Jedro

Dejstvo, da na obeh poroštvenih izjavah ni naveden datum na neveljavnost poroštvene izjave ne more vplivati, saj datum ni bistvena sestavina poroštvene izjave.

Pisna poroštvena izjava zavezuje poroka, da bo izpolnil obveznost dolžnika, če je ta ne bo poravnal. Vsebina poroštvene izjave pa potrjuje, da gre za solidarno poroštvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 559,98 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je pod I. točko izreka ugotovilo, da terjatve toženih strank v višini 10.692,13 EUR s pripadki ter v višini 3.818,58 EUR, ne obstojijo. V II. točki izreka je naložilo toženim strankam, da so dolžne nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 22.483,07 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v enaki višini. V IV. točki izreka pa je naložilo toženim strankam, da nerazdelno plačajo tožeči stranki pravdne stroške tega postopka v znesku 2.066,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujejo vse tri tožene stranke iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Drugo in tretjetožena stranka predvsem opozarjata, da nista v navedeni zadevi pasivno legitimirani. Zahtevku vse tri oporekajo tudi po temelju in po višini. Predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. V njej je izpodbijala vse pritožbene navedbe.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, niso podane pa tudi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ima vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ti pa so v skladu s predloženimi listinskimi dokazi.

Drugo in tretjetožena stranka prvenstveno podajata ugovor pasivne legitimacije. Trdita namreč, da poroštveni izjavi nista nikoli podpisali, kar po njuni oceni tožeča stranka tudi ni dokazala. Poleg tega pa s pogodbo o leasingu nista bili seznanjeni. Poudarjali sta, da na poroštvenih izjavah ni datuma.

Gornji pritožbeni razlogi niso utemeljeni. V spisu sta priloženi poroštveni izjavi, tako drugotožene LS kot tretjetoženega SS, obe izjavi pa sta tudi podpisani. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno izpodbijane sodbe, da ni imelo prvostopno sodišče prav nobenega razloga, da bi dvomilo v resničnost predloženih poroštvenih izjav. V skladu z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožeča stranka je obe podpisani poroštveni izjavi s strani drugo in tretjetožene stranke predložila. Zato je bila tožena stranka tista, ki bi morala navesti takšna dejstva in predložiti dokaze, ki bi njuni poroštveni obvezi izpodbili. Dokazno breme je bilo torej na strani toženih strank, da izkažeta resničnost svojih trditev, ne pa na strani tožeče stranke kot nepravilno v pritožbi obrazlagata drugo in tretjetožena stranka. Iz obeh poroštvenih izjav tudi izhaja, da sta bila tako drugo kot tretjetoženec seznanjena s predmetno leasing pogodbo, ki jim je bila tudi vročena. Zato so tudi vsi nadaljnji ugovori obeh tožencev, da leasing pogodbe nista poznala neupoštevni. V zvezi s tem je treba še pripomniti, da drugo in tretjetožena stranka po vloženi tožbi tožeče stranke z dne 20. 03. 1998, vse do vloge z dne 06. 09. 2007, nista nikoli trdili, da izjave nista podpisali, ampak zgolj, da je vprašljiva verodostojnost obeh poroštvenih izjav, ker na obeh izjavah ni datuma. To pa celo pomeni, da obe toženi stranki trditev, da poroštveni izjavi nista podpisali, nista podali pravočasno v skladu z 286. členom ZPP in jih že iz tega razloga glede na 286. člen ZPP ni mogoče upoštevati.

Dejstvo, da na obeh poroštvenih izjavah ni naveden datum na neveljavnost poroštvene izjave ne more vplivati, saj datum ni bistvena sestavina poroštvene izjave.

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da toženi stranki nista predložili nobenega dokaza, ki bi verodostojnost njunih poroštvenih zavez izpodbil. Izpovedba prvotožene stranke AS na obravnavi dne 17. 02. 2009 namreč ne vodi v zaključek, da je obe poroštveni izjavi podpisal on, ne pa drugo in tretjetoženec. Podpis na poroštveni izjavi tretjetoženca je celo prepoznal kot njegovega. S tem pa zavrnil trditve, da naj bi izjavo tretjetoženca podpisal on sam. Sicer pa je prvotoženec pojasnil, da se zaradi časovne oddaljenosti dogodka slabo spominja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi drugotoženka ni predložila takšnih dokazov, ki bi vzbujali dvom, da poroštvene izjave ni podpisala sama in da je ni razumela. Sodišču namreč ni predložila nobenih takšnih dokazov, ki bi vzbujali dvom, da drugotoženka ni vedela, kaj podpisuje. Vsekakor sta obe stranki, drugo in tretjetožena stranka s podpisom poroštvene izjave potrdili, da jima je leasing pogodba poznana, s poroštveno izjavo pa sta se tudi izrecno zavezali, da bosta dolg, ki izhaja iz sklenjene leasing pogodbe v primeru, da ga ne bo poravnala družba, poravnali sami. Takšno pismeno poroštvo zavezuje vsakega poroka po 997. in 998. členu takrat veljavnega zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Iz vseh izjav pa tudi izhaja, da so podani pogoji solidarnega poroštva po 3. odst. 1004. člena ZOR. Ugovori drugo in tretjetoženca so torej prešibki, da bi lahko prepričljive ugotovitve prvostopnega sodišča uspešno izpodbili.

Neutemeljeni pa so tudi vsi ugovori toženih strank glede samega temelja zahtevka in višine tožbenega zahtevka. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilno ugotovitev in obrazložitev prvostopnega sodišča glede temelja zahtevka, ki je obrazložen na 4. in 5. strani prvostopne sodbe. To pa pomeni, da je bila pogodba o finančnem leasingu premičnine št. 20043, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot leasingodajalec in SB d.o.o. kot glavni dolžnik dne 18. 10. 1995 s strani tožeče stranke pravilno odpovedana, saj glavni dolžnik v skladu s pogodbo obrokov ni pravočasno poravnaval. Tudi podaljšanje roka posameznih zapadlih obrokov, kot je bilo določeno v aneksu, nima vpliva na ostale določbe osnovne pogodbe. Glavni dolžnik še vedno ni poravnaval preostalih sprotnih zapadlih obrokov, zaradi česar je tožeča stranka pogodbo po 27. členu utemeljeno predčasno razdrla. Nadaljnje opominjanje niti ni bilo več potrebno. Priloženi dopis z dne 06. 01. 1998 tudi potrjuje, da glavni dolžnik obveznosti po pogodbi ni izpolnjeval (zamujal je s plačilom), zaradi česar je tožeča stranka pogodbo razdrla, glavnemu dolžniku pa je poslala tudi obračun dolga na dan razdrtja pogodbe. Tako ne drži trditev v pritožbi, da leasing pogodba ni bila utemeljeno odpovedana. Vse navedeno potrjuje tudi zabeležka s sestanka z dne 09. 02. 1998, na katerem je bil navzoč tudi zakoniti zastopnik glavnega dolžnika. Ugovori v zvezi s temeljem so tako neutemeljeni.

Neutemeljeni pa so tudi ugovori, ki se nanašajo na višino zahtevka. V primeru predčasnega prenehanja pogodbe je v 28. členu le-te povsem podrobno razvidno, kako se določi višina zahtevka. Leasingodajalec ima namreč v takšnem primeru pravico do: - plačila vseh zapadlih in še nezapadlih mesečnih obrokov, od česar pri nezapadlih mesečnih obrokih odšteje stroške financiranja (diskontiranje), - povrnitve stroškov zaradi razdrtja pogodbe, prevoza in prevzema predmeta leasinga, cenitve, hrambe in ločitve ter vseh drugih dodatnih stroškov zaradi predčasnega prenehanja pogodbe, - od vseh tako ugotovljenih dajatev, pa se odšteje vrednost predmeta leasinga ob njegovi izročitvi leasingodajalcu. To vrednost sporazumno določita stranki, če pa se ne moreta sporazumeti velja vrednost, ki jo leasingodajalec doseže s prodajo predmeta.

Iz zabeležke s sestanka z dne 09. 02. 1998, na katerem je bil med drugim prisoten tudi zakoniti zastopnik glavnega dolžnika (SB d.o.o.) je bilo nesporno ugotovljeno, da znašajo ob prekinitvi terjatve leasingodajalca 706.797,91 ATS (100.961,13 DEM). Iz obračuna tožeče stranke z dne 06. 01. 1998 je tudi povsem jasno razvidno, kako je tožeča stranka prišla do navedenega zneska. Ker je to višino priznal glavni dolžnik, je navedena višina obvezna tudi za poroke. V skladu z 28. členom leasing pogodbe je od te vrednosti tožeča stranka odštela vrednost treh strojev v višini 21.693,16 DEM, kar je zakoniti zastopnik glavnega dolžnika na zgoraj omenjenem sestanku prav tako potrdil. Zato se je obveznost zmanjšala na znesek 151.898,91 ATS in znaša 554.869 ATS, kar pomeni preračunano v tolarje na dan 15. 01. 1998 7.418.044,00 SIT oziroma ob pretvorbi v EUR v letu 2007 30.954,95 EUR. Prvostopno sodišče je pravilno zmanjšalo to vrednost še za preostale tri stroje, katera vrednost sicer ni bila ocenjena, in to še za dodatnih 151.858,91 ATS, tako, da se je obveznost toženih strank zmanjšala na 403.010,09 ATS, kar znese 5.387.842,14 SIT, kar pomeni preračunano v EUR 22.483,07 EUR. Pri tem se je prvostopno sodišče pravilno poslužilo določbe 1. odst. 216. člena ZPP, torej odločitve po prostem preudarku.

Zadostuje, da je tožeča stranka glede višine sklenila sporazum z glavnim dolžnikom (zabeležka sestanka z dne 09. 02. 1998), ni bilo potrebno še posebnega dogovora s toženo stranko kot porokom. Glede na gornje preračunavanje, je tudi razumljivo, da je pobotni zahtevek tožene stranke neutemeljen, saj je bil obračun izvršen v skladu s pravili pogodbe, ki je bila razdrta zaradi neplačevanja obrokov glavnega dolžnika. Zato tožena stranka nima pravice do vračila posameznih obrokov leasinga ter do drugih zneskov, ki so bili plačani na podlagi pogodbe o leasingu. Prav tako ji tudi ne gre nobena odškodnina. Sklicevanje na določbo 132. člena ZOR je neutemeljeno, saj je bila v tem primeru sklenjena leasing pogodba s pravili, ki so se tudi v celoti upoštevali.

Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja zamudnih obresti. Ker ni zastaral glavni zahtevek, tudi niso zastarale obresti, ki se vtožujejo od vložitve tožbe dalje 20. 03. 1998 (glej 369. člen ZOR). Sicer pa je prvostopno sodišče v prid toženi stranki priznalo zamudne obresti zgolj v višini dosežene glavnice, torej manj kot je bilo vtoževano.

Ne drži tudi pritožbena navedba toženih strank, da je prvostopno sodišče preseglo obseg zahtevka zato, ker je samo ocenilo vrednost preostalih strojev. Tudi v tem primeru je ravnalo v korist toženih strank in tožbeni zahtevek zmanjšalo.

V obrazložitvi je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, saj prav na vse številne navedbe ni moglo odgovoriti. Ker je ugotovilo, da so te neutemeljene, je pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP. Ker tožene stranke s pritožbo niso uspele, nosijo same svoje pritožbene stroške, dolžne pa so povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in znašajo 559,98 EUR.