Jedro

Pri ocenjevanju dokazne vrednosti določene listine so lahko pomembne tudi okoliščine, v katerih je bila listina sestavljena, pri čemer se dvom o resničnosti vsebine listine oziroma o njeni verodostojnosti vsekakor vzbudi, če je podpisana na željo nekoga drugega, ki ima interes, da se sestavi listina določene vsebine.

V skladu z 32. členom ZD lahko upravičenci, našteti v tem členu, izločajo (samo) alikvotni delež na zapustnikovem premoženju, zgolj v primeru zaščitene kmetije pa lahko skladno z 20. členom ZDKG zahtevajo izplačilo v denarju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1/I. točki izreka glede vračunanja dveh daril M. Š. v njen zakoniti dedni delež po pok. J. B., in sicer 6.180,00 EUR za nakup 6.000 kom. modularnega bloka BH 6,5 in denar za nakup parc. št. 25/1 k. o. X, ID znak 000, ki v naravi predstavlja travnik v vrednosti 26.825,00 EUR, in v 1/III. točki izreka (odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku in o stroških), ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za vračunanje daril, naštetih v I. točki izreka sodbe, toženkam v njihove zakonite dedne deleže po pok. J. B. (1/I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za izločitev vrednosti prispevka B. B., ki ustreza njegovemu prispevku k ohranitvi vrednosti premoženja zapustnika, v višini 77.010,25 EUR iz zapuščine po pok. J. B. (1/II. točka izreka); zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek tožnika B. B. za ugotovitev, da v zapuščino po pok. B. B. ne sodi 1/5 nepremičnin, naštetih v III. točki izreka sodbe, ter tožniku B. B. naložilo, naj drugi in tretji toženki povrne pravdne stroške (vsaki 2.113,65 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1/III. točka izreka); ugotovilo, da je tožnica A. B. solastnica do 12,4 % nepremičnin, naštetih v IV. točki izreka sodbe, odločilo, da se iz zapuščinskega premoženja po pokojnem J. B. izloči 12,4 % nepremičnin, naštetih v IV. točki izreka sodbe, v korist tožnice A. B., (2/IV. točka izreka) ter da se pri teh nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist tožnice A. B. do 12,4 % (2/V. točka izreka); zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače (2/VI. točka izreka), ter tožnici naložilo, naj B. B. povrne pravdne stroške v višini 1.940,20 EUR, F. T. pa pravdne stroške v višini 1.277,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2/VII. točka izreka).

2. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje združilo pravdno zadevo pod opr. št. P 3048/2009-II po tožbi tožnika B. B. zaradi vračunanja daril in izločitve iz zapuščine zoper toženke M. Š., A. B. in F. T., ter pravdno zadevo pod opr. št. P 3089/2009-I po tožbi tožnice A. B. zaradi izločitve iz zapuščine zoper tožence B. B., M. Š. in F. T. V nadaljevanju te odločbe bo zaradi poenostavitve za B. B. uporabljen naziv tožnik, za M. Š. prva toženka, za A. B. druga toženka in za F. T. tretja toženka.

3. Zoper 1/I., 1/II., 1/III., 2/IV., 2/V. in 2/VII. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanja ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od odločitve sodišča druge stopnje dalje do plačila. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da listini o popisu daril z dne 10. 2. 1997, ki jo je podpisal zapustnik, ni moč verjeti. Dejstvo, na čigavo željo je bil popis z dne 10. 2. 1997 pa tudi popis opravljenih del z dne 20. 11. 1996, sestavljen, ni bistveno, ob upoštevanju, da je zapustnik vedel, kaj podpisuje, in da je s podpisom potrdil resničnost vsebine. V tem delu se sodbe tudi ne da preizkusiti, saj sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožnik „pritiskal“ na očeta. Ob upoštevanju izpovedb toženk, ki so potrdile prejem posameznih daril, in popisa z dne 10. 2. 1997, ki je naslovljen „odpravnina od doma“, bi moralo sodišče zaključiti, da so toženke dejansko prejele določena darila. Zaključek sodišča, da ni šlo za darila, je zato napačen. Pri ocenjevanju omenjenih listin je nadalje neutemeljeno sklicevanje sodišča na okoliščino, da je A. B. izročil znesek 7.900,00 DEM, ki se omenja v popisu daril, tožnik in ne zapustnik, ob dejstvu, da je tožnik izročil navedeni denar drugi toženki po navodilu zapustnika. Obrazložitev sodišča, da bi moral zapustnik skleniti darilno pogodbo na način, da bi tudi obdarjenci darilo sprejeli, kar bi dokazovalo, da je stranka darilo sprejela, je materialnopravno zmotna, saj sodišče ni upoštevalo določbe 46. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v zvezi z določbo 538. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanja OZ) in 60. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanja SPZ). Protispisna je ugotovitev sodišča, da prva toženka nepremičnine s parc. št. 25/1 k. o. X in 6000 modularnih blokov za gradnjo hiše ni prejela kot darilo, temveč kot plačilo za svoje delo, saj je prva toženka izpovedala, da je navedeno prejela kot darilo. Prva toženka sicer niti ni trdila, da prejeto predstavlja plačilo za delo. Napačen je nadalje zaključek sodišča, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi prva toženka kot darila dobila 1800 komadov strešne kritine L., 15.000,00 DEM, 400.000,00 EUR za vnovčenje certifikata in 1.300 DIN kot plačilo dela stroškov za poroko. Na podlagi izpovedbe tožnika bi sodišče moralo zaključiti nasprotno. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je navedlo, da tožnik ni trdil, da bi denar, ki ga je druga toženka dvignila iz zapustnikove knjižice, predstavljal darilo, saj je tožnik že v tožbi podal ustrezne trditve v tej smeri. V zvezi s prejemom denarja za nakup avtomobila X ni bistveno, za čigave potrebe se je avtomobil uporabljal. Bistveno je, da je drugi toženki denar izročil tožnik po navodilu zapustnika, ki si je pri njemu sposodil sporni znesek. Glede na takšno dejansko stanje se sodišče tudi neutemeljeno sklicuje na 143. člen ZD. Ugotovitev sodišča, da je zapustnik prispeval 2.500,00 DEM, je tako zmotna, pa tudi neobrazložena. Navedba sodišča, da je tretja toženka od zapustnika prejela 1.000,00 DEM kot plačilo za opravljeno delo, je v nasprotju z izpovedbo tretje toženke, da so za opravljeno delo dobili prašiča, da pa nikoli niso prejeli plačila v denarju. Ker je navedeno izpovedbo sodišče povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, obstoji tudi nasprotje v razlogih sodbe. Ne drži, da tožnik ni trdil, razen za leto 1974, kaj točno je prispeval za povečanje oziroma ohranitev kmetije v obdobju, ko je živel na kmetiji. Tožnik je že v tožbi navedel, da je ves čas delal skupaj z očetom ali pa sam ter da mu je pomagal pri pridobivanju na kmetiji. Trditveno podlago za obdobje do leta 1980 je podal v tožbi pod točko IV. Tudi ni res, da je tožnik zatrjeval vlaganja le za obdobje od 1979 do 1996, saj jih je zatrjeval od leta 1971 oziroma 1973 dalje. Poleg tega je tudi izvedenec kmetijske stroke ocenil obseg opravljenih del tožnika v urah od leta 1971 dalje. Ne drži nadalje ugotovitev sodišča, da se je tožnik odselil od doma že leta 1979, saj tako iz tožbe kot iz izpovedbe tožnika izhaja, da se je odselil jeseni 1980. Napačno je stališče sodišča, da je pogoj za izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD skupno bivanje potomca z zapustnikom. Iz sodne prakse izhaja, da zadošča skupno pridobivanje zapustnika in njegovega potomca ob skupnem bivanju oziroma vsaj njuni prostorski povezanosti. Ti pogoji so v konkretnem primeru izpolnjeni, saj je tožnik kljub odselitvi od doma redno prihajal domov delat. Izvedenca za kmetijsko in gradbeno stroko sta ugotovila znaten prispevek tožnika v delu in v materialu, zaradi česar je treba šteti, da je tožnik prispeval k ohranitvi zapustnikovega premoženja. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča, da je šlo pri pomoči tožnika v letu 1974, ko je bil zapustnik poškodovan v prometni nesreči, za običajno pomoč družinskih članov, ob dejstvu, da je tožnik namenil 24 ur svojega časa za oskrbo zapustnika. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožnik ni dokazal, da je s svojim delom prispeval k povečanju kmetije. Glede na 32. člen ZD ni bistveno, ali je prišlo do povečanja vrednosti premoženja, saj zadošča, da je potomec prispeval k ohranitvi premoženja zapustnika. Izvedenca gradbene in kmetijske stroke sta sicer ugotovila, da je prišlo do povečanja kot tudi do ohranitve premoženja. Sodišče je navedlo, da je tožnik dobil za opravljeno delo plačilo, vendar pa ne pojasni, kdaj in v kakšni višini je prejel plačilo. Toženke niso dokazale, da je tožnik prejel plačilo za opravljeno dela, ravno nasprotno, prva toženka je izpovedala, da starši denarja niso imeli. Ker sodba v tem delu nima razlogov, se je ne da preizkusiti. Sodišče navedbam tožnika o delu, ki ga je opravljal na kmetiji, ni v celoti sledilo. V tem delu je sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo, saj je prezrlo dejstvo, da so zaslišane priče potrdile, da je tožnik s svojim delom prispeval k ohranitvi in povečanju zapuščine. Sodišče se ni oprlo na potrdilo iz leta 1999, ker naj bi bil zapustnik v času podpisa tega potrdila nesposoben razumeti pomen svojih dejanj, kar naj bi potrdile toženke in patronažna sestra. Z navedenim zaključkom se ne strinja, saj sodišče nima ustreznega znanja za ugotavljanje poslovne nesposobnosti. Vztraja, da za opravljeno delo ni dobil plačila. Iz izpovedb prič izhaja, da je tožnik pomoč pri gradnji hleva na kmetiji odplačal celo z lastnim delom, nadalje, da je kupil ves beton, pri čemer je za nakup betona vzel kredit. Sodišče tem pričam neutemeljeno ne poveri verodostojnosti, čeprav nimajo nobenega interesa za uspeh v pravdi. Na drugi strani toženke niso predložile nikakršnih dokazil v zvezi z plačili. Verodostojnost izpovedb toženk pa je vprašljiva, saj imajo interes za zavrnitev zahtevka tožnika. Prav tako ima interes za uspeh toženk v pravdi P. T., mož tretje toženke, na izpovedbo katerega se je sodišče oprlo. Dokazna ocena sodišča je zato napačna. Sodišče pa si glede vlaganj tožnika prihaja tudi samo s seboj v nasprotje, saj na eni strani ugotavlja, da tožnik ni vlagal, na drugi strani pa ugotavlja, da je vlagal, vendar je za to prejel plačilo. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je druga toženka opravljala vsa kmečka opravila, kljub temu, da je bila večino časa redno zaposlena, saj je v nasprotju z mnenjem izvedenca kmetijske stroke, iz katerega jasno izhaja, da je bil prispevek druge toženke 17 %, tožnika pa 14 %. Sodišče tudi ne pojasni, v katerem obdobju šteje, da je druga toženka opravljala vsa kmečka dela. V tej zvezi opozarja na mnenje izvedenca kmetijske stroke, ki je zapisal, da je delo druge toženke nemogoče oceniti do leta 1982, ker je bila mlajša od 15 let in je s tem veljala za delovno neaktivno. Od tedaj dalje pa je bil njen delovni potencial 0,3 polnovredne delovne moči, saj je bila večino časa zaposlena, imela pa je tudi zdravstvene težave s hrbtom. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je druga toženka sama financirala izdelavo centralne kurjave, saj računi ne dokazujejo, da jih je plačala. Če je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za vštevanje daril, ker naj bi darila predstavljala plačilo za opravljeno delo, bi sodišče moralo odločiti, da je izločitveni zahtevek druge toženke neutemeljen vsaj glede daril druge toženke, ki jih sodišče šteje kot plačilo za opravljeno delo. Izpodbijana sodba je sodba presenečenja. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika po temelju kljub temu, da je ugotavljalo višino daril in prispevka tožnika, pri čemer je zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da predstavljajo stvari oziroma denar, ki so ga toženke prejele od zapustnika, plačilo za opravljeno delo. Ker tega nobena toženka ni zatrjevala, je sodišče tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

4. Na vročeno pritožbo je odgovorila tretja toženka. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena, tožeči stranki pa se naloži v plačilo pritožbene stroške tretje toženke.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Tožnik v tej pravdni zadevi uveljavlja tožbeni zahtevek za vračunanje daril po 46. členu ZD ter izločitveni zahtevek po 32. členu ZD. Prvo navedeni zahtevek je utemeljeval z navedbami, da so toženke od zapustnika J. B. prejele več daril, ki jim jih je treba všteti v njihov zakoniti dedni delež. Da so toženke prejele darila in kakšna darila so prejele, je med drugim dokazoval s popisom z dne 10. 2. 1997, podpisanim s strani zapustnika, iz katerega izhaja, kaj vse so toženke prejele kot darilo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da navedeni popis ne dokazuje resničnosti vsebine, ker je bil sestavljen na željo tožnika in na podlagi rokopisa tožnika, ki je po vsebini skoraj identičen s popisom. Pojasnilo pa je tudi, da gre za enostransko listino, ki ne dokazuje, da so toženke stvari iz popisa sprejele kot darilo. S takšno dokazno oceno navedene listine se tožnik v pritožbi ne strinja in navaja, da je bistveno zgolj, da je zapustnik s podpisom potrdil resničnost vsebine popisa z dne 10. 2. 1997 ter da je brezpredmetno, na čigavo željo je bil popis sestavljen, čemur pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Pri ocenjevanju dokazne vrednosti določene listine so lahko pomembne tudi okoliščine, v katerih je bila listina sestavljena, pri čemer se dvom o resničnosti vsebine listine oziroma o njeni verodostojnosti vsekakor vzbudi, če je podpisana na željo nekoga drugega, ki ima interes, da se sestavi listina določene vsebine. V konkretnem primeru gre prav za tako situacijo, saj je zapustnik sestavil sporni popis na željo tožnika, kar je izhajalo (vsaj posredno) iz izpovedbe tožnika o tem, kaj mu jo oče obljubljal v zvezi s kmetijo po ločitvi, predvsem pa iz rokopisa tožnika, ki je bil po vsebini skoraj identičen s popisom. Sodišče prve stopnje je podalo tudi logično pojasnilo, zakaj je zapustnik ugodil želji zapustnika, in sicer je obrazložilo, da je bil zapustnik na strani tožnika in je želel, da se ta vrne domov, za kar je imelo oporo v izpovedbi tožnika pa tudi v izpovedbi tretje toženke (slednja je izpovedala, da je tožnik nameraval prevzeti kmetijo ter da je prišlo do spora med tožnikom in starši v zvezi s tem) in priče C. B., ki je izpovedal, da se je tožnik po letu 1996 dobival z očetom v gozdu in da je bil oče ves čas na strani tožnika. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožnik po ločitvi pritiskal na starše, da mu zapustijo kmetijo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da navedeni zaključek, ki je bil prav tako podan v sklopu ocenjevanja dokazne vrednosti popisa z dne 10. 2. 1997, temelji zlasti na izpovedbi tožnika in tretje toženke. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da so toženke potrdile prejem določenih stvari iz popisa od zapustnika, samo po sebi ne potrjuje, da je šlo za darila oziroma, da je vsebina popisa (v celoti) resnična, saj toženke niso izpovedale, da so vse stvari iz popisa prejele kot darila. V tej zvezi velja glede na pritožbene navedbe še dodati, da se sicer lastninska pravica na premičnini pridobi z njeno izročitvijo v pridobiteljevo posest ter da ni nujno, da je darilna pogodba pisna, vendar pa sama izročitev stvari oziroma njen prejem še ne dokazuje, da je pravni posel, ki je bil podlaga za izročitev stvari, darilna pogodba. Bistveno je namreč, kakšna je volja izročitelja kot tudi prejemnika stvari, saj je darilna pogodba sklenjena šele, ko obe pogodbeni stranki soglašata, da gre za darilo. Popis daril, ki je enostranska listina, pa še ne dokazuje, da so obdarjenci stvari sprejeli kot darilo, kot pravilno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedba na popisu, da gre za odpravnino od doma, prav tako sama po sebi ne dokazuje, da je resnično šlo za darila. Ker že na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da na podlagi popisa z dne 10. 2. 1997 ni moč zaključiti, da so toženke resnično prejele, kar je zapisano v popisu, in da so to bila res darila, se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi tožnik izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je zapustnik moral vedeti, da zneska 7.900,00 DEM, ki je omenjen v popisu, ni izročil drugi toženki, saj ji ga je izročil tožnik, ki je bil naveden kot dodaten razlog, zakaj sporni popis daril ne dokazuje, da so toženke stvari iz popisa prejele.

Glede vračunanja daril prvi toženki:

7. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ocenilo popis z dne 10. 2. 1997 kot neverodostojen, na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotavljalo, ali so toženke prejele zatrjevana darila. V zvezi s prejemom modularnih blokov ph6 (6000 komadov) in nepremičnine s parc. št. 25/1 k. o. X, je zaključilo, da je prva toženka navedeno prejela kot plačilo za svoje delo in ne kot darilo. Navedeni zaključek pritožba utemeljeno izpodbija z navedbo, da je sama prva toženka, zaslišana kot stranka, izpovedala, da je modularne bloke in sporno nepremičnino prejela kot darilo. Sodišče prve stopnje se je sicer oprlo na del izpovedbe prve toženke in navedlo, da je slednja potrdila prejem navedenih stvari, ni pa se opredelilo oziroma ocenilo prej povzetega dela njene izpovedbe, da je šlo za darilo. S tem je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP, v skladu s katerim mora sodišče podati celovito dokazno oceno, s čimer je podana smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedene kršitve, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti oziroma je bolj ekonomično, da jo odpravi sodišče prve stopnje, ki je izvedlo dokaze, je bilo treba pritožbi tožnika v tem delu ugoditi, izpodbijano sodbo glede vračunanja modularnih blokov in omenjene nepremičnine v dedni delež prve toženke razveljavljati ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče narediti celovito dokazno oceno, pri čemer bo moralo zlasti oceniti celotno izpovedbo prve toženke glede prejema navedenih stvari. Pozorno bo moralo biti tudi na tožbeni zahtevek, ki se glasi na vračunanje denarja v višini 6.180,00 EUR za nakup modularnih blokov in denarja za nakup parc. št. 25/1 k. o. X v dedni delež prve toženke, ne pa samih modularnih blokov in nepremičnine. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je prva toženka sicer trdila, da je modularne bloke in navedeno nepremičnino prejela kot plačilo za delo (glej odgovor na tožbo prve toženke na list. št. 18 spisa), zaradi česar ne drži pritožbena navedba, da prva toženka v tej smeri ni podala trditvene podlage.

8. Pritožbeno sodišče pa sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da je prva toženka kot darilo prejela 1.800,00 kom strešne kritine Likozar, 15.000,00 DEM, 400.000,00 SIT za vnovčenje certifikata in 1.300,00 DEM kot plačilo stroškov za poroko. Podlago za navedeni zaključek je sodišče prve stopnje imelo v izpovedbi prve toženke, ki je povedala, da navedenih stvari ni prejela, pojasnila pa je tudi, da oče ni imel denarja v letih, ko naj bi prejela denar, saj si je moral izposoditi denar za nakup novega avtomobila, ki ga je v nesreči uničil. Tožnik je sicer izpovedal, da je prva toženka naštete stvari oziroma denar prejela od zapustnika kot darilo, vendar pa je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno poklonilo vero prvi toženki, ob dejstvu, da je tudi pojasnila, zakaj denarja ni mogla prejeti od zapustnika. Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, zakaj tožniku ne verjame, vendar ob dejstvu, da je verjelo prepričljivejši izpovedbi prve toženke, ki je bila nasprotna izpovedbi tožnika, navedenega niti ni bilo dolžno posebej obrazlagati. V zvezi s prejemom 1.300,00 DEM kot plačilom stroškov za poroko pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je bilo to darilo tožnika in ne zapustnika, saj je to izpovedal sam tožnik.

Glede vračunanja daril drugi toženki:

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da tožnik ni trdil, da predstavljajo zneski, ki jih je druga toženka dvignila iz hranilne knjižice zapustnika, darila, saj iz tožbe izhaja, da je treba dvige gotovine všteti drugi toženki kot darilo (glej list. št. 4 spisa). Kljub temu je odločitev o zavrnitvi obravnavanega dela tožbenega zahtevka pravilna, saj je sodišče prve stopnje navedlo še pravilen dodaten razlog za njegovo zavrnitev. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi ugotovitve, da je druga toženka dvignjeni denar porabila za zapustnikovo oskrbo oziroma tekoče stroške zapustnika, ki je pritožba konkretizirano ne izpodbija, pravilno zaključilo, da navedeni dvigi gotovine ne predstavljajo darila.

10. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za vračunanje denarja, ki ga je druga toženka prejela za nakup avtomobila X. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe druge toženke pa tudi tretje toženke pravilno zaključilo, da je zapustnik prispeval denar za nakup avtomobila, ki se je uporabljal za potrebe družine, kar pomeni, da denar ni bil dan kot darilo. Tožnik v pritožbi sicer trdi, da ni bistveno, za čigave potrebe se je avtomobil X uporabljal, s čimer pa se ni moč strinjati, saj prav dejstvo, da je šlo za družinski avto in ne za avto, ki ga je uporabljala zgolj druga toženka, potrjuje, da ni šlo za darilo, ampak za prispevek zapustnika k nakupu družinskega avtomobila. Četudi je zgolj zapustnik prispeval za nakup avtomobila in ne tudi drugega toženka, kar naj bi potrditvah pritožbe izhajalo iz izpovedbe druge toženke, navedeno ne spremeni zaključka, da pri celotnem izročenem znesku ni šlo za darilo, ob dejstvu, da je šlo za družinski avto. Ob tem velja dodati, da sodišče prve stopnje sicer res ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da je zapustnik prispeval (zgolj) 2.500,00 DEM in ne zatrjevanih 7.900,00 DEM, vendar ker je šlo za družinski avto, kot že pojasnjeno, niti ni pomembno, kakšen je bil prispevek zapustnika. Upoštevaje navedeno tožnik ne more doseči drugačne odločitve glede vračunanja daril v tem delu, četudi drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožnik posodil drugi toženki 7.900,00 DEM, saj naj bi tožnik izročil ta denar drugi toženki v imenu in za račun zapustnika.

Glede vračunanja daril tretji toženki:

11. V pritožbenem postopku je glede daril, za katera je tožnik zahteval, da se vračunajo tretji toženki v njen dedni delež, sporen le še prejem denarja v višini 7.000,00 DEM oziroma 17.000,00 DEM. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zaključilo, da je tretja toženka prejela denar v višini 1.000,00 DEM, vendar ne kot darilo, temveč kot plačilo za opravljeno delo. Ta zaključek pritožba utemeljeno izpodbija z navedbo, da je sodišče prve stopnje na eni strani navedlo, da predstavlja 1.000,00 DEM plačilo za opravljeno delo, na drugi strani pa je sprejelo izpovedbo tretje toženke, da nikoli niso prejeli plačila v denarju. Pritožba pa tudi utemeljeno opozarja, da tretja toženka niti ni trdila, da bi prejela navedeni denar kot plačilo za opravljeno delo. Izpodbijana odločitev je v tem delu kljub temu pravilna. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je bil naveden kot dodaten argument za zavrnitev obravnavanega dela zahtevka, da četudi bi prejeti znesek 1.000,00 DEM predstavljal darilo, ne bi bili izpolnjeni pogoji za vračunanje daril, saj navedeni znesek ob upoštevanju, da gre za enkratno darilo med staršem in otrokom, predstavlja običajno manjše darilo (primerjaj 55. člen ZD).

Glede izločitvenega zahtevka tožnika:

12. Tožnik v tej pravdi uveljavlja izločitveno pravico iz 32. člena ZD s primarnim tožbenim zahtevkom, ki se glasi na izplačilo v denarju, in s podrejenim tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da v zapuščino po J. B. ne sodi 1/5 zapustnikovega premoženja. Primarni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo na podlagi neizpodbijane ugotovitve, da kmetija zapustnika ni zaščitena. V skladu z 32. členom ZD namreč lahko upravičenci, našteti v tem členu, izločajo (samo) alikvotni delež na zapustnikovem premoženju, zgolj v primeru zaščitene kmetije pa lahko skladno z 20. členom Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) zahtevajo izplačilo v denarju.

13. Podrejeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo iz dveh razlogov. Primarno je navedlo, da je neutemeljen iz razloga, ker tožnik za obdobje, ko je živel z zapustnikom, ne zahteva izločitve iz zapustnikovega premoženja oziroma za to obdobje ni zatrjeval vlaganj v kmetijo, temveč zahteva izločitev le za obdobje od 1979 (oziroma pravilno 1980(1) ), ko se je odselil od doma, dalje, za to obdobje pa ni upravičen do izločitvenega zahtevka, ker naj bi bilo skladno s 32. členom ZD pogoj za utemeljenost tega zahtevka skupno življenje potomca in zapustnika. Kot podredni razlog za zavrnitev izločitvenega zahtevka je navedlo okoliščino, da je tožnik vsa dela, ki jih je opravil na kmetiji v obdobju, ko na njej ni živel,(2) dobil plačana.

14. Tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnik ni zahteval izločitve iz zapustnikovega premoženja za obdobje pred letom 1979 oziroma 1980 oziroma, da za to obdobje ni podal ustreznih trditev o vlaganjih v kmetijo, saj je že v tožbi (točka IV) trdil, da je že v tistem obdobju delal na kmetiji vse: krmil živino, delal na polju in v gozdu. Po prejemu izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za kmetijsko stroko dr. A. U. in njegovih dopolnitev pa je še dodatno pojasnil, koliko ur je delal na kmetiji na leto v obdobju pred letom 1980 oziroma je navedel skupno število njegovih delovnih ur na kmetiji v obdobju od 1971 do 2003 (glej vlogo tožnika z dne 29. 3. 2013 na list. št. 386-389 spisa in vlogo z dne 28. 2. 2014 na list. št. 563-567 spisa), pri čemer je navedene trditve šteti za pravočasne ob dejstvu, da je tožnik po tem, ko je prejel izvedenska mnenja in njihove dopolnitve, modificiral (uskladil) tožbeni zahtevek glede na pridobljena izvedenska mnenja (glej vlogo tožnika z dne 22. 5. 2014 na list. št. 583-586 spisa ter zapisnik o glavni obravnavi z dne 22. 5. 2014, stran 2, na list. št. 588 spisa), sodišče prve stopnje pa je o spremenjenem tožbenem zahtevku odločilo.

15. Ker je sodišče prve stopnje (zmotno) štelo, da tožnik za obdobje do leta 1979 oziroma 1980 ni zahteval izločitve iz zapustnikovega premoženja, ni ugotavljalo pogojev za izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD za to obdobje, razen za leto 1974.(3) Dejansko stanje je zato ostalo v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi (tudi) v tem delu ugodilo, odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani 1/III. točki izreka (odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku(4) in o pravdnih stroških po tožbi tožnika) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravno pomembnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbe. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je tožnik prispeval k povečanju oziroma ohranitvi kmetije v obdobju od leta 1971 do leta 1980. 16. Ne glede navedeno pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sodna praksa glede vprašanja, ali je pogoj za izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD skupno življenje zapustnika in potomca, ni povsem enotna, saj je zaslediti tako stališče, da je skupno življenje zahtevani pogoj,(5) kot tudi stališče, da za utemeljenost izločitvenega zahtevka zadošča, da je prispevek potomca k povečanju oziroma ohranitvi premoženja nastal kot rezultat skupnega delovanja potomca in zapustnika.(6) Vendar pa v obravnavnem primeru izločitveni zahtevek, ki se nanaša na obdobje od leta 1980 dalje, ko tožnik ni živel skupaj z zapustnikom, ne more biti utemeljen niti ob upoštevanju stališča, po katerem skupno življenje ni pogoj za izločitveni zahtevek, na katerega se sklicuje pritožnik, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik za delo, ki ga je opravil na kmetiji v obdobju, ko na kmetiji ni živel skupaj z zapustnikom, prejel plačilo, kar pomeni, da ni izpolnjen nadaljnji pogoj iz 32. člena ZD, in sicer prispevek potomca k povečanju oziroma ohranitvi zapustnikovega premoženja. V zvezi s tem pogojem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer res zaključilo le, da tožnik iz razloga, ker je dobil za opravljeno delo plačilo, ni prispeval k povečanju kmetije, ni pa tudi navedlo, da ni prispeval k ohranitvi kmetije, vendar zaradi tega presoja prvostopenjska sodišča, da v tem delu niso izpolnjeni pogoji za izločitveni zahtevek, ni nepravilna, kot zmotno meni pritožnik, saj je logično, da tožnik, če je dobil plačilo za delo, ni prispeval niti k povečanju niti k ohranitvi zapustnikovega premoženja.

17. Pritožba ne uspe omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik prejel plačilo za vsa dela, saj je skrbna in celovita, kot to veleva 8. člen ZPP, pa tudi življenjska in prepričljiva. Navedeni zaključek sodišča prve stopnje temelji zlasti na izpovedbi tretje toženke in priče P. T., da je tožnik dobil vse plačano oziroma, da je zapustnik tožniku za pomoč plačeval. Sodišče prve stopnje jima je utemeljeno verjelo, saj je njuno skladno in prepričljivo izpovedbo delno potrdil tudi sam tožnik, ki je izpovedal, da mu je oče za delo, ki ga je opravil na kmetiji, dal zemljo, na kateri je zgradil hišo, ter bivša žena tožnika, M. B., ki je izpovedala, da sta s tožnikom dobila od zapustnika opeko, denar, spalnico, les za ostrešje ter veliko tudi v hrani, kar je delno potrdil tudi tožnik. Na to, da je tožnik prejemal plačilo, pa kaže tudi okoliščina, da se je tožnik odselil od doma že 1979 (pravilno 1980) in vse do ločitve (1996) ni imel namena ostati doma (dogovorjeno je bilo, da na kmetiji ostane druga toženka). Življenjsko nelogično je namreč, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da bi tožnik znatno (brezplačno) vlagal v kmetijo, ob tem pa vedel, da bo doma ostala druga toženka. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da drži pritožbena navedba, da toženke niso predložile nobenega dokazila o tem, kdaj točno in v kakšni višini je tožnik prejel plačilo s strani zapustnika, vendar pa teh dokazov niti niso bile dolžne predložiti, saj za zaključek, da je tožnik dobil plačilo za vse opravljeno delo, zadoščajo že dokazi, ki potrjujejo, da je tožnik prejel vsa dela plačana. Glede na navedeno je v tej zvezi brezpredmetno pritožbeno opozarjanje na ugotovitve izvedenca kmetijske stroke o tem, kakšen je bil prispevek tožnika. V zvezi s pritožbenim opozarjanjem na izpovedbo prve toženke, da starši denarja niso imeli, velja še dodati, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik prejel plačilo v denarju, nasprotno, ugotovilo je, da je v zameno za delo prejel (zlasti) nepremičnino in nekatere druge stvari. Glede na prepričljivejše in skladne nasprotne dokaze pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo izpovedbi tožnika, da mu zapustnik ni nič plačal, kar je tožnik dokazoval tudi s potrdilom z dne 20. 11. 1996, podpisanim s strani zapustnika, ki pa mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tudi iz razloga, ker je bilo besedilo, iz katerega je izhajalo, da tožnik ni dobil nobenega plačila, zamaknjeno, kar vzbuja pomislek, da je bilo navedeno besedilo dopisano. Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija oceno potrdila iz leta 1999, ki ga je podpisal zapustnik in iz katerega izhaja, da je leta 1996 tožnik delal v gozdu in da je ves denar izročil očetu. Sodišče prve stopnje navedenemu potrdilu utemeljeno ni sledilo, glede na to, da je bil zapustnik v letu 1999 že zelo dementen, kar je ugotovilo na podlagi izpovedb toženk in patronažne sestre. Ob ugotovljeni „močni“ demenci, ki se lahko dokazuje tudi z izpovedbami strank oziroma prič, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati poslovne (ne)sposobnosti z izvedencem, kot zmotno meni pritožnik.

18. Nadalje ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni verjelo priči M. B., ki naj ne bi imela interesa za uspeh tožnika v tej pravdi, glede tega, da je tožnik za nakup betona vzel kredit, saj je tej njeni izpovedbi verjelo (glej točko 41 obrazložitve sodbe). Na podlagi njene izpovedbe pa utemeljeno ni štelo za dokazano, da oče tožniku ni vrnil kredita, saj priča ni vedela, ali je bil kredit vrnjen. Da je bil tožniku denar vrnjen, pa je sicer izhajalo iz izpovedbe prve toženke, ki ji je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo, kljub temu, da ima interes, da tožnik v tej pravdi ne uspe, saj je bila njena izpovedba, da je oče tožniku vrnil kredit, ko je dobil odškodnino za zemljišče, kjer se je gradila avtocesta, jasna, prepričljiva in logična.

19. Tožnik ne more izpodbiti zaključka, da od 1980 dalje niso izpolnjeni pogoji za izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD, niti s pritožbenimi navedbami, da je več prič potrdilo, da je tožnik opravil zatrjevana dela. Priče, na katere se je sklicuje tožnik v pritožbi, so sicer potrdile, da je tožnik opravil večino zatrjevanih težjih del, navedeno pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar zgolj dejstvo, da je tožnik delal na kmetiji, še ne pomeni, da je tožnik prispeval k povečanju oziroma ohranitvi kmetije. Ta pogoj bi bil izpolnjen zgolj v primeru, da tožnik ne bi prejel plačila za opravljena dela, vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, je tožnik plačilo prejel. 20. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da predstavlja izpodbijana sodba glede zahtevka tožnika sodbo presenečenja. Ta bi bila podana, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Da bi šlo za takšno situacijo v tej zadevi tožnik niti ne trdi. V tej zvezi navaja zgolj, da je sodišče prve stopnje navkljub ugotavljanju višine daril in prispevka tožnika, tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo po temelju, kar pa ne predstavlja nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Glede izločitvenega zahtevka druge toženke:

21. Zaključek sodišča prve stopnje, da je druga toženka, ki je na kmetiji zapustnika ves čas živela, s svojim delom in sredstvi pomagala ohraniti vrednost kmetije, ki je bil podlaga za delno ugoditev njenemu izločitvenemu zahtevku iz 32. člena ZD, temelji med drugim na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je druga toženka, kljub temu, da je imela probleme s hrbtenico in da je bila večino časa zaposlena, opravljala na kmetiji vsa kmečka opravila. Navedeno dejansko ugotovitev tožnik v pritožbi izpodbija, vendar po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je namreč (tudi) v tem delu vestna, celovita in vsebinsko prepričljiva, zaradi česar jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje ni imelo opore za navedeno ugotovitev le v izpovedbi toženk, ki naj bi imele potrditvah pritožbe interes za izid pravde, temveč tudi v izpovedbah prič, ki niso obremenjene z izidom tega postopka. Tako je na primer sosed F. O., zaslišan kot priča, izpovedal, da je bila druga toženka vseskozi doma ter da je pomagala staršem pri vseh kmečkih opravilih, delala je tudi s stroji in v hlevu, priča C. B. pa je med drugim potrdil, da je druga toženka delala tudi s traktorjem. Ne drži nadalje pritožbena navedba, da je navedena ugotovitev v nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca kmetijske stroke. Najprej velja v tej zvezi pojasniti, da je sodišče prve stopnje ugotovitev o opravljanju vseh kmečkih opravil s strani druge toženke, ki temelji na izpovedbi strank in prič, podalo pri presoji temelja izločitvenega zahtevka (to je pri presoji, ali je drugega toženka prispevala k ohranitvi kmetije). Po tem, ko je ugotovilo, da je izločitveni zahtevek po temelju utemeljen, je ugotavljajo še višino prispevka druge toženke, in sicer s pomočjo izvedencev, med drugim tudi izvedenca kmetijske stroke, ki je v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 1. 2. 2014 prispevek v delu druge toženke, rojene leta 1967, ovrednotil od leta 1979 in ne šele od leta 1982 dalje, kot trdi pritožba. Pred letom 1979 izvedenec njenega prispevka ni ovrednotil, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, zaradi česar je logično, da se ugotovitev o opravljanju vseh kmečkih del ne nanaša na obdobje do leta 1979. Sodišče prve stopnje sicer ni navedlo, v katerem obdobju je druga toženka opravljala vsa kmečka opravila, vendar je sodbo kljub temu v tem delu moč preizkusiti. Kar se tiče obstoja temelja zahtevka namreč zadostuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je druga toženka, ki je ves čas živela na kmetiji, opravljala vsa kmečka dela. Kdaj oziroma v kakšnem obsegu je opravljala kmečka opravila, pa je že stvar višine prispevka, pri ugotavljanju katerega pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je druga toženka kmečka opravljala v takem obsegu, da jih je moč ovrednotiti, kot že navedeno, od leta 1979 dalje. Izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje ne pomeni, da je zgolj druga toženka opravljala vsa kmečka dela oziroma nič ne pove o tem, kakšen je bil njen prispevek k ohranitvi kmetije, niti ne pomeni, da tudi tožnik ni opravljal (težjih) kmečkih del, kar je sicer ugotovilo sodišče prve stopnje in kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, na katerega se sklicuje pritožba, temveč pove zgolj to, da je (tudi) druga toženka opravljala vse dela na kmetiji. Glede na navedeno tožnik s pritožbenimi navedbami, da je izvedenec ocenil delovni potencial druge toženke v povprečju (le) na 0,3 polnovredne delovne moči ter da je bil prispevek druge toženke k ohranitvi premoženja 17 %, ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je druga toženka opravljala vsa kmečka dela.

22. Tožnik nadalje izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je druga toženka financirala izdelavo centralne kurjave, z navedbo, da računi ne dokazujejo, da jih je plačala druga toženka. Navedeno sicer drži, vendar pa je izpodbijana ugotovitev po oceni pritožbenega sodišča kljub temu pravilna, saj temelji na izpovedbi druge toženke, da je sama financirala izdelavo centralne kurjave, in na dejstvu, da druga toženka ni imela razloga, da bi v obdobju, ko je vlagala v kmetijo, ki je bila last zapustnika, zahtevala, da se računi pišejo na njeno ime.

23. Ker sodišče prve stopnje ob obravnavanju tožbenega zahtevka za vračunanje daril drugi toženki v njen dedni delež, ni zaključilo, da predstavljajo zatrjevana darila plačilo za opravljeno delo, temveč je tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo iz drugih razlogov (glej obrazložitev po 9. in 10. točko te odločbe), je končno neutemeljena pritožbena navedba, da bi bilo treba zavrniti izločitveni zahtevek druge toženke v delu, v katerem je sodišče prve stopnje štelo, da prejeta „darila“ predstavljajo plačilo za opravljeno delo.

24. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Tožnik je trdil, da je živel na kmetiji zapustnika do leta 1980 (vmes je odsoten le, ko je služil vojaški rok), kar ni bilo sporno.

(2) Sodišče prve stopnje sicer ni jasno navedlo, za katero delo je tožnik prejel plačilo (torej, ali za delo, ki je bilo opravljeno po tem, ko se je odselil od doma, ali tudi za delo, ko je še živel na kmetiji), vendar pa je iz obrazložitve kot celote moč zaključiti, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo prejem plačila za delo, ki ga je tožnik opravil, ko na kmetiji ni več živel, ter za delo, opravljeno v letu 1974. (3) Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je bil prispevek tožnika v delu leta 1974, ko je imel zapustnik prometno nesrečo, takšen, da utemeljuje izločitveni zahtevek, pri čemer je po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je šlo za običajno pomoč med družinskimi člani, ob dejstvu, da je šlo za relativno kratkotrajno, sicer znatno, pomoč tožnika na kmetiji ob nesreči zapustnika. Glede na pritožbene navedbe o tem, da je tožnik 24 ur oskrboval zapustnika, velja še dodati, da tožnik ni izpovedal, da je v tem času 24 ur oskrboval zapustnika, temveč, da je bil v tem obdobju na namišljeni bolniški, da je delal doma, saj oče ni mogel delati nič, niti njegove celodnevne oskrbe zapustnika ne dokazuje nobeden drug dokaz.

(4) Odločitev o podrejenem zahtevku je bilo treba v celoti razveljaviti, kljub temu, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, da niso izpolnjeni pogoji za izločitveni zahtevek za obdobje po letu 1980, saj iz tožbe in sodbe ne izhaja, kolikšen delež tožnik izloča iz zapustnikovega premoženja za obdobje do leta 1980. (5) Glej na primer VS RS sodba II Ips 115/2005 z dne 19. 10. 2006. (6) Glej na primer VS RS sklep II Ips 44/95 z dne 5. 9. 1996 in VSL sodba II Cp 1952/2012 z dne 25. 3. 2013.