189. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da dokler teče pravda, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami, ugotavlja, da je Okrožno sodišče z odločitvijo, da se najemna pogodba z dne 1. 12. 2010 odpove, a contrario ugotovilo, da je najemna pogodba med prosilcem in A.A. obstajala. Na podlagi listin pravdnega spisa ugotavlja tudi, da tožnik tekom postopka nikoli ni ugovarjal, da najemna pogodba ne obstaja, temveč je svoje ugovore podajal v smeri, da najemodajalka ni izpolnjevala svojih obveznosti iz najemne pogodbe. Nasprotno pa tožnik v tožbi III P 747/2015, kjer toži na ugotovitev obstoja najemnega razmerja, zatrjuje, da je bila pogodba veljavno sklenjena. Ker se torej že v postopku II P 3048/2012 odloča, ali najemno razmerje med tožnikom in A.A. sploh obstaja, po oceni tožene stranke tožbeni zahtevek za ugotovitev najemnega razmerja, vložen dne 31. 3. 2015, kar je veliko kasneje kot tožba zaradi izpraznitve stanovanja, ki je bila vložena 23. 11. 2012, ni utemeljen. Tožena stranka je poleg tega ugotovila, da v več postopkih, ki tečejo med omenjenima pravdnima strankama, nikoli ni bilo sporno, ali je najemna pogodba med njima zares sklenjena, in je torej to dejstvo nesporno ter ga zato ni treba dokazovati. Tožena stranka tako ugotavlja, da je bilo s sodbo II P 3048/2012 z dne 28. 6. 2014 ugotovljeno, da najemno pogodbeno razmerje med strankama obstaja, in sicer vse do izteka 60. dnevnega roka za izpraznitev in izročitev stanovanjske stavbe v posest, zaradi česar je edini utemeljen zaključek, da postopka III P 747/2015 v delu za ugotovitev najemnega razmerja skladno s tretjim odstavkom 189. člena ZPP ni smiselno nadaljevati.

6. V zvezi s tožnikovim zahtevkom za plačilo odškodnine v višini 60.000,00 EUR pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik omenjeni zahtevek v postopku III P 747/2015 utemeljuje na 239. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa pravico upnika zahtevati povrnitev poslovne odškodnine v primeru neizpolnitve obveznosti iz najemne pogodbe, v konkretnem primeru predaje najetega objekta najemniku v brezhibnem stanju. Tožnik trdi, da mu je škoda nastala, ker ni imel možnosti rednega poslovanja v najetih prostorih in je tako izgubil poslovni dobiček v višini 5.000,00 EUR mesečno, kar za 12 mesecev za leto 2014 skupno znaša 60.000,00 EUR. Višino utemeljuje na podlagi članka revije Manager iz leta 2007. Ker je bil komplementarju družbe dostop do prostorov onemogočen, ni bilo mogoče izvajati dejavnosti in uresničiti poslovnih načrtov, zaradi česar je tožnik postal prejemnik denarne socialne pomoči, za to pa je odgovorna najemodajalka.

7. Tožena stranka navaja, da morajo biti za subjektivno odškodninsko odgovornost kumulativno podani elementi civilnega delikta, tožnik pa predpostavk za odškodninsko odgovornost ne izkazuje. Za uspešno uveljavljanje škode iz izgubljenega dobička mora namreč tožnik, ki nosi trditveno in dokazno breme, izkazati, da bi glede na normalen tek stvari in glede na posebne okoliščine utemeljeno pričakoval dobiček, podati pa mora tako trditve o višini posameznih postavk kot tudi razloge, zaradi katerih je izračunani dobiček mogoče utemeljeno pričakovati, ter za svoje trditve predložiti primerne in zadostne dokaze. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je zaradi ravnanj najemodajalke postal prejemnik socialne pomoči, vendar teh navedb ne podkrepi z dokazi in zato tožene stranke ne prepriča, da je ravno zaradi teh ravnanj postal socialno ogrožen. Sklicevanje na članek iz revije Manager iz leta 2007 ne zadostuje, saj iz omenjenega članka izhaja le, da je bilo podjetje v letu 2007 uvrščeno na 303. mesto največjih podjetij v Sloveniji. Pavšalno navajanje, da bi tožnikov mesečni dobiček za leto 2014 znašal vsaj 5.000,00 EUR, brez predloženih dokazov, ne zadostuje za utemeljitev nastanka škode zaradi izgubljenega dobička (tako tudi sodna praksa VSK Cpg 342/2014), ob gospodarski krizi iz leta 2008 pa je verjetno zaključiti, da se je v času do leta 2014 marsikaj spremenilo tudi pri poslovanju tožnika. Ker v želenem pravdnem postopku niso podane predpostavke civilnega delikta oziroma nekatere niso niti ustrezno zatrjevane, tožnik po mnenju tožene stranke nima nikakršnega izgleda za uspeh.

8. Ker morata biti za dodelitev brezplačne pravne pomoči skladno s 24. členom ZBPP kumulativno izpolnjena tako materialni kot vsebinski pogoj, vsebinski pogoj pa pri tožniku ne obstaja, tožena stranka ni presojala materialnega pogoja, temveč je prošnjo tožnika za dodelitev BPP zavrnila kot neutemeljeno.

9. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo, s katero predlaga, da sodišče tožbi ugodi in toženi stranki naloži, da v določenem roku odloči o vlogi tožeče stranke, ali vrne zadevo nazaj v novi postopek in novo odločanje in se toženki naloži, da izvirni vlogi ugodi. Obenem zahteva, da sodišče zaradi kršenja pravice do poštenega in pravičnega sojenja v predvidenem roku tožniku določi pravično odškodnino v višini 5.000,00 EUR in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Zahteva tudi oprostitev plačila sodnih taks.

10. V tožbi navaja, da je v zadevi II P 3048/2012 res tekel pravdni postopek, vendar je bila sodba izdana na podlagi kaznivega dejanja sodnika, zoper katerega teče kazenski postopek, zaradi lažne izpovedbe pa kazenski postopek teče tudi zoper tožnico A.A. Tožnik bo po obeh kazenskih obsodbah vložil zahtevo za obnovo postopka oziroma to vlogo vlaga že danes, saj razpolaga z novimi dokazi, ki jih takrat ni mogel imeti, a bi bila zaradi njih sodba v zadevi II P 3048/2012 v breme A.A. Predlaga, da sodišče dobavi spis zoper sodnika B.B. ter upošteva vlogo za dodelitev BPP za obnovo postopka v zadevi II P 3048/2012 ter vse priložene listine k tej vlogi. Kot zmotno označuje obrazložitev tožene stranke, povzeto v točki 5 obrazložitve te sodbe, saj pogodbeno razmerje po lažni sodbi v pravdi ne obstaja več, ker je bila sodba izdana na podlagi kaznivega dejanja sodnika. URS ni predvidela, da bodo sodniki izdajali sodbe s kaznivimi dejanji in takšne sodbe ne morejo predstavljati prekinitve pogodbe.

11. V zvezi z odškodninskim zahtevkom navaja, da so mu preostale najemnice odstopile svoje terjatve. Sodišče mora upoštevati, da od prava neuke stranke ni mogoče zahtevati, da točno navede trditveno podlago, tožnik pa slovenskega pravnega sistema ne pozna in prav zaradi tega zahteva slovenskega odvetnika. Glede višine odškodnine pojasnjuje, da zahteva najmanjšo mogočo škodo, ter navaja, da je v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem dostavil dokaze, koliko povprečnega dobička ustvarjajo tovrstne družbe, ki so mu odstopile svoje terjatve. Sestavo tožbe bo urejala strokovno usposobljena odvetnica. Iz članka iz revije Manager izhaja, da je družba že v prvem letu ustvarila 30 milijonov EUR celotnih prihodkov, torej je bila uspešna, zato zahtevana odškodnina ni niti pretirana niti zmotno oblikovana. Tudi gospodarska kriza za tri poslovne verige ne more predstavljati nič slabega, pri čemer tožnik poudarja, da je bila družba usmerjena v mednarodno poslovanje in niso vse države propadale tako kot Slovenija. B.B. je, kot ji to očita tožba, na eni strani sklenila pogodbo, da lahko tožnik na svoje stroške uredi prostore za svoje potrebe, po drugi strani pa je to ovirala in celo prepovedala, zaradi česar ima tožnik pravico zahtevati izpolnitev in škodo. Citirana sodba praksa VSK pa ne obstaja več, saj je bila razveljavljena, ena odločba sodišča pa tudi še ne predstavlja sodne prakse.

12. V dopolnitvi tožbe z dne 9. 6. 2016 tožnik navaja, da so mu odškodninsko terjatev odstopile družbe C., pri čemer gre za zneske na najnižjem nivoju. Tožnik v pravdi vtožuje le del terjatve iz cesije z dne 22. 3. 2015, saj toženka ne bo mogla plačati celotnega zneska. Dopolnitvi tožbe prilaga cesijske pogodbe, ki jih delno vtožuje v postopku na Okrožnem sodišču v Ljubljani III P 427/2014 (pravilno: III P 427/2013), in navaja, da mu je za ta pravdni postopek tožena stranka že odobrila BPP ter postopek pred sodiščem normalno poteka. Postopka III P 427/2013 in III P 747/2015 sta si podobna, saj tožnik v enem zahteva odškodnino do 31. 12. 2013, v drugem pa od leta 2014 naprej, zato ni razumljivo, zakaj je tožnik v enem pridobil BPP, v drugem pa ne. Tožnik pojasnjuje še, da gre tudi za njegovo osebno škodo, da se izogne denarni socialni pomoči, saj bi imel v takšnih družbah kot pravnik in sodni tolmač mesečno neto plačo 3.000,00 EUR. Prilaga dokazila, da imajo podobne družbe, ki se ukvarjajo s prevodi, računovodstvom, tolmačenjem in poslovnim svetovanjem letni dobiček od 60.000,00 EUR do 3.500.000,00 EUR, zaradi česar je zahtevana škoda 5.000,00 EUR mikro znesek. Stanislava Sitar kot tožena stranka mora dokazati, da mesečno ne bo imel toliko dobička, saj je ona kršila pogodbeno razmerje. Zaradi njenega ravnanja je družbam nastala tudi škoda v višini 150.000,00 EUR in 50.000,00 EUR nepovratnih evropskih sredstev.

13. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise ter v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri svoji odločitvi in razlogih za odločitev.

14. Tožnik je po pozivu sodišča predložil odločbo Bpp 802/2015 z dne 10. 4. 2015, s katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku in postopku mediacije zaradi plačila 301.655.00 EUR, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. III P 427/2013. V vlogi je navedel tudi, da bo tožbo v pravdnem postopku, za katerega sedaj zahteva brezplačno pravno pomoč, spremenil tako, da se bo glasila samo na odškodnino, ne pa tudi za ugotovitev obstoja najemnega razmerja, saj je to predmet postopka v izvršbi opr. št. In 425/2015. Po nadaljnjem pozivu sodišča je tožnik predložil še predlog za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi Bpp 802/2015 in vloženo tožbo, pripravljalno vlogo ter zapisnik z glavne obravnave v pravdnem postopku III 427/2013, iz katerih izhaja, da v omenjenem postopku vtožuje odškodnino zaradi nastalega izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti uporabe najetega stanovanja na naslovu ..., Ljubljana, v obdobju od 1. 2. 2011 do 1. 2. 2013, neizplačanih plač tožnika zaradi ustavitve poslovanja podjetij ter nastale nepremoženjske škode.

Obrazložitev k I. točki izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke št. Bpp 842/2015 z dne 4. 4. 2016, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I., II. in III. stopnje, v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljana, III P 747/2015, zoper A.A., zaradi ugotovitve najemnega razmerja in plačila 60.000,00 EUR s pp, ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

17. Tožnik s tožbo najprej primarno zahteva, naj sodišče tožbi ugodi in toženi stranki naloži, naj v določenem roku odloči o vlogi tožeče stranke. V tem smislu gre za zahtevek iz tožbe zaradi molka organa (3. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka o prošnji tožnika za brezplačno pravno pomoč z dne 24. 3. 2015 odločila in dne 4. 4. 2016 izdala odločbo št. Bpp 842/2015, za katero tožnik v tožbi tudi navaja, da jo izpodbija v tem upravnem sporu, je tak tožbeni zahtevek tožnika očitno neutemeljen, saj je tožena stranka zahtevani upravni akt že izdala.

18. Tožnik podredno postavlja izpodbojni zahtevek, s katerim zahteva odpravo izpodbijanega akta in vrnitev toženi stranki v ponovni postopek, v katerem naj bo toženki naloženo, da njegovi izvirni prošnji ugodi. Po presoji sodišča tudi tak tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen, saj je odločitev tožene stranke glede na podatke iz upravnega in sodnega spisa pravilna in zakonita. Pri tem je mogoče slediti utemeljitvi, kot jo je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, zato se sodišče skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na obrazložitev tožene stranke, glede na vsebino tožbenih ugovorov pa dodaja še naslednje:

19. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da postopka III P 747/2015 v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja najemnega razmerja za stanovanje na naslovu ... v Ljubljani, ni smiselno nadaljevati zaradi obstoja litispendence (tretji odstavek 189. člena ZPP), ki jo ustvarja že začeta pravda med istima strankama v zadevi II P 3048/2012. Takšen zaključek tožene stranke ni nezakonit oziroma neobrazložen, saj se tožena stranka opira na argument, da je Okrožno sodišče z delno sodbo v zadevi II P 3048/2012, s katero je odločilo, da se najemna pogodba med pravdnima strankama za stanovanje na naslovu ... v Ljubljani odpove, a contrario ugotovilo, da je najemna pogodba med A.A. in tožnikom obstajala. Tožbena zahtevka v pravdi III P 747/2015 in prej začeti pravdi II P 3048/2012 se po tehtnem mnenju tožene stranke medsebojno izključujeta, tožnik pa v tožbi ni niti zatrjeval, da bi bil njegov tožbeni zahtevek v pravdi III P 747/2015 drugačen od tožbenega zahtevka v prej začeti pravdi II P 3048/2012, čeprav je na njemu trditveno in dokazno breme, da to stori. Zato sodišče nima trditvene podlage v tožbi, ki bi kazala na zmotne zaključke tožene stranke.

20. Tožnik je svoje tožbene ugovore podajal le v smeri, da je bila delna sodba v zadevi II P 3048/2012 izdana na podlagi kaznivega dejanja sodnika in da obenem temelji na krivi izpovedbi A.A., zaradi česar zahteva obnovo tega postopka ter poudarja, da takšna sodba ne more predstavljati prekinitve pogodbe. Zato obrazložitvi tožene stranke sodišče dodaja, da s temi trditvami tožnik ne more uspeti v upravnem sporu. Sodba sodišča namreč, četudi še ni pravnomočna, veže pravdni stranki, ter jo je mogoče razveljaviti le z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, o katerih v zadevi II P 3048/2012 še ni bilo odločeno. Postopek, ki je bil s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke sicer resda obnovi, če je do sodne odločbe prišlo zaradi kaznivega dejanja sodnika ali če se sodba opira na krivo izpovedbo priče, vendar pa je ta dejstva mogoče dokazovati le s pravnomočno obsodbo zoper sodnika oziroma pričo, do katere v obravnavanem primeru še ni prišlo, prav tako pa o zahtevi za obnovo postopka odloča pristojno sodišče, ki je pravdni postopek vodilo na prvi stopnji, in ne Upravno sodišče. Dokler delna sodba sodišča II P 3048/2012 ni razveljavljena ali spremenjena, se tožena stranka upravičeno lahko sklicuje na to, da pravda v zadevi II P 3048/2012 ustvarja učinke litispendence in se zato med istima strankama o istem zahtevku ne more začeti nova pravda, posledično pa je pravilna odločitev tožene stranke, da pravdnega postopka v zadevi III P 747/2015 ni smiselno nadaljevati. Temu v upravnem sporu nenazadnje pritrjuje tudi tožnik, ki v svoji vlogi z dne 29. 7. 2016 navaja, da bo tožbo v omenjenem pravdnem postopku spremenil tako, da se bo glasila samo na odškodnino, ne pa tudi za ugotovitev obstoja najemnega razmerja, saj je to predmet postopka v izvršbi opr. št. In 425/2015. 21. Tožena stranka svojo odločitev o tem, da tožnik v pravdnem postopku III P 747/2015 s tožbenim zahtevkom za plačilo poslovne odškodnine zaradi izgubljenega dobička nima nikakršnega izgleda za uspeh, opira na ugotovitev, da tožnik ni izkazal obstoja vseh potrebnih predpostavk civilnega delikta oziroma nekaterih niti ni ustrezno zatrjeval. Tako ugotavlja, da tožnik ne prepriča, da je ravno zaradi ravnanj najemodajalke A.A. postal socialno ogrožen, prav tako pa njegovo pavšalno navajanje mesečnega dobička za leto 2014 brez predloženih konkretnih dokazil ne zadostuje za utemeljitev nastanka škode zaradi izgubljenega dobička.

22. Sodišče pritrjuje tehtnosti stališča tožene stranke, da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal obstoja vzročne zveze med ravnanjem najemodajalke, ki naj bi tožniku v najem oddala stanovanje v slabem stanju, ter izgubljenim dobičkom, ki naj bi tožniku nastal zaradi zatrjevane pogodbene kršitve, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je tožnik po poslovnem načrtu nameraval opravljati intelektualne storitve (tolmačenje, revizija, računovodstvo in podobno), ki niso vezane na točno določen prostor. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev tožene stranke, da je trditveno in dokazno breme glede višine nastalega izgubljenega dobička na tožniku, ki v obravnavanem primeru tega bremena ni zmogel, pri čemer tožnik neutemeljeno ugovarja, da je najemodajalka tista, ki je kršila pogodbeno razmerje in mora zato dokazati, da tožnik mesečno ne bo imel zatrjevanega dobička. Glede višine izgubljenega dobička se skladno z določbo 168. člena OZ v povezavi z določbo 246. člena OZ pri določitvi obsega škode upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (primerjaj II Ips 107/2011, II Ips 102/2011, II Ips 300/2006 in II Ips 532/2007) je že razčiščeno, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju, po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 107/2011 pa tožnikova trditvena podlaga ni zadostna, če tožnik ne navede ničesar o tem, kakšen prihodek in dobiček je ustvaril v preteklosti.(1) Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožnik ni predložil nobenih dokazil, ki bi izkazovala višino njegovega mesečnega dobička za leto 2014, sodišče pa ugotavlja, da je tožnik tudi v upravnem sporu v zvezi z dokazovanjem višine izgubljenega dobička predložil le listinske dokaze o letnem dobičku primerljivih firm, ne pa dokazila o poslovanju svojega podjetja, kar po že citiranem stališču Vrhovnega sodišča ne zadošča, saj se je tožnik z enako dejavnostjo ukvarjal že pred nastankom spornega škodnega dogodka. Glede na to, da je tožnik po svojih trditvah uspešen podjetnik, je od njega pričakovati, da bo lahko (četudi ni slovenski pravni strokovnjak) utemeljil konkretno višino dobička, ki so ga njegove družbe ustvarile v preteklosti, in sicer s sklicevanjem na dejanske poslovne uspehe teh družb ob predložitvi njihovih računovodskih in poslovnih izkazov, ne pa zgolj z opiranjem na poslovne izkaze drugih družb. Edini dokaz, ki se nanaša na konkretno tožnikovo družbo, je članek iz revije Manager, vendar ta ob obstoju vseh drugih možnih dokazil (na primer izkazov in bilanc, ki jih morajo družbe po zakonu obvezno voditi), ne more zadoščati kot dokaz o višini ustvarjenega dobička, prav tako pa je članek iz leta 2007 in je torej zastarel. 23. Glede na vse obrazloženo tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni podan vsebinski pogoj, ki ga za dodelitev brezplačne pravne pomoči zahteva 24. člen ZBPP, saj pravdnega postopka III P 747/2015 v delu, v katerem tožnik zahteva ugotovitev najemnega razmerja, ni smiselno nadaljevati, v zvezi z odškodninskim zahtevkom zaradi izgubljenega dobička pa tožnik v postopku nima verjetnega izgleda za uspeh.

24. Tožnik s tožbenim ugovorom glede podobnosti med pravdnim postopkom III P 427/2013, v katerem od najemodajalke zahteva poslovno odškodnino zaradi izgubljenega dobička za leto 2013 in mu je bila za ta postopek brezplačna pravna pomoč z odločbo Bpp 802/2015 odobrena, in pravdnim postopkom III P 747/2015, v katerem želi vtoževati poslovno odškodnino za leto 2014 ter mu je bila z izpodbijano odločbo brezplačna pravna pomoč zavrnjena, smiselno sicer zatrjuje kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Vendar po stališču Ustavnega sodišča RS pravica do enakega varstva pravic ne sme ovirati pravnega razvoja in pravnega napredka, zato vsakega odstopanja še ni mogoče šteti za kršitev te ustavne pravice, temveč mora obstajati možnost za spremembo stališča, če so razlogi za to vsebinsko obrazloženi in omogočajo preizkus razumnosti sprejete odločitve.(2) Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi obširno in prepričljivo obrazložila razloge za sprejeto odločitev o zavrnitvi brezplačne pravne pomoči za pravdni postopek III P 747/2015, medtem ko se je v odločbi Bpp 802/2015 zgolj posplošeno sklicevala na izpolnjenost pogojev po 24. členu ZBPP, zato ni mogoče šteti, da je z izpodbijano odločitvijo nerazumno odstopila od prej sprejetega stališča ter je mogoče sprejeti njeno novo odločitev, da tožnik v postopku za izplačilo poslovne odškodnine nima verjetnih izgledov za uspeh.

25. Po vsem obrazloženem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, zaradi česar je bilo potrebno tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrniti.

26. Glede zahtevka tožnika za povrnitev škode zaradi kršenja pravice do poštenega in pravičnega sojenja v predvidenem roku je potrebno pojasniti, da Upravno sodišče po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO, Uradni list RS, št. 49/2006 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), na katerega se smiselno opira tožnikov zahtevek, ni pristojno za odločanje o odškodnini oziroma pravičnemu zadoščenju in Upravno sodišče tudi ne more v obravnavanem delu tožbe odstopiti pristojnemu organu, saj v postopku (ne)odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ne gre za „sojenje“ v smislu 1. odstavka 1. člena ZVPSBNO niti tožnik ni nastopal kot stranka v „sodnem postopku“, ampak v tovrstnih upravnih postopkih sodišče kot „nosilec sodne oblasti“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012, odst. 5) odloča po pravilih splošnega upravnega postopka in ne sodi.

27. Glede zahtevka za oprostitev plačila sodnih taks pa sodišče pojasnjuje, da je tožnik že po samem Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) oproščen plačila sodnih taks, zaradi česar sodišče o tem delu zahtevka v izreku sodbe ni odločalo.

Obrazložitev k II. točki izreka:

28. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

opomba (1) : Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 107/2011 z dne 19. 9. 2013, točka 7 obrazložitve.

opomba (2) : Prim. odločba Ustavnega sodišča RS Up-647/15-15 z dne 19. 5. 2016, točka 10 in 11 obrazložitve.