Jedro

Dejstvo, da je oškodovanka stopila na železniški tir 3 do 4 metre pred na postajo prihajajočim vlakom, predstavlja tako ravnanje, ki izključuje odgovornost železnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za posledice poškodb, ki jih je tožnica utrpela v nezgodi 26.1.1991, ko jo je na železniški postaji v Bohinjski Bistrici, pri prestopu z enega na drug peron zbil počasi vozeči motorni vlak. Prepričalo se je namreč, da je do nesreče prišlo izključno zaradi ravnanja same tožnice. Ob zavrnitvi zahtevka ji je naložilo, da toženi stranki povrne 373.320,00 SIT pravdnih stroškov. Tožnica se proti sodbi pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje oz. da se spremeni in zahtevku ugodi. Izvedensko mnenje, na katero je odločitev predvsem oprta, je po mnenju pritožnice enostransko in ne odraža dejanskega stanja tragičnega dogodka. To mnenje ni popolno in neprizadetega napotuje na sklepanje, da je do nezgode prišlo izključno po krivdi tožnice. Sodišče res ni vezano na pravne zaključke izvedenca, je pa vezano na resničnost v mnenju podanih navedb, ki pa niso resnične in točne. Na to je tožnica sodišče že opozorila in predlagala novega izvedenca, čemur pa sodišče ni sledilo. Izvedenec je namreč med drugim na njeno izrecno vprašanje trdil, da vozni redi določajo, na kateri peron prihaja vlak, kar pa ni točno. S tem izvedenec preveč enostavno in enostransko zaključuje, da je bila edina napaka tožene stranke v tem, da prihod vlaka na peron ni bil po zvočniku najavljen. Prihod na določen tir tudi ni bil objavljen v izobešenem voznem redu, kar je druga napaka toženke, ki pa je po mnenju tožnice ključnega pomena. Tožnica namreč tako ni imela nikakršne možnosti, da bi se seznanila s tem, na kateri peron in kdaj bo kritičnega dne pripeljal potniški vlak. Sklepanje sodišča in izvedenca, da je odšla na napačni peron le zaradi navade in zamišljenosti, ni točno in tudi če bi bilo to res, ne more izključevati odgovornosti toženke, ki niti po ozvočenju niti z voznim redom potnikov ni obvestila, kam bo vlak peljal. To pa bi toženka morala storiti že zaradi takratnih izredno slabih vremenskih razmer, pa tudi zato, ker določeno število potnikov prihaja na peron iz navade zaradi vsakodnevne vožnje z vlakom. Objektivna odgovornost tožene stranke je torej podana, zato ni odločilno, ali je strojevodja storil vse, da bi se nezgoda preprečila. Napačno je uporabljena določba 177. člena ZOR. Zaradi opisanih okoliščin tožnici ni bilo znano, ali je potrebno ali ne stopiti na tretji tir, to dejstvo je izvedenec preprosto prezrl. Prehodi preko tirov niso zavarovani in s strani železnice ni veliko storjeno za varnost potnikov, izvedenec pa se v to ne spušča, čeprav bi se po mnenju pritožnice moral. Pritožba ni utemeljena. Na železniško postajo vozeči vlak brez dvoma je nevarna stvar in je zato odgovornost za škodo, ki jo povzroči, treba presojati po določilih členov 173. do 177. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pritožbena trditev, da je prvo sodišče določbo 2. odstavka 177. člena napačno uporabilo in interpretiralo, ker ugotavlja, da ravnanja tožnice ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena. Iz izvedenih dokazov, ne samo iz mnenja izvedenca, namreč zanesljivo sledi, da je tožnica povsem nenadoma stopila na tir, po katerem je na postajo vozil vlak, tako da se je na samem tiru znašla le nekaj metrov pred njim. Kako naj bi tožnici tak nepredviden korak preprečilo bodisi predhodno zvočno ali v voznem redu napisano obvestilo o tem, na kateri tir vlak prihaja, si v dani situaciji ni mogoče predstavljati. Tožnica sama izpove, da je imela železnico in postajo in prihajanje vlakov "v malem prstu", zato se je brez dvoma zavedala, kje se na območju tirov sme gibati. Da je hoja po tirih in v njihovi neposredni bližini prepovedana, pa je splošno znano, ne glede na to, da je tako določeno tudi z ustreznim pravilnikom. Očitno je torej šlo za trenutno nepazljivost oz. nepozornost tožnice, zaradi katere je na tir tik pred vlak sploh stopila. Pri tem glede na takratno situacijo na železniški postaji, razvidno iz izvedenčeve analize in fotografij, za vstop na vlak, na katerega je bila namenjena tožnica, na ta tir nikakor ni bilo treba stopiti. Izključno ravnanje same tožnice, ne pa opustitev obvestil, ki po neizpodbiti razlagi izvedenca niti niso del sklopa varnostne naprave, je torej povzročilo obravnavano nezgodo. Da je bil tožničin korak pred sam vozeči vlak nepričakovan, pa kaže ugotovljena razdalja le 3 do 4 metrov. Določilo 2. odstavka 177. člena, po katerem je imetnik nevarne stvari oproščen odgovornosti za škodo, če dokaže, da je ta nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, je torej prvo sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno uporabilo in interpretiralo. Ustrezno ravnanje vlakovodje je ob tem očitno poudarilo le za podkrepitev svojih zaključkov o izključni tožničini krivdi, čeprav sicer pritožba pravilno opozarja, da je ta okoliščina za to zadevo irelevantna. Oseba, s katero si je imetnik pomagal pri rabi nevarne stvari, namreč po določilu 5. odstavka 177. člena ZOR ne šteje za "tretjega" katerega ravnanje je za izključitev odgovornosti imetnika nevarne stvari v celoti ali deloma upoštevno po 2. in 4. odstavku tega predpisa. Po obrazloženem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 353 ZPP).