Jedro

Neutemeljen je očitek pritožbe, da stališče pritožbenega sodišča odstopa od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, saj ta pritožbena navedba ni obrazložena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožnici od 30.01.2006 dalje obračunavati plačo od osnovne plače v višini 135.551,96 SIT na dan 18.1.2006, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na obveznost tožene stranke, da obračuna in izplača razliko med do sedaj izplačano plačo in plačo, obračunano od v 1. odstavku izreka sodbe določene osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestnimi od posamezne razlike, t. j. od 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Sodišče je še naložilo toženi stranki plačilo stroškov postopka tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da sodišče ni bistveno kršilo določb postopka, ko vloge tožeče stranke ni vročalo toženi stranki, prav tako pa so bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Dejstvo, da sodišče prve stopnje zneska v izreku sodbe ni preračunalo v eure, pa tudi ne predstavlja takšne kršitve določb postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Sodišče druge stopnje revizije ni dopustilo, ker je sklenilo, da niso podani pogoji po prvem odstavku 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1).

Tožena stranka je vložila pritožbo in predlagala, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in revizijo dopusti. Navajala je, da o določenih vprašanjih obstaja neenotna praksa pritožbenega sodišča (npr. v zadevi Pdp 738/2004 z dne 10.6.2004) in da stališča, ki jih je zavzelo to sodišče, odstopajo od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Prvo vprašanje je o dopustnosti ugotovitvenega zahtevka, glede na to, da je bil dajatveni zahtevek zavrnjen in s tem povezano vprašanje pravnega interesa. Tožba je bila nesklepčna, sodišče pa je spremenilo tožbeni zahtevek, čeprav bi moralo tožbo kot nesklepčno zavreči. Pritožbeno sodišče v tem ni videlo kršitev, s tem pa je odstopilo od stališč, ki jih je zastopalo v drugih podobnih zadevah in sicer v zadevah Pdp 902/2000 z dne 29.8.2002, Pdp 186/2006 z dne 17.3.2006. Na podlagi 366. člena v zvezi s 344. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 73/2007, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča RS št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6.4.2006 je bila pritožba vročena toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 32. čl. ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni dopustilo revizije, dovoljena pritožba zaradi razloga iz druge alineje prvega odstavka navedenega člena. Pritožba je torej dovoljena, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo“.

Pritožbena navedba o neenotni praksi pritožbenega sodišča glede dopustnosti ugotovitvenega zahtevka ne drži. Pritožba navaja drugačno prakso, vendar v zadevi Pdp 738/2004 ne gre za istovrstno zadevo. V tej zadevi je prvostopno sodišče zavrglo ugotovitveno tožbo tožnika, ker ta ni izkazal pravne koristi. Po ugotovitvi drugostopenjskega sodišča je šlo za dajatveno terjatev, ki je že zapadla, ta terjatev tožnika pa je v celoti tudi zastarala in bi zato sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik uveljavljal z ugotovitveno tožbo, zavrniti in ne zavreči tožbe. Navedena zadeva zato s pravnim interesom za ugotovitveno sodbo nima nič, kot to trdi pritožba.

Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da stališče pritožbenega sodišča v konkretni zadevi odstopa od stališč, ki jih je pritožbeno sodišče zastopalo v drugih podobnih zadevah. V zadevi Pdp 902/2000 z dne 29.8.2002 gre za vprašanje obrazložitve teka zamudnih obresti od posameznih mesečnih prikrajšanj, v zadevi Pdp 186/2006 z dne 17.3.2006 pa gre za vprašanje uporabe 39. člena ZDSS-1. Neutemeljen je očitek pritožbe, da stališče pritožbenega sodišča odstopa od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, ker ta pritožbena navedba ni obrazložena.

Ker v pritožbi torej niso navedeni razlogi, ki so določeni v drugi alineji prvega odstavka 32. čl. ZDSS-1, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. čl. ZDSS-1).

Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.