Jedro

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje prvostopnemu sodišču, da predstavlja pritrjevanje mreže, umikanje mreže, hoja delavcev po brežini in seveda samo izvajanje del, ki lahko povzroči padanje kamenja na cestišče, povečano nevarnost in te okoliščine omogočajo zaključek o nevarni dejavnosti kot podlagi za objektivno odgovornost izvajalca nevarne dejavnosti. Vendar pa takšna opredelitev nevarne dejavnosti ne razširja odgovornosti tožene stranke na tiste vzroke, iz katerih izvira škodna posledica, ki ne izvirajo iz območja, kjer se takšna nevarna dejavnost neposredno opravlja, pa čeprav se je tudi del zemljišča, iz katerega izhaja škodni vzrok, nahajal neposredno poleg gradbišča, in kljub temu, da se je semafor, postavljen zaradi zapore cestišča, nahajal pred delom, kjer so se gradbeni posegi izvajali. Tako tožena stranka ne more odgovarjati za padec kamenja iz zemljišča, ki se ni nahajal na tistem delu brežine, kjer se je izvajala sanacija, temveč iz območja, ki sanaciji oziroma gradbenim delom ni bilo podvrženo in je povzročil padec kamna na cestišče od opravljanja dejavnosti povsem neodvisen vzrok (na primer naraven vzrok, kot je erozija, zaradi katere se razrahlja zemljišče, ki ni podvrženo gradbenemu posegu, nezadostna zaščitenost z mrežo tiste brežine, ki se nahaja izven gradbišča). Če je torej škodo zaradi padca kamna povzročila okoliščina, ki je od opravljanja dejavnosti neodvisna, za nastale škodne posledice ni mogoče obremeniti nosilca nevarne dejavnosti, ki delo opravlja v bližini, temveč tistega, ki je odgovoren za vzdrževanje cestišča ali pa morda razlog celo pripisati višji sili.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo

96.343,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2000 dalje do plačila ter povrnitev stroškov postopka v višini 265.407 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Očita, da se je sodišče prve stopnje glede ugotovitve o odgovornosti zaradi opravljanja nevarne dejavnosti oprlo le na vlogo za izdajo dovoljenja za polovično zaporo ceste z dne

15.9.2000, zanemarilo pa druge dokaze. Predvsem je zanemarjeno, da so se dela tedaj šele začela in se v brežino ali v bližino odseka, iz katerega je priletel kamen, sploh ni posegalo. Priče so jasno povedale, da je bila zložba oddaljena več kot 60 metrov. Pred tem so delavci le čistili bankino. To izhaja tudi iz gradbenega dnevnika, ki je bil predložen kot dokaz. Ni res, kot je izpovedal tožnik, da bi delavci hodili po brežini in pritrjevali mreže. Priči S. I. in

I. I. sta jasno izpovedala, da se do vključno 14.10.2000 mrež ni dotikalo. Tožena stranka do 14.10.2000 ni opravljala nevarne dejavnosti in do škodnega dogodka ni prišlo na gradbišču tožene stranke, niti ni izviral in ni mogel izvirati iz gradbišča, še manj pa iz dejavnosti tožene stranke. Dogodka ni zakrivila niti postavitev semaforja, saj tudi danes na relaciji Z.- L. skoraj vsakodnevno kljub zložbam in zaščitnim mrežam, pada kamenje na cesto, zato je na tem odseku veliko število opozorilnih tabel - kamenje pada. Za postavitev ograje ob gradbišču ni bilo potrebno posegati v brežino, priprava zapore pa ni vključevala pritrjevanja mreže. Sam datum zavarovanja gradbišča ne dokazuje odgovornosti toženca za nezgodo. Kljub dokazom, ki se nahajajo v spisu in zaslišanjem prič, je sodišče povsem neutemeljeno podarilo vero očetu toženca, pri tem pa prezrlo vse ostale dokaze, ki se nahajajo v spisu.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je objektivno odgovornost tožene stranke utemeljilo na podlagi ugotovitve, da sanacija brežine zaradi obsežnih in nevarnih del na strmini predstavlja nevarno dejavnost, tožnikov oče pa je bil tedaj, ko je z brežine padel kamen na vozilo, prisiljen ustaviti se zaradi prižganega semaforja, ki je bil postavljen zaradi dejavnosti, ki jo je izvajala tožena stranka. Po stališču prvostopnega sodišča je tožena stranka odgovorna tudi zaradi postavitve semaforja pred gradbiščem, saj je bil ta postavljen na podlagi njenega naročila.

Takšna materialnopravna opredelitev nevarne dejavnosti v konkretnem primeru pa je preširoka. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje prvostopnemu sodišču, da predstavlja pritrjevanje mreže, umikanje mreže, hoja delavcev po brežini in seveda samo izvajanje del, ki lahko povzroči padanje kamenja na cestišče povečano nevarnost in te okoliščine omogočajo zaključek o nevarni dejavnosti kot podlagi za objektivno odgovornost izvajalca nevarne dejavnosti. Vendar pa takšna opredelitev nevarne dejavnosti ne razširja odgovornosti tožene stranke na tiste vzroke, iz katerih izvira škodna posledica, ki ne izvirajo iz območja, kjer se takšna nevarna dejavnost neposredno opravlja, pa čeprav se je tudi del zemljišča, iz katerega izhaja škodni vzrok, nahajal neposredno poleg gradbišča, in kljub temu, da se je semafor postavljen zaradi zapore cestišča, nahajal pred delom, kjer so se gradbeni posegi izvajali. Tako tožena stranka ne more odgovarjati za padec kamenja iz zemljišča, ki se ni nahajal na tistem delu brežine, kjer se je izvajala sanacija, temveč iz območja, ki sanaciji oziroma gradbenim delom ni bilo podvrženo in je povzročil padec kamna na cestišče od opravljanja dejavnosti povsem neodvisen vzrok (na primer naraven vzrok, kot je erozija, zaradi katere se razrahlja zemljišče, ki ni podvrženo gradbenemu posegu, nezadostna zaščitenost z mrežo tiste brežine, ki se nahaja izven gradbišča). Če je torej škodo zaradi padca kamna povzročila okoliščina, ki je od opravljanja dejavnosti neodvisna, za nastale škodne posledice ni mogoče obremeniti nosilca nevarne dejavnosti, ki delo opravlja v bližini, temveč tistega, ki je odgovoren za vzdrževanje cestišča ali pa morda razlog celo pripisati višji sili.

Ker je sodišče prve stopnje objektivno odgovornost pripisalo predvsem že postavitvi semaforja pred delom, kjer so se izvajala gradbena dela, zaradi česar je bil voznik prisiljen ustaviti in je tedaj padel kamen na vozilo, in zanemarilo ugotavljanje, iz katerega dela brežine je dejansko padel kamen, ki je poškodoval tožnikovo vozilo (torej, ali iz dela, kjer so se izvajala gradbena dela, ali pa morda iz dela, ki se nahaja pred njim), je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje (člen 355 v zvezi z 2. odstavkom 458. člena ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč dokazno breme ene in druge pravdne stranke, uzakonjeno v določbi 173. člena ZOR, ugotoviti ali je kamen padel iz dela, kjer so se dejansko izvajala gradbena dela in če je, ali je v tem primeru padec kamna pripisati opravljanju sanacije (hoji delavcev po brežini, morebitnemu pritrjevanju ali odstranjevanju zaščitnih mrež ipd.), torej bo moralo ugotoviti ne le generalizirano vzročno zvezo temveč tudi obstoj domnevne in nakazane vzročnosti (več o tem glej Tomaž Pavčnik v članku: "Nevarna stvar in nevarna dejavnost", Pravnik 1/2003). Le v tem primeru bo mogoče toženo stranko obremeniti z objektivno odgovornostjo. Če za ugotovitev objektivne odgovornosti ne bo podlage, pa se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do trditev tožnika, s katerimi zatrjuje tudi krivdno odgovornost tožene stranke - to je opustitev dolžnih varnostnih ukrepov na gradbišču tožene stranke (glej predvsem prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 165/3 ZPP.