Jedro

Presoja o pogoju iz 2.in 3. odst. 270. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka predlagala, naj sodišče toženi stranki zaradi zavarovanja plačila denarne terjatve prepove odtujitev in obremenitev določenih nepremičnin. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da ji bo zaradi ravnanja tožeče stranke izterjava terjatve bistveno otežena ali celo onemogočena. Prav tako pa tožeča stranka naj ne bi izkazala, da bi tožena stranka zaradi izdaje predlagane začasne odredbe pretrpela le neznatno škodo. Tožeča stranka vlaga proti sklepu sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Ni moč slediti pritožbenim navedbam, češ da sodišče prve stopnje ni presojalo trditev o obstoju pogoja po 2. odst. 270. čl. ZIZ. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sledi, da je sodišče prve stopnje obravnavalo navedbe o bojazni tožeče stranke, da bi bil nad toženo stranko začet stečajni postopek. S tem v zvezi je zavzelo tudi pravilno stališče. Trditve tožeče stranke iz predloga za izdajo začasne odredbe, češ da "tožena stranka razpolaga s svojim premoženjem tako, da obstaja bojazen, da bo upnikova terjatev precej otežena ali celo onemogočena", pa so presplošne. Nanje konkretnega odgovora tudi ni moč dati. Da bi bila nelikvidnost posledica ravnanja tožene stranke same, ne sledi iz dopisa tožene stranke tožeči, na katerega se sklicuje pritožnica. Te listine zato sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati v prid tožeči stranki, kot to želi pritožnica. Trditev v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor pa pritožbeno sodišče ne sme presojati, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Iz doslej razloženega sledi odgovor na uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Sodišče prve stopnje je trditve tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala pogoj za izdajo začasne odredbe iz 2. odst. 270. čl. ZIZ obravnavalo in v zvezi z njimi zavzelo pravilno stališče. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 3. odst. 270. čl. ZIZ. Velja poudariti, da pritožnica pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da se tožena stranka ukvarja z nakupom in prodajo nepremičnin. Tako se izkaže, da obravnavani predlog za izdajo začasne odredbe, posega na predmete poslovanja tožene stranke, kar načelno izključuje možnost presoje, da bi tožena stranka pretrpela s predlagano prepovedjo odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin le neznatno škodo. To je že pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Okoliščina, da so nekatere nepremičnine, ki jih zadeva obravnavani predlog za izdajo začasne odredbe, že obremenjene z zastavnimi pravicami drugih upnikov, pa sama zase tudi še ne govori v prid presoji, da bi šlo za primer iz 3. odst. 270. čl. ZIZ. Že pritožnica sama opozarja na možnost novih, dodatnih obremenitev spornih nepremičnin. Zato prepovedi takšnega razpolaganja toženi stranki ni moč šteti za poseg, ki zanjo ne bi imel nobene ali le neznatno škodo. Izpodbijana presoja o tej zatrjevani okoliščini temelji na logičnem, življenjsko sprejemljivem razumevanju pojma škode, ki ga lahko ima določen poseg v pravice tožene stranke zaradi zavarovanja vtoževane denarne terjatve tožeče stranke. Pritožbenemu očitku, češ da izpodbijani sklep temelji na predvidevanjih sodišča, ki naj ne bi imela opore v trditvah strank, tako ni moč slediti. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. in 239. čl. ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP in 339. in 15. čl. ZIZ.