Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zakon o delovnih razmerjih zagotavlja pravico do odpravnine le trajno presežnim delavcem. Ker tožeči stranki delovno razmerje po prepričljivi ugotovitvi prvostopnega sodišča ni prenehalo iz tovrstnega razloga pač pa zaradi poteka delovnega dovoljenja in torej po 16. členu zakona o zaposlovanju tujcev, je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo, ker za priznanje zahtevane odpravnine ni pravne podlage oz. po 2. odstavku 36. f člena ZDR, niso izpolnjeni pogoji.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odpravnino v višini 420.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1994 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da nikoli ni dvomila, da ji je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu. Toženi stranki očita, da se ga je znebila brez odškodnine tako, da se je s pristojnim zavodom za zaposlovanje dogovorila, naj zavrne izdajo delovnega dovoljenja. Posledično je lahko nato izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Na isti način naj bi se tudi druga podjetja znebila presežnih delavcev in odslavljala delovno silo iz Republike Hrvaške. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V pisnem odgovoru tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Poudarja, da je bil edini vzrok za prenehanje delovnega razmerja tožeči stranki v poteku delovnega dovoljenja. Pritožbene trditve o dogovoru z zavodom za zaposlovanje so neutemeljene, nedokazane in žaljive.
Pritožba ni utemeljena.
Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljena pritožbena razloga nista podana saj je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo kršitev procesnega prava, na katera je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
Tožena stranka namreč v pritožbi ne ponuja nobenega dokaza, ki bi na kakršenkoli način omajali bistveno pravilnih dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, s katerimi tudi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Odločilnega pomena za razsojo predmetne zadeve je prepričljiva ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožeči stranki na podlagi dokončnega in pravnomočnega sklepa z dne 14.10.1993 delovno razmerje prenehalo zaradi poteka delovnega dovoljenja in torej po 16. členu zakona o zaposlovanju tujcev (Ur. list RS št. 33/92). Ker za tovrstne primere prenehanja delovnega razmerja delovno pravna zakonodaja ne zagotavlja pravice do odpravnine in ker po prepričljivi dokazni oceni prvostopnega sodišča v predmetni zadevi sploh ne gre za primer prenehanja delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu, ni pravne podlage oz. niso izpolnjeni pogoji po 3. odstavku 36. f člena zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS št. 14/90, 5/91 in 9/92) za plačilo zahtevane odpravnine. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno tožbeni zahtevek tožeče stranke popolnoma utemeljeno zavrnilo. Iz istih razlogov je morala tudi pritožba ostati brezuspešna, saj so zgolj trditve tožnika, brez slehernega dokaza, da bi mu delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, popolnoma v nasprotju z zbranim dokaznim gradivom. Hkrati pa tožeča stranka prihaja sama s seboj v nasprotje, ko sočasno zatrjuje, da naj bi pristojni Zavod za zaposlovanje podaljšanje delovnega dovoljenja zavrnil po predhodnem dogovoru s toženo stranko, ki se je na takšen način želela znebiti delavcev iz drugih republik. Tovrstna navedba tudi ne more biti upoštevna, ker za razsojo zadeve pravno sploh ni relevantna, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.