Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 1012/2010

ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1012.2010 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

krivdni razlog redna odpoved pogodbe o zaposlitvi rok za podajo odpovedi
Višje delovno in socialno sodišče
17. februar 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bila podana pravočasno. Pri tem je bistveno, da je prvostopenjski organ pri toženi stranki podal odpoved v roku 60 dni, ker ni nujno, da bi se moral celoten postopek v zvezi z ugovorom in odločitvijo drugostopenjskega organa končati v tem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za: ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 17. 7. 2008, ki jo je tožena stranka 18. 7. 2008 podala tožniku, potrjene z odločitvijo Sveta zavoda tožene stranke z dne 26. 8. 2008 in ki je bila tožeči stranki vročena 2. 9. 2008; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ne preneha po izteku 30-dnevnega odpovednega roka, šteto od 2. 9. 2008, temveč še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico v 8 dneh, da ne bo izvršbe; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja naprej prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za ves čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi ji pripadale, če bi delala, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 1. 2007 in od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače in ji za ves čas izplačati pripadajoče neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le teh v plačilo 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8. dneh, da ne bo izvršbe in da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 9. dan po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje toženi stranki dalje do plačila v 8. dneh, da ne bo izvršbe (točka I. izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II. izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno ugotovilo stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa je tudi bistvene kršitve postopka. Tožbeni zahtevek je namreč zavrnilo iz dveh razlogov in sicer iz obrazložitve izhaja, da naj bi ugotovilo, da odpovedi ni mogoče očitati nobenih nepravilnosti ter da je tožena stranka očitane kršitve pogodbe o zaposlitvi delovne pravne zakonodaje storila in da gre za takšne kršitve 31., 32. in 33 člena ZDR, ki predstavljajo utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Svojo odločitev glede domnevne pravilnosti v zvezi s postopkom odpovedi je oprlo na ugotovitev, da je mogoče določbo 6. odstavka 88. člena ZDR razumeti le tako, kot je zapisano, torej da mora v primeru krivdnega razloga delodajalec podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga. Torej gre za podajo odpovedi, ne pa za izvedbo celotnega postopka do dokončnosti odločitve delodajalca. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo 24. člen ZJU, ki daje delavcu, ki ni zadovoljen z odločitvijo o pravici iz delovnega razmerja, pravico do pritožbe, ki v primeru prenehanja delovnega razmerja zadrži izvršitev odločitve. V zvezi z navedenim tožeča stranka izpostavlja, da je v konkretnem primeru, ko je bila s strani tožeče stranke podana pritožba na pritožbeni organ tožene stranke zoper podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, pritožba zadržala izvršitev podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z 2. točko sklepa pritožbenega organa tožene stranke, to je sveta zavoda, št. ..., sprejetega na korespondenčni seji sveta zavoda dne 26. 8. 2008, s katerim je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena, je pogodba o zaposlitvi št. 198/2007, sklenjena dne 29. 1. 2007, prenehala veljati s potekom 30-dnevnega odpovednega roka, ki začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa. Šele drugostopenjska odločitev tožene stranke pomeni dejansko in pravno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot izhaja iz citirane 2. točke navedenega sklepa. Zato po njegovem mnenju ni pravilno, da bi bila odpoved podana šele 26. 8. 2007 oziroma je bila tožeča stranka z njo seznanjena šele 3. 9. 2008 in je tako pričela učinkovati naslednji dan po vročitvi tožeči stranki, torej po poteku 60 dnevnega roka, ki ga določa 6. odstavek 88. člena ZDR. Izpodbija tudi ugotovitev o utemeljenosti odpovednega razloga, kot izhaja iz odpovedi pogodbe pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 7. 2008, saj sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so le ti nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče je namreč svojo odločitev uprlo na izpovedbe prič S.T., S.M. in M.B., ki naj bi pri tožeči stranki kritičnega dne zaznali vonj po alkoholu, kar je v celoti izkustveno dejstvo in ga ni mogoče objektivno oceniti, priča J.K. pa je celo izpovedala, da je za dogodke kritičnega dne izvedela po pripovedovanju in gre torej v celoti za posreden dokaz. Tudi priča J.K. do kritičnega dne sploh ni bil prisoten. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je tožnik zamudil, kar je ugotovljeno tako, da so pogledali v računalnik, kjer se vidi prihod. Iz zadnjega odstavka pa tudi tudi izhaja, da je priča S.T. izpovedala, da tožnika ob 8.00 zjutraj še ni bilo na delo. Svojo odločitev je sodišče oprlo na ugotovitev, da iz pogodb o zaposlitvi za S.M. in M.B. izhaja, da sta oba pooblaščena za izvajanje alkotestov, pri čemer tožeča stranka ponovno izpostavlja, da pooblaščenost še ne pomeni, da je oseba, ki je pooblaščena za izvajanje alkotesta, dejansko tudi usposobljena za izvajanje alkotesta. V tej zvezi je bil zavrnjen dokazni predlog v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem oz. je podana zgolj skopa in neutemeljena obrazložitev, da iz izvidov ni razvidno, da bi bil tožnik v kritičnih dneh pod vplivom sredstev, ki bi zmanjševala možnost razumevanja pomena njegovih dejanj. Tožeča stranka izrecno opozarja, da sodišče ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem in bi po mnenju tožnika moralo izvesti dokaz z zaslišanjem lečečega psihiatra in postavitvijo izvedenca psihiatra, da bi moglo z zadostno stopnjo gotovosti zaključiti, ali je imel tožnik zdravstvene težave, kot jih je zatrjeval v postopku na prvi stopnji in ki so bistveno vplivale na možnost razumevanja pomena njegovih dejanj. Glede na navedeno sodba ne navaja razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti le med seboj nejasni, zato sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. S tem je kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena ustave ter načelo enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Odločitev je tudi arbitrarna, kar pomeni kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. čl. Ustave Republike Slovenije. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj nejasni, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki, ki si med seboj ne nasprotujejo, sodbo pa je tudi mogoče v celoti preizkusiti. Ker se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev, tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi načela do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Uradni list RS/I, št. 33/1991, s spremembami; URS), pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS oziroma pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

Po določbi 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev pravil postopka pred izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko meni, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov podana prepozno oz. po poteku 60-dnevnega roka, v katerem lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v smislu 3. odstavka 83. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno razlogovalo, da je bistveno, da v konkretnem primeru prvostopenjski organ pri toženi stranki izda odpoved v danem roku 60 dni, ter da ni nujno tako, kot to zagovarja tožnik, da bi moral celoten postopek, tudi z ugovorom in odločitvijo drugostopenjskega organa, biti končan v 60 dneh. Na takšno ugotovitev ne vpliva dejstvo, da je odpovedni rok začel teči šele po odločitvi drugostopenjskega organa pri toženi strani oziroma z vročitvijo drugostopenjskega sklepa tožniku, saj gre le za odločitev, ki pomeni, da bi sicer delovno razmerje lahko teoretično prenehalo že prej, preden bi drugostopenjski organ odločil o odgovornosti tožnika, oziroma bi to pomenilo, da bi bilo takšno odločanje v škodo delavcu. Pravni položaj v zvezi z dvostopnim odločanjem za tiste delavce, za katere velja Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 96/2002 do 53/2007; ZUJIK), oziroma Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02, s spremembami; ZJU), je torej deloma drugačen le smislu, da mora prvostopenjski organ podati odpoved, saj sicer drugostopenjski organ ne bil imel o ničemer odločati in bi lahko torej šele drugostopenjski organ odločal o odpovedi. Zaradi navedenega torej ni mogoče šteti, da je bil ta rok zamujen.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 16. 6. 2008 (ponovno) kršil pogodbene obveznosti, ko je zamudil na delo, saj je na delovno mesto namesto ob 8.00 uri prišel ob 8.23, pri čemer je bil vidno alkoholiziran in je pooblaščenemu delavcu odklonil odrejeni preizkus alkoholiziranosti, ob tem pa izzival sodelavce k prepiru, vodji varnostne službe pa prikrito grozil. S tem je tudi po stališču sodišča druge stopnje kršil 31., 32. in 33. člen ZDR. Za svoj zaključek je imelo podlago v izvedenih dokazih. Ugotovilo je, da je tožnik na delo zamudil, kar je bilo ugotovljeno z vpogledom v računalnik, ki je beležil prihod delavcev na delo. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo neprepričljivim navedbam tožnika, da je ob prihodu na delo pozabil registrirati svoj prihod na delo, kar na bi storil čez 20 minut. Zato ni odločilno, da je tožena stranka to dejstvo ugotovila z vpogledom v elektronsko evidenco prihodov. M.B. je v zvezi z alkotestom izpovedal, da je tožnik odklonil alkotest, enako kot priča S.T. in D.A. pa je potrdil, da je zaznal vonj alkohola (priče so celo govorile o zaudarjanju alkohola). M.B. ima kot varnostni inženir pooblastilo za opravo alkotesta, ker pa je tožnik zavrnil alkotest, ne more uspešno pooblaščenima (M.B. in S.M.) pavšalno očitati neusposobljenosti za izvajanje alkotesta. Priče D.A., M.B. in S.T. so tudi potrdile, da je tožnik provociral delavce, jim govoril da mu oni ne morejo ukazovati glede dela in da so „prodane duše“, izzival sodelavce k prepiru, M.R., vodji varnostne službe pa grozil v smislu, da ima posnete neke fotografije in da bo tudi on „prišel na vrsto“. Zato so tudi po stališču sodišča druge stopnje tožniku očitane kršitve v celoti dokazane.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo vsebino kršitve, ki je bila predmet predhodnega pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 20. 3. 2008, št. ... (priloga B2), ko se mu je očitala dalja neupravičena odsotnost z dela, grožnja z nožem sodelavkam in alkoholiziranost. Zato mu je tožena stranka pravilno in zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče namreč pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga upošteva tudi okoliščino, da gre za ponavljanje kršitev. Ne sicer tako, da bi šlo za ponavljanje oziroma storitev več kršitev po pisnem opozorilu, temveč tako, da se upošteva, da je tožnik kljub opozorilu storil nove kršitve, kar daje kršitvi, ki je bila razlog za odpoved, drugačno težo in vpliva tudi na presojo utemeljenosti odpovednega razloga.

Ker iz izvida Psihiatrične bolnišnice ... z dne 14. 1. 2008 (A8) izhaja, da tožnik nima psihičnih težav, je bil v zvezi z ugotavljanjem njegovega psihičnega stanja v kritičnem času utemeljeno zavrnjen dokazni predlog z zaslišanjem njegovega lečečega psihiatra oziroma angažiranje izvedenca psihiatričen stroke. Sodišču prve stopnje torej ni mogoče očitati, da je zavrnilo izvedbo teh dveh dokazov, kljub temu da nima potrebnega strokovnega znanja. Zaradi navedenega tudi ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe, da se dogodek zgodil zaradi slabega psihičnega stanja tožnika, povezanega z uživanjem zdravil in alkohola.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel sam krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia