Jedro

Ker pokojni zavarovanec do smrti in s tem tudi do uveljavitve ZPIZ-1 ni dopolnil v zavarovanju v Republiki Sloveniji najmanj 5 let zavarovalne dobe in tudi ne 10 let pokojninske dobe, ni izpolnjen temeljni pogoj, da bi se tožnici (vdovi po pokojnem zavarovancu) priznala pravica do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 28. 11. 2008 in Centrale na sedežu tožene stranke št.... z dne 9. 9. 2009, s katerima je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnici prizna pravica do sorazmernega dela vdovske pokojnine.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožnica. Navaja, da ne soglaša, da se ji ne prizna sorazmerni del vdovske pokojnine po pokojnem možu T.S., ki je v Sloveniji delal 4 leta 3 mesece in 5 dni. Sklicuje se na druge primere, ko zavarovanci tudi niso delali v Republiki Sloveniji polnih 5 let, pa so vdove vseeno upravičene do pokojnine, ki jo izplačuje tožena stranka. Pravico potrebuje, ker živi v težkih ekonomskih razmerah.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev na katere, na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08), sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je Sklad za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske tožnici z odločbo z dne 17. 11. 1997 priznal pravico do družinske pokojnine po pokojnem možu T.S., umrlem 20. 3. 1995. Družinska pokojnina je bila odmerjena ob upoštevanju skupne pokojninske dobe pokojnega T.S. v trajanju 9 let 11 mesecev in 1 dan, od česar je bila upoštevana zavarovalna doba od 26. 3. 1979 do 20. 6. 1983 s prekinitvami, v skupnem trajanju 4 leta 3 mesece in 5 dni ter posebna doba v dvojnem trajanju v obdobju od 22. 5. 1992 do 20. 3. 1995 v trajanju 5 let 7 mesecev in 26 dni.

Za priznanje pravic za primer zavarovančeve smrti morajo biti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca. Po zakonski ureditvi v Republiki Sloveniji vdova oz. drugi zavarovančevi družinski člani pridobijo pravico do pokojnine po umrlem zavarovancu, če je umrli zavarovanec dopolnil najmanj 5 let zavarovalne dobe ali najmanj 10 let pokojninske dobe, ali izpolnil pogoje za izpolnitev pravice do starostne oz. invalidske pokojnine, ali je bil uživalec starostne ali invalidske pokojnine ali užival pravico na podlagi invalidnosti (prvi odstavek 109. člena ZPIZ-1). Osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, kar je primer pokojnega T.S., se po drugem odstavku 187. člena ZPIZ-1 šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve ZPIZ-1, razen če ni z ZPIZ-1 ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Nesporno pokojni zavarovanec do smrti in s tem tudi do uveljavitve ZPIZ-1 ni dopolnil v zavarovanju v Republiki Sloveniji najmanj 5 let zavarovalne dobe in tudi ne 10 let pokojninske dobe.

Odnose na področju socialnega zavarovanja med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino določa Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter Administrativni dogovor o izvajanju sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Zakon o ratifikaciji sporazuma je objavljen v Uradnem listu RS, št. 37/2008 – Mednarodne pogodbe št. 10/2008 in po sporočilu Ministrstva za zunanje zadeve, objavljenem v Uradnem listu RS št. 71/2008 - Mednarodne pogodbe št. 14/2008, velja od 1. 7. 2008). Po 10. točki 1. odstavka prvega člena Sporazuma zavarovalna doba pomeni za obe državi dobo plačevanja prispevkov in z njo izenačene dobe, vključno s posebno dobo do 1. januarja 1965, ter druga obdobja, ki se kot taka priznajo po zakonodaji pogodbenic. Nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini je pravico do družinske pokojnine priznal tudi na podlagi posebne dobe v dvojnem trajanju v času od 22. 5. 1992 do 20. 3. 1995 v trajanju 5 let 7 mesecev in 26 dni. Glede ponovne odmere pokojnin prehodna določba 37. člena Sporazuma določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah Sporazuma. Pogoji za pridobitev pravice do pokojnine se v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve sporazuma. Če po zakonodaji druge pogodbenice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve sporazuma, ostanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala. V ZPIZ-1 ni podlage za priznavanje zavarovalne ali pokojninske dobe za čas, ko je bil pokojni zavarovanec pripadnik Vojske Republike Srbske. V tretjem odstavku 2. člena Sporazuma je namreč določeno, da se Sporazum ne nanaša na zakonodajo o drugih sistemih socialne varnosti in ne na novo uvedena področja socialne varnosti, kakor tudi ne na sisteme, ki veljajo za žrtve vojne in njenih posledic. Nosilec zavarovanja v Bosni in Hercegovini je v sporočilu o zahtevku za odmero, poslanem toženi stranki 3. 11. 2008, navedel, da pokojni T.S. v Bosni in Hercegovini in Republiki Srbski ni imel zavarovalne dobe. Če mu je nosilec zavarovanja na podlagi predpisov, ki veljajo za žrtve vojne in njenih posledic priznal določeno obdobje v pokojninsko dobo v dejanskem ali dvojnem trajanju in na tej podlagi tožnici priznal pravico do družinske pokojnine, to ne pomeni, da je tako določeno pokojninsko dobo dolžna upoštevati tožena stranka, ker v ZPIZ-1 za to ni podlage, upoštevanje navedene dobe pa tudi posebej izključuje Sporazum.

Tožnica le na splošno navaja, da naj bi nekateri upravičenci pridobili pravico do vdovske oz. družinske pokojnine, čeprav zavarovanci v Republiki Sloveniji niso izpolnili pogoja zavarovalne dobe. Tudi če bi dejansko takšen primer obstajal, to ne pomeni, da lahko tožena stranka krši zakonske določbe o potrebni zavarovalni dobi na strani pokojnega zavarovanca v tožničinem primeru. Ker temeljni pogoj zavarovalne ali pokojninske dobe na strani umrlega zavarovanca ni izpolnjen, sta tožena stranka in sodišče prve stopnje zahtevo za priznanje sorazmernega dela vdovske pokojnine pravilno zavrnila. V obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj za seštevek zavarovalnih dob zaradi izključujoče določbe tretjega odstavka 2. člena Sporazuma.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.